Avtorica: Katja Štucin
Koža novorojenčka se nam zdi tako gladka in mehka, sčasoma pa se tudi skozi laične oči spreminja. Kaj se v resnici dogaja, kakšno kožo imamo, ko se rodimo in kako se ta spreminja nekje do vstopa v šolo, nam je orisala Anja Trajber Horvat, dr. med., spec. dermatovenerologije. »Koža donošenega novorojenca je v osnovi sestavljena enako kot koža odraslega človeka, iz treh plasti: povrhnjice, usnjice in podkožja. Površino kože pokriva rožena plast iz odmrlih kožnih celic, ki skupaj z maščobami v koži deluje kot zaščitna pregrada pred zunanjimi vplivi (ščiti pred izhlapevanjem vode; UV-sevanjem; naglimi temperaturnimi spremembami in vdorom različnih mikroorganizmov, dražečih snovi ter alergenov v kožo).
V nekaj dneh po rojstvu se pH kože zniža pod pet, kar je ključnega pomena, saj kisli kožni plašč ovira rast patogenih organizmov,« pojasnjuje strokovnjakinja in potrdi uvodno trditev, da se koža sčasoma spreminja. »Kljub podobni sestavi pa je med kožo odraslega in kožo donošenega novorojenčka kar nekaj razlik. Ob rojstvu je koža za okoli 50 % tanjša in manj poraščena v primerjavi s kožo odraslega. Povrhnjica in usnjica sta slabše povezani. Ob tem so tudi manj aktivne žleze znojnice in lojnice ter melanociti.
Pri polovici donošenih novorojencev so lahko prehodno lojnice prvih nekaj mesecev bolj aktivne zaradi vpliva materinih hormonov, ki se prenesejo preko posteljice; vendar se njihovo delovanje v nekaj mesecih ponovno zmanjša,« oriše dermatovenerologinja in doda, da vse to vodi v slabšo funkcijo kožne pregrade, ki slabše zadrži vlago v koži. Posledično je otroška koža bolj suha in občutljiva, bolj dovzetna za UV-sevanje in druge zunanje škodljive dejavnike (alergene, dražeče snovi, mikrobe).
Je tanjša in manj pigmentirana od kože odraslih, lojnice in znojnice so manj aktivne. Po šestem letu starosti pa otroška koža vedno bolj postaja podobna koži odraslih. Aktivnost lojnic se poveča z vstopom v puberteto kot posledica hormonskih sprememb. Tako začnejo najstniki okoli 12. leta opažati bolj mastno kožo, pojavijo se tudi akne.
Nekatere kožne bolezni se po besedah Trajber Horvatove pojavljajo izključno pri novorojenčkih in dojenčkih in so večinoma prehodnega značaja, druge pa so podobne kožnim boleznim odraslih. Kot pojasnjuje, se pri približno polovici donošenih novorojencev na koži čela, nosu in brade pojavijo drobne rumenkaste bunčice, mamice po navadi povedo, da se dojenčkova koža »čisti«. V bistvu gre za lojnice, ki zaradi vpliva prenesenih materinih hormonov pospešeno izločajo loj, nato se njihovo delovanje po šestem mesecu starosti do pubertete zmanjša. Po čelu, nosu in licih novorojencev pa lahko opažamo tudi nekoliko bolj bele in na otip čvrste bunčice, ki predstavljajo keratinske ciste in izginejo same po sebi v nekaj tednih.
Pri dojenčkih se lahko zaradi močnejšega znojenja zamašijo izvodila znojnic in posledično po koži celotnega telesa opazimo drobne prozorne ali rdeče mehurčke in bunčice, otrok je zaradi srbeža lahko nemiren. Gre za miliario, ki se pojavlja ob vročinskih boleznih, lahko pa tudi zaradi pretiranega oblačenja in prekomerne uporabne mastnih mazil ali oljnih kopeli pri dojenčkih.
Pri dojenčkih se srečujemo tudi s podpleničnim izpuščajem, ki najpogosteje nastane zaradi draženja kože z ostanki urina in blata pod plenico. V zadnjih letih, ko so se na trgu pojavile plenice za enkratno uporabo, je podpleničnega izpuščaja manj.
V prvih nekaj mesecih, ko je še prisoten vpliv prenesenih materinih hormonov na otrokovo kožo, lahko pri dojenčkih opažamo pojav aken in znake seboroičnega dermatitisa. Pri seboroičnem dermatitisu opažamo na mestih kože, ki so bogate z lojnicami, debele mastne luske na pordeli podlagi, ki so lahko prisotne tudi v lasišču (t. i. temenca), še poudarja Anja Trajber Horvat.
Dodaja, da pri dojenčkih in predšolskih otrocih pogosto vidimo nenevarne rdečkaste izpuščaje ob virusnih okužbah, ki v nekaj tednih spontano izzvenijo (npr. peta in šesta otroška bolezen). Pri šolskih otrocih pa so pogostejše nalezljive otroške bolezni, ki jih se lahko prenesejo pri stiku z vrstniki v kampih, šoli, kopališču: npr. virusne bradavice, moluske, bakterijske okužbe (impetigo). Nalezljive so tudi glivične okužbe, ki se lahko poleg neposrednega stika z obolelim človekom prenašajo tudi preko igre v zemlji in stika z živalim (mačke, psi, govedo).
»Kot smo omenili že zgoraj, je na splošno koža pri dojenčkih in predšolskih otrocih tanjša, nežna, občutljiva in nagnjena k izsušitvi. Slabše funkcionalna kožna pregrada tudi poveča tveganje za alergijsko senzibilizacijo in pojav atopijskega dermatitisa, ki po navadi z leti izzveni, saj se sestava kože spremeni. Otroška koža je tudi bolj občutljiva na UV-sevanje. V puberteti, ko se začne koža bolj mastiti, pa imajo najstniki več težav z aknami in seboroičnim dermatitisom.«
Pri zdravem novorojenčku posebna nega kože ni potrebna. Zadostuje redno vsakodnevno umivanje z mlačno vodo in milom (pH 5,5–7) po predelih telesa, ki so izpostavljeni zunanjemu okolju in okoli telesnih odprtin, pove sogovornica. »Do odpada popkovnice novorojenčka umivamo z vlažno krpo, nato ga kopamo v primerno ogreti vodi (35–36 °C), kar preverimo s termometrom. Pri tem smo pozorni tudi na primerno temperaturo zraka v prostoru (24–25 stopinj °C), saj je razmerje med površino kože in telesno težo pri novorojencih 2,5-krat večje kot pri odraslih in so posledično bolj nagnjeni k podhladitvi.
Pri umivanju uporabimo samo vodo, ki ji lahko dodamo milo, ki ima podobno kisel pH kot koža. S tem ohranjajo naravno kislo plast kože, ki deluje protimikrobno. Izogibamo se alkanim, odišavljenim milom, eteričnim oljem in dodatkom za penjenje vode, saj omenjeni izdelki odstranjujejo zaščitne maščobe in posledično dodatno izsušijo ter dražijo kožo. Ob suhi koži, ki se lušči, kopeli dodamo nekaj kapljic olja za kopanje. S tem povečamo zadrževanje vlage v koži.
Kopeli naj trajajo 5–7 minut, izvajamo jih vsaj dva- do trikrat tedensko. Pogostejše, daljše in vroče kopeli namreč izsušujejo kožo. Za lasišče uporabimo enake izdelke kot za ostalo kožo ali blage šampone. Po kopanju kožo popivnamo in je ne drgnemo. Na še malo vlažno kožo nanesemo negovalne pripravke brez dišav in umetnih konzervansov,« svetuje Anja Trajber Horvat in doda, da naj bomo pozorni tudi na pranje perila, kjer naj uporabljamo blaga čistila in se izogibamo mehčalcem. Priporočeno je dvojno izpiranje perila, da se temeljito odstranijo vsi dražeči delci čistila.
Ob tem strokovnjakinja opozarja, da moramo biti pri dojenčkih pozorni tudi na nego kože pod plenico, kjer lahko pogosto prihaja do vnetja, najpogosteje zaradi iritacije z urinom in ostanki blata. »Uporabljamo plenice za enkratno uporabo, ki jih menjujemo na tri ure, oziroma ko so mokre in umazane. Ob previjanju kožo dobro umijemo z vodo in milom ter dobro speremo. Nanesemo negovalno kremo, v primeru rdečine na koži pa zaščitno kremo s cinkom.«
Ob ustrezni negi občutljive otroške kože je po besedah Trajber Horvatove zelo pomembna tudi ustrezna zaščita pred zunanjimi vplivi (veter, mraz, sonce). »Pozimi na izpostavljene predele kože (roke in obraz) nanesemo zaščitno negovalno mastno kremo. Zelo pomembna je tudi ustrezna zaščita pred UV-sevanjem, saj je dokazano, da so opekline v otroštvu pomemben dejavnik tveganja za nastanek kožnega raka.
Dojenčkov in otrok ne izpostavljamo neposredno sončni svetlobi. Zadržujejo naj se v senci, nosijo svetla oblačila z dolgimi rokavi, pokrivala za glavo in sončna očala. Posebej pomembno je izogibanje soncu med 10. in 16. uro, ko je UV-sevanje najmočnejše. Dodatno po šestem mesecu starosti uporabljamo zaščitne sončne kreme z visokim faktorjem SPF in širokospektralno UVA- in UVB-zaščito, ki jih na kožo nanesemo pol ure pred izpostavitvijo soncu. Najbolj priporočljivo je uporabljati neodišavljene vodoodporne kreme na mineralni osnovi. Mazanje ponavljamo na dve uri ali po potrebi prej.« Ukrepi za nego suhe kože pri predšolskih otrocih so sicer enaki negovalnim ukrepom pri dojenčkih. S pravilno nego namreč okrepimo zaščitno pregradno funkcijo kože.
»Glede na raziskavo PEBBLES (Prevention of Eczema By a Barrier Lipid Equilibrium Strategy), ki poteka v tujini, se je redna uporaba negovalnih mazil pri dojenčkih od rojstva do šestega meseca starosti izkazala za učinkovit ukrep, saj so opažali manj senzibilizacije za alergene v starosti dvanajstih mesecev in manjšo pojavnost atopijskega dermatitisa. Dodatne raziskave še potekajo,« dodaja Anja Trajber Horvat.
Pri otrocih se lahko v vseh starostnih obdobjih pojavi atopijski dermatitis oziroma otroški ekcem ali nevrodermitis. Gre za kronično, nenalezljivo vnetje kože, pojasnjuje strokovnjakinja in dodaja, da nanj vpliva več dejavnikov, med katerimi je pomembna tudi dednost. »Če je pri družinskih članih prisotna katera od atopijskih bolezni (atopijski dermatitis, seneni nahod, alergijska astma), je večja verjetnost, da bo otrok imel atopijski dermatitis.« Pri atopijskem dermatitisu gre za pretiran odziv imunskega sistema na različne sprožilce; pri nekaterih otrocih dokažemo senzibilizacijo na najpogostejše prehrambne alergene (mleko, jajca, pšenična moka, soja in arašidi).
Bolezen se v akutni fazi kaže s srbečo, vneto, rdečo in rosečo kožo. »V kronični fazi je koža izrazito izsušena in zaradi praskanja postane zadebeljena. Tako spremenjena koža je dovzetna za okužbe, ki bolezen še poslabšajo. Ker je zaščitna funkcija kože zaradi spremenjene kožne pregrade zmanjšana, škodljive snovi iz okolja (alergeni in dražeče snovi) lažje prodrejo v kožo.
Najpomembnejša je redna in pravilna nega kože, za katero veljajo enaka navodila kot za nego suhe in občutljive otroške kože. Študija PEBBLES podpira redno uporabo negovalnih preparatov pri otrocih s suho kožo in pri novorojenčkih, ki imajo v družini prisotno atopijo kot preventivo pred pojavom atopijskega dermatitisa. Poleg redne pravilne nege kože se je treba tudi izogibati alergenom in drugim sprožilcem, ki kožno stanje še dodatno poslabšajo.
Pri vneti koži prehodno do umiritve vnetja uporabljamo lokalne kortikosteroidne pripravke in topikalne imunomodulatorje (takrolimus, pimekrolimus), ki delujejo protivnetno in umirjajo srbež. Pri redkih hujših primerih uporabljamo tudi fototerapijo in sistemsko zdravljenje.« Ob tem strokovnjakinja opozarja, da moramo biti pri predpisanem zdravljenju dosledni. »Zaradi poplave laičnih neresničnih informacij v elektronskih medijih se v zadnjem času otroški dermatologi vse pogosteje srečujemo s težavo ´kortikofobije´, otroški dermatologi zato večkrat letno organiziramo šolo atopijskega dermatitisa za otroke in starše, ki je namenjena natančnemu pogovoru o sami bolezni, njenem zdravljenju ter reševanju dilem, ki se porajajo staršem.«
Atopijski dermatitis pa ni edina težava, ki se lahko pojavi na koži. »V zimskem času in sezoni centralnega ogrevanja se lahko kot posledica izsušene kože pojavi ´zimski ekcem´ (t. i. asteatotični dermatitis), ki ga pogosto opažamo tudi pri starostnikih. Opažamo pojav srbečih in pekočih pordelih, luščečih žarišč po izteznih delih okončin, najpogosteje na golenih. Pri otrocih so spremembe večkrat prisotne tudi po licih. Najboljša preventiva pred zimskim ekcemom je ustrezna nega kože z negovalnimi mazili z višjim deležem maščob ter z dodatkom naravnih vlažilcev,« pove Anja Trajber Horvat in doda, da se pri otrocih s suho kožo in nagnjenostjo k atopiji lahko na izteznih delih spodnjih in zgornjih udov pojavijo okrogla, ostro omejena srbeča žarišča iz bunčic, mehurčkov in krast, ki spominjajo na kovanec. »Govorimo o numularnem ekcematoidnem dermatitisu, ki lahko traja več mesecev. Z ustreznimi protivnetnimi mazili in ustrezno nego po navadi dosežemo dober nadzor nad boleznijo.«
A Otroci imajo večje težave s kožo predvsem v zimskem času, saj je občutljiva otroška koža v hladni polovici leta izpostavljena suhemu ogrevanemu zraku, mrazu in vetru, ki jo dodatno izsušujejo.
B Atopijski dermatitis se pojavi v zgodnjem otroštvu, v 90 % se razvije do petega leta otrokove starosti. Pri večini otrok z leti izzveni.
C Po zadnjih podatkih iz Avstralije pojavnost malignega melanoma (črnega kožnega raka) ne narašča več, kot je v preteklosti, kar pripisujejo vse večji ozaveščenosti ljudi o škodljivosti UV-sevanja.