Iščite po prispevkih
Avtor: Anja Kuhar
Ko je izšel članek o poljubljanju zvezdnika Harryja Connicka mlajšega svoje osemletne hčerke na usta, sem izrazila mnenje, da se mi poljubljanje na usta zdi neprimerno in nepotrebno, vendar se moramo zavedati, da obstaja več vidikov tematike.
Naj najprej kot ključno izpostavim, da večinoma starši, ki svoje otroke poljubljajo na usta, to počne iz ljubezni, brez slabih namenov. Spoštujem in cenim namene staršev, ki svoje otroke poljubljajo in nikakor nočem reči, da s tem želijo seksualizirati svojega otroka ali ga kakor koli zlorabljati, ker to preprosto ni res. Hkrati tudi ne želim reči, da naj starši svojih otrok ne poljubljajo, saj so poljubi pomemben del izkazovanja naklonjenosti, ki je ključnega pomena za zdrav čustveni razvoj. Kot psihologinja pa je moja naloga, da to področje osvetlim in ponudim določene informacije o tematiki, ki jih do zdaj niso imeli in ki jih lahko uporabijo pri nadaljnjem odločanju, in s strokovnega stališča se mi poljubljanje otrok na usta ne zdi primerno.
Treba je gledati širše ter hkrati v kulturnem kontekstu, da bomo razumeli, zakaj poljubljanje otrok na usta ni primerno. Ustnice so erogena cona, prepredena z živci in poljubljanje nanje sproža občutke ugodja. Avtorica Sheril Kirshenbaum je v svoji knjigi The Science of Kissing zapisala, da se v ustnicah nahaja mnogo živčnih končičev, ki so v neposredni povezavi s centrom za užitek v možganih. S tem ni nič narobe, seveda poljubljanje ustnic sproža ugodje, moje stališče pa je, da ni potrebno ali primerno, da svoje otroke prekomerno stimuliramo z neposrednim poljubljanjem na ustnice.
Treba je tudi postaviti meje. Glede na povedano, je priporočljivo, da naj bodo poljubi na usta rezervirani za partnerje, najsi bodo to oče in mama, mama in mama, oče in oče, kombinacij je dandanes mnogo in pomembno je, da smo pravični do vseh. Tako je otoku tudi lažje razložiti, da gre za poseben, intimen poljub med staršema, rezerviran le zanju, poljubi na lica pa so namenjeni bratsko-sestrskim odnosom, odnosom s prijatelji in ožjo družino itd., odvisno od kulturnega konteksta in razlik.
Pomembno je vedeti tudi, da poljubljanje na usta otroke lahko zmede. Čeprav starši otroke poljubijo na usta z najboljšimi nameni, lahko otroci na podlagi izkušnje, ki je prijetna in v tej situaciji nedolžna, gredo v šolo in tam poljubijo nekoga drugega na usta, posledično pa imajo lahko zaradi tega – vsaj v Ameriki – težave. Takšno obnašanje ni primerno za v šolo. Pred nekaj leti je bilo v Ameriki ozračje precej naelektreno in nastrojeno proti spolni zlorabi. Nekoč so me kot terapevtko poklicali zaradi petletnika, ki je svojo sošolko skušal poljubiti na usta, zaradi česar mu je zaradi tega grozila izključitev iz šole zaradi njegovega impulzivnega vedenja, če se ne bi vključil v terapijo. Takšno je bilo takrat ozračje in toleranca je bila nična. Pred kratkim je kolega dobil telefonski klic starša štiriletnika, ki je bil dejansko izključen iz šole zaradi takšnega obnašanja.
Medijska »nevihta« se je začela pred nekaj tedni, pet let po tem, ko je bil objavljen članek. Mnogo jeznih staršev se je odzvalo s komentarji z različnih plati. A mnogi objavljeni prispevki so iz članka vzeli le delce informacij iz konteksta ali si jih preprosto izmislili. Objavljenih je bilo mnogo napačnih informacij, avtorji prispevkov pa me niso nikdar kontaktirali. Posledično je še vedno objavljenih precej napačnih informacij. Želim poudariti, da nikakor ne mislim, da bi se morali starši česar koli sramovati ali se počutiti krive zaradi poljubljanja otrok, sprašujem pa se, od kod toliko jeze v odzivih.
Eden od odzivov je bil denimo komentar matere, ki pravi: »Torej tudi dojiti ne smem, saj so prsi tudi erogena cona?« Drži, da so erogena cona, vendar so neizogibno potrebne v procesu dojenja, ki je nujno, da dojenček lahko preživi, kar ne velja za poljube na usta. Drugi odzivi so vključevali komentarje, kot so: »Mojih otrok poljubljanje na usta ne moti, ko jih bo motilo in bodo to povedali, pa bom prenehal/a.« Menim, da se takrat, ko se otrok jasno opredeli, da mu ni do poljubov na usta, morda (že nekaj časa) počuti neprijetno, a ne ve, kako to povedati. Otroci ne želijo zavrniti naklonjenosti in ljubezni staršev niti ne želijo prizadeti potreb staršev glede naklonjenosti. Zato je bolje, da se taki situaciji že vnaprej izognemo in otroka sploh ne postavimo vanjo.
Moj odgovor je bil in je, da je verjetno najprimernejši trenutek za prenehanje »zdaj«. Takrat so me citirali z velikimi tiskanimi črkami, kot da bi kričala, vendar ni tako. Razmišljala sem, kdaj je najbolje prenehati … ko ima otrok tri, pet, osem, dvanajst, petnajst let? Zato sem predlagala »zdaj«. Ker »zdaj« imajo starši informacije, da nenamerno in nehote pretirano stimulirajo svojega otroka, pa čeprav izhajajo iz najboljših namenov. Zato se je takšnemu obnašanju najbolje izogniti. Starši lahko otroke poljubljajo na lica, na nosek, na čelo, na nogice – otroci potrebujejo veliko nežnosti in pozornosti, sama se tega kot klinični pedagoški psiholog še kako dobro zavedam. Poljubi na usta pa dejansko niso potrebni.
Vsako naše obnašanje je kulturno pogojeno. V Ameriki denimo 4–5-letni otroci na plaži nosijo kopalke, dekletca modrčke, v nekaterih predelih Evrope pa ne. Oboje je povsem normalno in sprejemljivo v obeh prostorih in ni problematično, bi pa postalo, če otrok ne bi nosil zgornjega dela kopalk v Ameriki. V našem kontekstu bi bilo to razumljeno kot neprimerno, saj ljudje tega niso navajeni.
Sama na ta vidik sicer nisem pomislila, saj nisem stomatologinja, vendar razumem, od kod izhajajo. Blizu ust živijo bakterije in najbrž se lahko hitro širijo. Recimo, če smo prehlajeni, pogosto še partnerja ne poljubimo na usta, da se ne bi nalezel. Kot psihologinja sicer izhajam iz drugega konteksta, in to je, da svojega otroka ne želimo po nepotrebnem pretirano stimulirati.
tekat: Dr. Charlotte Reznick je otroška pedagoška psihologinja, ki se več kot 25 let ukvarja s pomočjo otrokom in adolescentom na področju razvijanja veščin, potrebnih za izpolnjeno življenje. Mednarodno priznana terapevtka, nekdanja izredna profesorica klinične psihologije na univerzi UCLA je tudi avtorica knjige The Power of Your Child’s Imagination: How to Transform Stress and Anxiety into Joy and Success in avtorica programa Imagery for Kids.
Oktober 2015