Astma je najpogostejša kronična bolezen pri otrocih, na njeno pojavnost pa močno vplivajo dejavniki, ki jim je otrok izpostavljen že v maternici, kot tudi tisti po rojstvu. Astma pri otrocih pogosto poteka brez simptomov, nato pa se nenadoma poslabša. Kaj sproži ta poslabšanja in kako lahko starši pravočasno ukrepajo?
Ob dobrem sodelovanju staršev in otroka v procesu zdravljenja lahko kljub bolezni zagotovimo aktivno in polno otroštvo ter dobre pogoje za igro in šport.
Otroci z astmo večino časa nimajo izrazitih težav in simptomov, so pa za to kronično bolezen značilna občasna poslabšanja, ki so posledica zoženja dihalnih poti. Te spremembe se izrazijo z oteženim dihanjem, ki lahko prestraši tako otroka samega kot njegove starše. Simptomi astme se najpogosteje izrazijo že pred otrokovim petim letom starosti, medtem ko se lahko tudi že pri dojenčkih pojavi oteženo dihanje, ki pa je največkrat posledica prehladnih in virusnih obolenj dihal, ne astme.
Preberite tudi: Astmatični napad: Kako ga preprečiti in nadzorovati?
»Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima astmo že več kot 260 milijonov ljudi. Glede na raziskavo GAN (angl. Global Asthma Network) pa naj bi bila razširjenost astme na svetovni ravni 9,1 % pri otrocih, 11 % pri mladostnikih in 6,6 % pri odraslih. Nižja razširjenost astme se kaže v državah z nizkimi do nižjimi srednjimi dohodki, višja razširjenost pa je v državah z visokimi dohodki. Se pa v zadnjem času povečuje v državah z nižjimi do srednjimi dohodki. V Aziji je, na primer, prevalenca astme 3,4 %, medtem ko je v Severni Ameriki 8,3 %,« opozori na izsledke nedavnih študij Aleksandra Zver, dr. med., specialistka pediatrije, iz Službe za pljučne bolezni na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani
Dr. Zver dodaja: »V državah z nižjimi dohodki sta ustrezna postavitev diagnoze astme in zdravljenje neučinkovita, ne obstajata ali pa sta sploh nedostopna. Tudi smrtnost zaradi astme je posledica razlik med državami: slab dostop do zdravstvene oskrbe, pomanjkanje izobrazbe, neustrezna uporaba zdravil, dejavniki okolja, prepozna zdravniška pomoč, rasni dejavniki …«.
Kot poudarja sogovornica, je sama astma multifaktorska bolezen in je etiološko posledica interakcij med različnimi dejavniki. Ob tem navede okolijske dejavnike, kot sta onesnaženost zraka in prisotnost alergenov, pa osebne, npr. debelost, okužbe, alergijsko preobčutljivost in pomen genetike. Tveganje za razvoj astme pri otrocih je namreč višje v primeru prisotnosti te bolezni pri drugih družinskih članih.
Specialistka pediatrije pri tem poudari raziskavo, ki jo je vodila skupina avtorjev na čelu z Lai CK in ki je preučevala globalne razlike v pogostosti in resnosti simptomov astme pri otrocih:
»V raziskavi ISAAC, ki so jo pričeli izvajati leta 1991, je sodelovalo več kot sto držav in skoraj dva milijona otrok. Zbirali so podatke o simptomih astme, rinitisa in ekcema ter podatke o dejavnikih okolja in o življenjskem slogu. Opredelili so več dejavnikov tveganja za astmo in alergije, vključno z izpostavljenostjo tobačnemu dimu, onesnaženostjo zraka in s prehranskimi dejavniki. Poudarili so tudi ostale dejavnike okolja, kot so vlaga v domovih, trda goriva za kurjenje ipd.«
Pri tem nekateri raziskovalci opozarjajo že na pomen materinega kajenja v obdobju med nosečnostjo in izpostavljenost otroka cigaretnemu dimu takoj po rojstvu. Spet druge raziskave so ob tem izpostavile tudi pomen dejavnikov, kot so izpostavljenost alergenom v vdihanem zraku v obdobju zgodnje mladosti in pogostost virusnih vnetij dihal.
Pri nekaterih otrocih se lahko simptomi astme z odraščanjem izboljšajo, spet pri drugih poslabšajo. Pri drugih težave za nekaj let povsem izzvenijo in se kasneje v življenju znova pojavijo. Gre namreč za bolezen, ki pogosto poteka z izboljšanji in poslabšanji. Slednja lahko izzove vrsta dejavnikov od okužbe dihal, izpostavljenosti alergenu, cigaretnega dima do večjega telesnega napora.
Preberite tudi: Astmatiki lahko živijo popolnoma normalno življenje
Simptomi se izrazijo z oteženim dihanjem, občutkom tiščanja v prsnem košu, lovljenjem sape, dražečim kašljem itd.
»Težko dihanje, piskanje in suh kašelj, ki so značilni za astmo, so tudi sicer pri otrocih pogosti bolezenski znaki z velikim številom možnih vzročnih dejavnikov. Diferencialna diagnoza astme je pri otrocih zelo široka. Še posebej je težavna postavitev diagnoze pri predšolskih otrocih. Za astmo je značilna prisotnost enega ali več simptomov (težko dihanje, piskanje, suh kašelj, tiščeča bolečina v prsnem košu); velikokrat so težave izrazitejše v večernem/nočnem času; sprožilci so različni (alergeni, smeh, telesni napor, virusna okužba, drugi dražljivci). Dodatni dejavniki, ki nas usmerjajo v diagnozo astme, so še simptomi alergijskega rinokonjunktivitisa, dokazane alergije na inhalatorne alergene in pozitivna družinska anamneza (za astmo in/ali alergije),« potrdi Aleksandra Zver in nadaljuje: »Pri starejšem otroku imamo na razpolago več diagnostičnih testov, s katerimi lahko astmo (oziroma, kot ji rečemo, bronhialno preodzivnost) tudi potrdimo. Izvedemo lahko spirometrijo in bronhodilatatorni test ter katerega od provokacijskih testov (metaholinski, obremenitveni test).«
Kot omenjeno, se bolezen pogosto pojavi še pred vstopom otroka v šolo, v tem obdobju pa otrok še ni zmožen sodelovati pri izvedbi funkcijskih pljučnih testov, s katerimi bi lahko potrdili bolezen. Prav zato se zdravniki ob tem zanesejo na opažanja staršev, katerih podatki so nadvse dobrodošli pri oblikovanju same anamneze, na podlagi katere se, ob rezultatih alergoloških testov in kliničnega pregleda, postavi diagnoza.
Z napredkom medicine je mogoče astmo že zelo dobro nadzorovati, pri tem pa je bistvenega pomena dosledno jemanje predpisanih zdravil v dogovorjenem odmerku.
Zdravljenje astme poteka predvsem ob pomoči bronhodilatorjev (za lajšanje simptomov in preprečevanja zoženja dihalnih poti) in protivnetnih zdravil za zdravljenje vnetij v dihalnih poteh.
Pomembno vlogo v procesu zdravljenja prevzamejo starši, saj otroci, sploh mlajši, sami niso sposobni dosledne uporabe zdravil, kar pomembno vpliva na potek same bolezni in kakovost otrokovega življenja. Nezdravljena astma je namreč nadvse nepredvidljiva bolezen, ki močno okrni otrokovo pljučno funkcijo in mu onemogoča široko paleto dejavnosti. Prav tako lahko številna poslabšanja, ki so posledica neprimernega zdravljenja, vodijo v izostanke v šoli in pustijo dolgoročne posledice na pljučih.
Sogovornica pri tem izpostavi pomen ustreznega sodelovanja med vsemi deležniki v procesu zdravljenja: »Obravnava astme pri otrocih in mladostnikih zahteva individualiziran, razvojni stopnji ustrezen in celosten pristop. Pomembno je partnersko sodelovanje otroka, staršev in zdravstvenega tima, dolgoročno načrtovanje ter sprotno prilagajanje ukrepov glede na stopnjo nadzora bolezni.«
Glavni cilj je, kot navaja tudi Globalna strategija za obvladovanje in preprečevanje astme (GINA), doseči in ohranjati dober nadzor ter hkrati zmanjševati dolgoročna tveganja za neugoden potek bolezni.
»Za ugoden potek bolezni je ključnega pomena tudi izobraževanje staršev in otrok,« izpostavi Aleksandra Zver in doda: »Sodelovanje pri zdravljenju se izrazito izboljša, če starši in otroci (seveda prilagojeno njihovi starosti) dobro poznajo simptome astme, starejši otroci sodelujejo pri izbiri ustrezne oblike zdravila in ga znajo pravilno uporabljati, da imajo pisni načrt za ravnanje v primeru poslabšanja ter prihajajo na redne kontrolne preglede. Samo z dobrim sodelovanjem med starši, otrokom in zdravnikom se dosežejo naslednji cilji obravnave astme: malo ali nič simptomov, nič težav ponoči, normalna telesna zmogljivost ter čim manjše tveganje za poslabšanje v prihodnosti. Pomembno je, da zdravnik omogoči odprto komunikacijo in skupaj s starši ter, če je otrok že dovolj star in zrel, tudi z otrokom oblikuje cilje zdravljenja in načrt, kako jih doseči.
Glede na to, da otroci in njihovi starši vsak dan sprejemajo odločitve glede vodenja astme, je nujno, da so ustrezno poučeni o naravi bolezni, pravilni uporabi inhalacijskih zdravil, obvladovanju sprožilcev in ukrepanju ob poslabšanju.«
Ob morebitnem poslabšanju je nujno pravočasno prepoznavanje znakov poslabšanja in čimprejšnje ukrepanje po navodilih, ki jih je predpisal izbrani zdravnik. Tudi sicer pa je priporočljivo, da poleg doslednega jemanja zdravil v predpisanem odmerku uvedemo zdrav življenjski slog, ki vključuje tudi redno telesno dejavnost.
A Astma je najpogostejša kronična bolezen pri otrocih.
B Nezdravljena astma lahko trajno okrni pljučno funkcijo in omeji otrokove dejavnosti.
C Ključ do uspešnega obvladovanja bolezni je dobro sodelovanje med starši, otrokom in zdravnikom.