Številne ženske se v garderobni omari in pri izbiranju barvnih kombinacij znajdejo veliko bolje kot njihovi partnerji. Stvar okusa?! Morda, vendar pa ta ni vedno pogojena s tem. Predstavnice nežnejšega spola namreč zaznajo več barvnih odtenkov kot moški, prav tako pa slednje pogosteje prizadenejo tudi dedne okvare barvnega vida. Vzrok najverjetneje tiči še v prazgodovini, ko je bila vloga ženske pri razvoju človeške vrste predvsem nabiralniška, razločevanje plodov različne barve na zelenem ali rjavem ozadju pa ključnega pomena za preživetje. S tovrstnimi podatki nas je presenetila doc. dr. Manca Tekavčič Pompe, dr. med., z Očesne klinike na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani.

Avtorica: Nika Arsovski

Prirojene in pridobljene okvare barvnega vida

»Izraz barvna slepota je ljudski. V resnici so izredno redke okvare, ki bi popolnoma onemogočile barvni vid in bi človeško oko dejansko razlikovalo vidne dražljaje le v črno-belem spektru. Večinoma gre za prirojene ali pridobljene okvare v določenem delu barvnega spektra, saj je okvarjen ali slabše delujoč le eden od treh pigmentov čutnic v človeškem očesu, ki so odgovorne za procesiranje barvnega dražljaja,« nam je razložila doc. dr. Manca Tekavčič Pompe in ob tem dodala, da okvare barvnega vida delimo na prirojene ter pridobljene oz. tiste, ki nastanejo kot posledica bolezni očesne mrežnice ali vidnega živca. Prirojena okvara barvnega vida se pojavi pri približno osmih odstotkih vseh moških in okrog polovici odstotka vseh žensk, večinoma pa se deduje preko kromosoma X, ki ga vsak moški prejme od matere. Najpogosteje gre za okvarjeno razlikovanje v zelenem delu barvnega spektra, takrat govorimo o t. i. deuteranomaliji, če pa je razlikovanje barvnih odtenkov v tem delu barvnega spektra odsotno, pa o t. i. deuteranopiji. Proti koncu 18. stoletja je angleški kemik in fizik John Dalton opisal svojo prirojeno okvaro barvnega vida, za katero se je kasneje izkazalo, da je šlo za deuteranopijo, od tod izhaja tudi izraz daltonizem.

Med pogostejše prirojene okvare uvrščamo tudi moteno zaznavanje v rdečem delu barvnega spektra, medtem ko je okvara v modrem delu spektra precej redkejša, a tudi težje določljiva. Medtem ko nas prirojene okvare spremljajo vse od otroštva, pa se pridobljene pojavijo šele v kasnejših obdobjih, in sicer kot posledica okvar v sami očesni mrežnici ali vidnem živcu, ki povzročijo spremenjeno zaznavanje barv. »Ena od pogostejših bolezni, ki povzroči spremembo v zaznavi barv, je vnetje vidnega živca, pri katerem je pogosto ena prvih težav, ki jo navaja bolnik, »obledelost« rdeče barve. Med pogostejše vzroke pridobljene okvare barvnega vida sodita tudi glavkom in diabetična retinopatija, kjer pa je okvara sprva pogostejša v modrem delu barvnega spektra,« pojasnjuje sogovornica, medtem ko okvaro barvnega vida lahko povzroči tudi zastrupitev z različnimi snovmi, ki primarno prizadenejo vidni živec ali očesno mrežnico in posledično spremenijo zaznavanje barv.

Motnje barvnega vida so lahko tudi trajne

»Same okvare barvnega vida ne zdravimo, zdravimo bolezen, ki okvaro povzroča. Najpogostejši vzrok za vnetje vidnega živca oz. optični nevritis je pri odraslem človeku multipla skleroza. Kadar vnetje mine, bodisi spontano ali s pomočjo zdravil, se navadno izboljša tudi razlikovanje barv. Res pa je, da se včasih barvni vid ne popravi popolnoma in tako motnje barvnega vida lahko ostanejo trajne,« nam je razložila oftalmologinja. Pri obravnavi mladih ljudi, ki občutijo težave z razlikovanjem barvnih odtenkov, je zelo pomembna natančna opredelitev prirojene okvare.

V ta namen oftalmologi uporabljajo več skupin testov za oceno barvnega vida. Najosnovnejši test sestavlja skupek pseudoizokromatičnih tablic, na katerih mora preiskovanec npr. prepoznati številko iz barvnih pik različnih odtenkov. Tovrstni test se uporablja za odkrivanje okvar, za določanje stopnje okvare pa strokovnjaki uporabljajo anomaloskope in teste za urejanje ter razvrščanje barvnih odtenkov. S pomočjo teh lahko okvaro barvnega vida določijo in jo natančno opredelijo. »Kar se tiče zdravljenja dednih bolezni, ki prizadenejo barvni vid, je trenutno po svetu nekaj centrov, ki so pričeli z zbiranjem bolnikov s točno določeno redko dedno okvaro mrežničnih čutnic, ki ima za posledico hudo slabovidnost in praktično odsoten barvni vid. Gre za redko bolezen, imenovano akromatopsija. V načrtu je razvoj genskega zdravljenja za točno določeno gensko mutacijo, ki to bolezen povzroča,« je dodala doc. dr. Manca Tekavčič Pompe.

Vozniki, elektrotehniki in piloti!?

Prirojena okvara barvnega vida sicer ne ovira našega vsakdanjika, saj je popoln barvni vid zahtevan le v nekaterih specifičnih poklicih, kot je opravljanje službe pilota. Pred leti pa so tudi za vpis na nekatere strokovne srednje šole zahtevali popoln barvni vid, vendar pa se je kasneje izkazalo da so te stroge omejitve nepotrebne. »Še vedno je veliko varneje, če ima človek, ki bo opravljal poklic elektrotehnika oz. elektro inštalaterja na terenu, popoln barvni vid, saj je barvna koda žic ključna za njihovo prepoznavo. V železniškem prometu je dolgo časa veljala signalizacija z laternami različnih barv in vzrok velike železniške nesreče pri Lagerlundi na Švedskem leta 1875 je bila morda prav okvara barvnega vida pri strojevodji.

Po tej nesreči so vpeljali obvezno testiranje barvnega vida za vse poklicne voznike. Tako še danes velja omejitev za ljudi z okvaro v rdečem delu spektra (protanopija) pri poklicu poklicni voznik,« nas poduči sogovornica ter ob tem opomni, da se ljudje z okvarami barvnega vida veliko bolj zanašajo na svetlost in nasičenost barve kot pa na njen odtenek in zato navadno zeleno povsem pravilno poimenujejo, čeprav je ne zaznajo tako kot ljudje s popolnim barvnim vidom. Ljudje z okvaro barvnega vida se prav zato brez težav znajdejo tudi na cesti. Po mnenju oftalmologinje, naj bi bila udeleženost na cesti tako (ne)nevarna kot za vse preostale voznike. Ljudem s tovrstnimi okvarami vida naj bi bili prilagojeni tudi nekateri pomembnejši znaki, saj tovrstne okvare pestijo kar 10 odstotkov populacije, vendar pa ni vedno tako.

Povprečno en učenec na razred

»Znak za izhod v sili, recimo, ne sme biti v kombinaciji rdeče-zeleno. Pri nekaterih predstavitvah in oglaševalskih projektih uporabljajo barvno paleto, ki ni prijazna vsem očem. Tako združijo zelene črke na rdečem ozadju ali obratno. To je barvna kombinacija, ki je ne bi smeli uporabljati, saj s tem tvegamo, da ljudje z najpogostejšimi okvarami barvnega vida ne bodo v celoti zaznali sporočila, ki ga želimo posredovati,« še poudari zdravnica. Prirojene okvare barvnega vida okolica navadno zazna že v zgodnjem otroštvu. Po besedah doc. dr. Mance Tekavčič Pompe, starši dečkov pogosto potarnajo čez nenavadne barvne kombinacije, ki jih mali nadebudneži uporabljajo pri svojih risarskih umetninah. »Pomembno se mi zdi, da dečkov ne odvračamo od risanja in drugih načinov umetniškega izražanja samo zato, ker opazimo, da se njihova skladnost barvnih odtenkov ne ujema z našo. Bistveno je tudi, da se likovni pedagogi zavedajo, da ima najverjetneje vsaj eden od fantov v vsakem povprečno številčnem razredu delno okvarjen barvni vid,« nas opozori oftalmologinja.

December 2016