V zadnjih letih se je iz otroških plenic, nekdaj preprostih, samoumevnih in s stališča uporabnosti minljivih izdelkov razvila prava mala znanost, intenzivno podprta z agresivnim oglaševanjem. Večinoma gre za plenice za enkratno uporabo, ki pa v zadnjem času dobivajo hudo »konkurenco«, in sicer pralne plenice iz naravnih vlaken.

V prvi polovici prejšnjega stoletja so bili vsi dojenčki poviti v plenice iz blaga, čez katere so jim oblekli nepropustne hlačke iz polivinila ali gume, ki so ščitile vrhnja oblačila. Takrat je bilo vsakodnevno pranje plenic samoumevno, svojo trdoživost pa so dokazali tudi dojenčki sami. Kljub plastiki in stalno vlažni koži na ritki so jo večinoma odnesli brez hujših alergij in vnetij. Veliko olajšanje so prinesle plenice za enkratno uporabo, ki so nasledile nekajletne neuspešne poskuse, da bi na bombažno plenico nalepili zaščitno plast. Era plenic za enkratno uporabo še traja, vendar postajajo njihovi nasprotniki vse glasnejši. Zagovarjajo »naravi prijazno povijanje« s plenicami za večkratno uporabo iz naravnih vlaken, ki naj bi bilo otroku prijetnejše in bolj zdravo (študije sicer dokazujejo, da vrsta plenice na zdravje dojenčkov sama po sebi ne vpliva), naravi pa bolj prijazno.

Začelo se je s plastično kopalniško zaveso

Za uradni začetek dobe nepremočljivih plenic velja leto 1946, ko je Američanka Marion Donovan »združila« zaščitno zaveso svoje domače prhe in bombažno plenico. Izdelek, nad katerim so bili starši navdušeni, ker ni povzročal odrgnin, vnetij in drugih poškodb kože, je patentirala in obogatela. Kasneje je tkanino nadomestila z vpojnim papirjem in plenico v izdelavo ponudila kar nekaj tovarnam papirja, vendar so jo zavrnile. Pravo vrednost novitete je nekaj let kasneje prepoznal Victor Mills iz podjetja Proctor and Gamble, ki je svojim najboljšim delavcem zaupal nalogo, naj Marionino idejo dodelajo in izdelajo plenice iz papirja. Izdelek, ki je na ameriške prodajne police prišel leta 1961, je poimenoval Pampers (iz angleške besede pamper, ki pomeni razvajati) in začel zgodbo o uspehu, ki še traja. Čeprav so prve plenice za enkratno uporabo tehtale blizu četrt kilograma in so bile drage, so starši vse bolj posegali po njih. Ko so plenicam začeli dodajati poliakrilat, spojino, ki vpije in zadrži tudi 300-kratno svojo maso, se je njihova prodaja skokovito povečala. Danes plenice za enkratno uporabo ponuja več kot deset različnih proizvajalcev, plenice pa so prilagojene spolu, starosti in teži otroka, »igramo« pa se lahko tudi z barvami in vzorci.

Ekonomska računica – »ekološke« plenice niso poceni

Za 45 kosov plenic za enkratno uporabo potrošimo približno 15 evrov. Otrok v svojem celotnem previjalnem obdobju porabi okrog 6.000 plenic za enkratno uporabo, kar našo denarnico osuši za približno 2.000 evrov.

Če se odločimo za pralne plenice iz naravnih materialov in za proizvajalca, pri katerem plenica zaradi posebnega patenta, ki omogoča prilagajanje velikosti, »raste« z otrokom, jih potrebujemo le toliko, da jih je »za sproti«, torej ne več kot 20. Ena plenica stane približno 22 evrov. Zraven »sodi« pralen, vpojen vložek iz mikrovlaken, ki stane 10 evrov. Ob predpostavki, da vložkov ne potrebujemo več kot plenic, torej 20, bi za komplet pralnih plenic za enega otroka odšteli 640 evrov.

Če časa, ki ga porabimo za pranje (ki bi ga sicer lahko preživeli bolj kakovostno) ne vzamemo kot strošek, se stroškovna tehtnica obrne v prid pralnih plenic. Vendar se podrobnost, ki precej potolče argumente »skrbnikov narave«, skriva prav v pranju. Standardi glede varnosti in zdravstvene neoporečnosti materialov, ki se jih morajo držati izdelovalci plenic za enkratno uporabo, so precej strogi. Verjetno na večini praškov ni »kar tako« navodilo, da si je treba v primeru ročnega pranja dobro sprati roke po končanem delu. Vendar če uporabljamo ekološke plenice, bomo uporabljali tudi ekološki pralni prašek. Zanj bomo odšteli dobrih 10 evrov za kilogram (za primerjavo: cena običajnega pralnega praška višjega cenovnega razreda je približno dva evra za kilogram). Pa še nekaj je. Tudi če uporabljamo pralni stroj najvišjega energetskega razreda, za pranje še vedno porabimo precej vode, kar z okoljskega stališča ni zanemarljivo.

Elektrika iz plenic za enkratno uporabo

Študija, ki so jo že konec prejšnjega stoletja opravili na Tehniški univerzi v avstrijskem Gradcu, je bila ena prvih, ki je opozorila na velik okoljski problem, ki ga predstavljajo uporabljene plenice za enkratno uporabo. Narava jih namreč razgradi šele v 500 letih. Ocenjujejo, da desetina nerazgradljivih odpadkov na smetiščih so prav plenice. 20 milijonov plenic denimo pomeni blizu 10 ton odpadkov. Izkazalo se je, da je še bolj kot količina okoljsko problematična sama proizvodnja plenic za enkratno uporabo. Za toliko plenic, kot jih porabi en sam otrok, »padejo« štiri drevesa in pol. Ponekod so se problema že lotili sistematično. Uporabljene plenice za enkratno uporabo romajo v posebne zabojnike, od tam pa v sežigalnice. Najdlje so šli v Avstriji, kjer so že pred nekaj leti ugotovili, da so uporabljene plenice za enkratno uporabo lahko odlično kurivo. Mesto Liebenau se v celoti oskrbuje z energijo, ki jo dajejo plenice. Izpopolnili so posebno kurilno napravo, v kateri zažgejo več kot 2 milijona (5.000 ton) plenic na leto in iz njih pridobijo energijo, katere vrednost ocenjujejo na več kot 350 tisoč evrov.

V tovarni Knowaste reciklirajo 98 odstotkov plenice

V Arheimu v Nemčiji so leta 1989 postavili tovarno za recikliranje plenic za enkratno uporabo Knowaste, ki se je v slabih dveh desetletjih razvila v multinacionalko s podružnicami v ZDA, Kanadi, na Japonskem, v Južni Koreji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem in drugod. V podjetju so razvili posebno tehnologijo (The Knowaste Nappy Processor), s katero reciklirajo 98 odstotkov plenice, pridobljene sestavine pa uporabijo za različne izdelke, med drugim za vložke za čevlje, tapete, ojačevalce viskoznosti v industriji itd. Izračunali so, da vsaka tona recikliranih plenic »prihrani« 40 kilogramov lesa, 145 kubičnih metrov zemeljskega plina in 8.700 kubičnih metrov vode.

April, 2009