Šolska vrata so se spet na široko odprla. V hrame učenosti nekateri otroci vstopajo z veseljem, drugim pa je vsakodnevno vstopanje velik napor in muka. O tem, kako začeti šolsko leto, kako pomagati otrokom, staršem, kako otroka spodbujati, smo – tako kot smo obljubili že v julijski številki – povprašali dr. Natalijo Komljanc, strokovno direktorico Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Kar malo avantgardna je v svojih razmišljanjih – vse z namenom, da bi naše šole postale prostor, kamor bi otroci z veseljem zahajali in kjer bi gradili in razvijali znanja na temeljih sposobnosti in interesov.

Avtor: Saša Vrbančič

Šolsko leto se je začelo. Mogoče kakšna misel za uvod.

Šola naj bi bila institucija, kjer naj bi otroci dobili tista znanja, ki jih ne morejo dobiti drugje. Šola naj ne bi »grizla«. Na prijeten način naj bi se vsak učenec usposobil za kakovostno bivanje in nadaljnje življenje. Učenje naj ne bi temeljilo na otrokovi bojazni in strahu, ali bo  uspešen ali ne. Učitelj je človek v vlogi poslanca, ki s svojo energijo zna in zmore mlajšim ponuditi pomembne izkušnje in spoznanja zato, da bi lahko v prihodnosti čim bolj uspešno, učinkovito in koristno udejanjali svoje cilje, da bi lahko nenazadnje svoje rezultate in produkte uživali in bili primerno nagrajeni in tako zadovoljevali svoje interese, skratka vse tisto, kar radi počnemo v prostem času in nas izpopolnjuje.

Kakšna naj bo vloga staršev?

Starši so prvi vzgojitelji in skrbniki. Kot skrbniki naj se v vzgoji in izobraževanju povežejo z učitelji zato, da bodo čim bolj sinhronizirani in povezani, da ne bi prihajalo do različnih konfliktov oziroma nasprotujočih si razmišljanj, ampak do sodelovanja in medsebojnega dopolnjevanja, kar bi seveda otroci/učenci razumeli kot varno dopolnjevanje življenja v družini, šoli in izvenšolskih aktivnostih. To se mi zdi prva in najpomebnejša stvar.

Druga je, da starši zaupajo in verjamejo svojim otrokom, jih poslušajo in jim tako pomagajo na poti učenja. Verjetno imajo otroci velikokrat drugačne miselne sheme, drugačne predstave. Koristno in smiselno je, da se starši in učitelji vedno, preden se odločijo za kakšen ukrep, najprej pogovorijo z otrokom. Ni nujno, da ima otrok enake potrebe, želje in zmožnosti, kot jih imamo mi – njegovi starši ali učitelji. Potem bomo mnogo lažje razumeli, zakaj se otrok nečemu upre, zakaj potrebuje več časa za učenje neke vsebine ali zakaj se neke vsebine ne želi učiti oziroma bi se je želel učiti na drugačen način. Otroci, ki so tiho ali ki ne reagirajo takoj, še ne pomeni, da ne poslušajo ali jih zadeva ne zanima. Verjetno sami pri sebi že razmišljajo in kujejo svojo miselno shemo, kako bi našli najboljšo rešitev.

Kako ukrepati ob morebitnih težavah? Kako naj se vede otrok, kako starši?

Kadar pride do razhajanj in kadar so pričakovanja različna, je treba vzpostaviti miren dialog. Tako starši kot tudi otrok naj zelo jasno izrazijo svoje želje in pričakovanja in tudi to, kaj je nekdo pripravljen narediti in česa ni sposoben oz. ne želi storiti v določenem času. Na ta način se vzpostavijo ne samo izražene potrebe, temveč tudi okvir, pogoji, v katerih se lahko nek problem rešuje, tudi vzgojen. Najprej definiramo problem, nato pa določimo pogoje, v katerih je nek dejavnik (učenec, učitelj, starši) odgovoren in tudi omejen s pogoji, da bi lahko razrešil nastali problem. Prav gotovo se problemi rešujejo najprej v okviru učenec-učitelj-starši in šele če tovrstno reševanje težav ne obrodi sadov, se pokliče na pomoč druge svetovalce ter formalne in neformalne osebe, ki bi lahko pomagali pri reševanju problema. Če se problema ne more rešiti znotraj šole, potem obstajajo različne institucije, kjer se lahko poišče pomoč. Če  ne gre drugače, obstajajo tudi različne inšpekcijske službe, ki problem definirajo in poiščejo razlog, zakaj je prišlo do nekega razhajanja. Pogosto je to res zadnji poseg, ko dialoga ne moremo drugače vzpostaviti.

Najpogostejši problemi, ki jih zasledimo v šoli, so socializacijske narave. Na primer: sprejetost v učno skupino, sodelovanje v učni skupini, odnosi do enega ali več učiteljev, …   Včasih je problem tehnične narave, npr. urnik, dnevni ritem, prehranjevanje v šoli ali pa preživljanje prostega časa. Pogosto je problem tudi ocenjevanje znanja.

Na področju ocenjevanja se obetajo novosti. Katere?

Zavod Republike Slovenije za šolstvo v okviru razvojno-aplikativnega projekta posodablja sistem ocenjevanja znanja. Izvajamo projekt, ki je bil najprej izveden pilotsko, sedaj pa kot razvojno-aplikativni projekt poteka na okoli 30 osnovnih šolah, z namenom, da bi izboljšali didaktiko preverjanja in ocenjevanja znanja oziroma okvire didaktike oz. metode in oblike povratnega informiranja in da bi nova spoznanja vključili v sistem, pravilnik in zakonodajo kot tista normativna pravila, ki naj bi jih vsak učitelj oz. šola izpolnjevali zato, da bi bilo ocenjevanje učinkovito, predvsem koristno, hkrati pa seveda učenčevo znanje zabeleženo, da bi lahko na koncu pridobil certifikat. Projekt se je usmeril predvsem na zmanjšanje števila ocen kot edine povratne informacije o razvoju znanja o učenčevi rasti na področju razvoja sposobnosti in spretnosti predvsem v tem, da bi učitelje bolj senzibilizirali za tako obliko povratnih informacij učencem, ki ne bi povedale le kaj zna in česa ne zna, ampak tudi, zakaj česa ne zna in kako bi lahko te ovire premostil. Takim povratnim informacijam rečemo pozitivne povratne informacije in te nam uspejo takrat, kadar otrok s pomočjo učiteljevih priporočil, navodil in individualiziranega ter diferenciranega pristopa uspe premostiti svoje vrzeli in odpraviti šibkosti. Nekatere šole in učitelji menijo, da vsak učenec ne potrebuje individualnega, posebnega pristopa, a kot didaktik, mama in učitelj temu ne morem pritrditi. V šolo pridemo kot posamezniki z določenimi lastnostmi. S socialno skupino sodelujemo zato, da bi tudi drugim predstavili svoje dosežke in da bi bili uspešnejši. V tem smislu je prav, da starši spodbujajo učitelje in učence, da pouk čim večkrat prilagodijo učenčevim potrebam, ga diferencirajo. Učenec bo lahko ob takih pogojih uspeval in razvijal svoje znanje na način, ki mu ga je omogočila narava in dala njegova volja.

Bi lahko kaj pripročili tudi učiteljem?

Učitelji lahko zaprosijo za dodatna znanja ali svetovalne storitve na tem področju. Zavod za šolstvo organizira individualne ali pa skupne svetovalne storitve za projektne skupine, aktive ali celotne učiteljske zbore, da bi lahko ti premostili težave, ki jih imajo pri izboru individualizacije in diferenciacije pouka in seveda bolj konstruktivistično naravnanega formativnega spremljanja, ki naj bi zamenjalo klasično preverjanje znanja in ocenjevanja.

V zadnjem času se govori o zdravi pedagogiki. Kaj pravzaprav pomeni ta izraz?

Izraz opredeljuje način učenja in poučevanja. Človek se lahko uči ali posreduje in predstavi neko znanje, ki ga ima, na način, ki ne ogroža njegovega zdravja ali pa zdravja poslušalcev oziroma vseh tistih, s katerimi dela. V prvi vrsti so tu ustrezna načela osebnega pristopa z mnogo empatije, vživljanja v to, na kakšen način posameznik vzpostavlja v svoji glavi miselne sheme in na kakšen način te probleme tudi rešuje. Popolna prilagoditev potrebam posameznika, hkrati pa pomaga učitelj z njegovimi močnimi znanji, s spretnostmi in sposobnostmi razvijati tudi tista področja rasti in razvoja, ki so učenčeve šibkosti. Na ta način razvija učitelj v procesu učenja in znanja otrokovo predznanje bolj holistično/celovito. Pomembno je ustvarjanje spodbudnega učnega okolja, ki omogoča kreativnost in inovativnost. Ne ustvarjajmo okolja, ki ustrahuje, determinira oziroma ogroža otrokovo identiteto. Okoli leta 1900 je Ellen Kay, ki ni bila pedagoginja, napisala knjigo Stoletje otroka. Takrat je ta didaktični križ, ki obsega 4 elemente – učna gradiva (učna snov, učni načrti), učila (učna sredstva), učitelj in učenci – pridobil nov pomen. Na poljuden način je zapisala, zakaj naj se učitelj preusmerja iz poučevanja posamezne discipline na potrebe učenca in na kakšen način lahko potrebe učenca zbližuje s potrebami bivalnega okolja, v katerem otrok živi in bo deloval v svojem odraslem življenju. Marsikaj se je v viziji – morda so se komu zdeli ti principi utopični – že uresničilo. Marsikatera šola tovrstna načela vsakodnevno upošteva, razvija otrokovo kreativnost ter ustvarjalnost in ne uči otrok samo osnovnih navad ali osnov opismenjevanja. Danes gre razvoj znanosti naprej in vemo, da razvojna obdobja, ki so jih poskušali opredeliti različni razvojni psihologi, niso več tako natančno determinirana. Otrok, ki ima morda v skladu z razvojnimi obdobji upočasnjeno razvijanje razmišljanja ali pa drugačen pristop, še ni nujno, da je otrok s posebnimi potrebami. Po drugi strani pa otrok, ki prehiteva na vseh področjih, še ni nujno genialen na vseh področjih. Ponavadi je dobro otroka spoznati celovito, močna področja pa sprejeti kot orodja, s katerimi bo razvijal še nerazvito predznanje. Neredko se zgodi, da kasneje človek deluje prav na področju, kjer je bil v preteklosti šibak, kljub temu pa ga je področje zanimalo. Področje je izpopolnil z močnimi znanji, s spretnostmi, sposobnostmi in seveda s pomočjo volje.

September, 2008