Depresija ne izbira, poporodna depresija pa prizadene tudi tiste, ki v očeh družbe veljajo za najsrečnejše – novopečene matere. Otožnost, ki se pojavi prve dneve po porodu, je nekaj povsem običajnega, depresivna občutja – ki jih med drugim spremljajo obup, občutki nesposobnosti in manjvrednosti ter nezanimanje za dogajanje in celo otroka –, pa lahko številnim otežijo in skazijo prve mesece z dojenčkom.

»Zgodnje starševstvo je navadno prežeto z radostjo in drugimi prijetnimi občutki, veliko pa je tudi naporov ter čustvenih preizkušenj. Nekatere ženske nimajo težav z duševnim zdravjem, pri nekaterih so stiske le prehodne, lahko pa so spremembe razpoloženja in počutja tudi večje in dalj časa trajajoče. V tem pomembnem življenjskem prehodu v novo in odgovorno vlogo starša imajo duševne težave lahko tudi moški,« pojasnjuje dr. Zalka Drglin, raziskovalka iz Centra za proučevanje in razvoj zdravja, ki deluje v okviru NIJZ, ki že vrsto leto ozavešča javnost o pomenu dobrih porodnih izkušenj. Tudi te pomembno vplivajo na mamo v prvih tednih in mesecih po rojstvu otroka, prav tako pa žensko v prvih dneh po porodu tako zaradi hormonskega neravnovesja, neprespanih noči, utrujenosti in kopice novih nalog ter velike odgovornosti preplavljajo najrazličnejši občutki. Poleg veselja in radosti tudi žalost, negotovost, tesnoba in strah pred odgovornostjo, saj ji je zaupano življenje novega bitja.

Vse te občutke strnemo pod pojmom poporodna otožnost, ki sčasoma mine, ko se odnos z dojenčkom okrepi in se vzpostavi nov ritem, hkrati pa mama postane bolj samozavestna in pridobi nekaj izkušenj. Lahko pa se pojavijo tudi močnejša občutja, duševne težave, kot sta depresija in tesnoba, s katerima naj bi se v nosečnosti in po porodu srečala že vsaka šesta ženska.

Nemoč, potrtost, žalost, obup, občutki krivde …

Kot pojasnjuje strokovnjakinja za obporodne stiske, so vzroki za le te pogosto kompleksni, tako z družbenega kot fiziološkega vidika, predvsem pa različni: »Vzroki obporodnih stisk so različni in medsebojno prepleteni, gre za hormonske spremembe, osebnostne značilnosti, naučene odzive na stresne okoliščine, kemična neravnovesja v telesu, zahteve materinstva, družinske in družbene razmere, v katerih ženska postane mati. Dodatni dejavniki so zdravstvene težave matere pred ali med nosečnostjo oziroma po porodu, zdravstvene težave otroka, nesoglasja med partnerjema, finančne težave, težave z zaposlitvijo in na delovnem mestu, nenačrtovana ali nezaželena nosečnost, izguba ljubljene osebe zaradi smrti ali razveze.«

Ob tem opozori še na dejavnike, ki razmere le še dodatno otežujejo, bodisi osamljenost ženske z dojenčkom, hudi občutki krivde in dvomi o lastnih materinskih sposobnostih. Ne gre zanemariti niti preutrujenosti kot posledice obremenjenosti z nego dojenčka, pa tudi pomanjkanja spanca in usklajevanja potreb v družinah z več otroki. Ob rojstvu otroka ženske v roke dobimo ogromno odgovornost za življenje novega živega bitja, pri čemer je povsem naravno, da za nekaj časa skoraj pozabimo na lastne potrebe in se v celoti posvetimo novorojenčku. A dejstvo je, da je dobro poskrbeti tudi zase in za svoje potrebe, saj lahko le tako kar najbolje poskrbimo tudi za druge.

Tudi pomanjkljiva skrb zase in pomanjkanje praktične in čustvene podpore namreč lahko vodita v t. i. poporodno depresijo, v dokaj pogosto obliko depresivne motnje, ki se pojavi štiri do šest tednov po porodu, lahko tudi pozneje in lahko traja več mesecev ali dalj, če mama ne dobi ustrezne pomoči.

Simptomi poporodne depresije

Kot navede Drglinova, sicer tudi dolgoletna sodelavka in svetovalka za duševne stiske pri Združenju Naravni začetki, se simptomi poporodne depresije izrazijo z občutki, kot so nemoč, potrtost, žalost, obup, tudi s hudimi občutki krivde, nesposobnosti in celo nevrednosti.

»Slabo se počuti in je čisto brez energije, zelo je utrujena, nima volje do življenja. Je nezadovoljna, ne uživa v stvareh, ki jih ima sicer rada. Veliko joka, počuti se čisto osamljeno. Je nemirna, težko se osredotoča, pozablja bolj kot navadno, je zelo neodločna. Otrok je ne zanima ali pa je preveč zaskrbljena zanj. Zdi se ji, da ne bo zmogla, da bo znorela. Slabo spi ali se zelo zgodaj zbuja, ne glede na otrokov ritem spanja. Spolnost je ne zanima. Nima teka ali pa se ta zelo poveča,« našteje še nekaj znakov, na podlagi katerih lahko zaslutimo, da gre morda za poporodno depresijo.

Tesnoba se izrazi z nenehnimi skrbmi, ki pestijo mamo, pa tudi s strahovi in celo napadi panike. Ženske doživljajo izjemno neprijetne telesne občutke (npr. mravljinčenje v nogah in rokah, oteženo dihanje, pospešen in nereden srčni utrip, stiskanje v prsih), za katere pri zdravniškem pregledu ne najdejo telesnega vzroka.

Pomoč novopečeni mamici

Pomembno je torej, da stiske prepoznamo, saj je prav to prvi korak na poti do njihovega reševanja. Ob dlje časa trajajočih težavah in globokih stiskah sogovornica svetuje obisk pri izbranem zdravniku ali kliničnem psihologu v zdravstvenem domu, v nekaterih primerih tudi pri psihiatru.

»Strokovnjak v pogovoru oceni, kako hude so težave, in priporoči svetovanje, psihoterapijo ali/in zdravila. Nekaterim je ob tem v pomoč tudi sodelovanje v podporni skupini s strokovnim vodstvom, v katerih se srečujejo ženske s podobnimi težavami. Rešitev, ki bi bile primerne za vse, ni; premislite, kaj potrebujete.

Niste edini, ki se srečuje s stisko. Poiščite pomoč, tako boste poskrbeli zase in za družino,« spodbudi Drglinova in doda, da lahko v primeru opisanih občutkov, na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje anonimno izpolnite tudi vprašalnik, namenjen prav ugotavljanju simptomov čustvene stiske med nosečnostjo ali v poporodnem obdobju. Rezultatu so priloženi razlaga in koristni nasveti.

Pomembno vlogo pri prepoznavanju znakov in predvsem pri pomoči novopečeni mami igrajo tudi svojci. Vsaka mama bo vesela pomoči, ki jo bo vsaj za nekaj trenutkov razbremenila, si odpočila in se sprostila. Ponudite torej svojo pomoč in povprašajte novopečeno mamico, kaj lahko storite, da ji bo res koristilo. Kot pove doktorica ženskih študij in feministične teorije, lahko prav vsak član družine oz. tudi prijatelji in sosedje pripomorejo k temu, da se bo mama po porodu počutila bolje podprta:

»V veliko pomoč so zlasti razumevajoč partner in bližnji s konkretnimi dejanji, na primer soseda s kosilom ali dedek, ki odpelje dojenčka na sprehod, da se mama lahko naspi. Morda jo povabijo v svojo družbo, če se zdi, da trpi zaradi osamljenosti, ali, če ji to ustreza, za nekaj dni pride nekdo pomagat. Če svojci opazijo, da je mama žalostna, da se zapira vase, da je zelo zaskrbljena, morda nenavadno vzkipljiva, skratka, da se je spremenila, ji lahko ponudijo pogovor, ji povedo, kaj opažajo in kje je pomoč na voljo.«

Kaj lahko bodoče mame storijo same?

Nemogoče je vnaprej predvideti, kakšni občutki vas bodo prevzeli po porodu, zato pa se lahko bodoče mame na številne načine na potencialno tesnobno ali depresivna občutja po rojstvu otroka pripravijo še pred porodom, jih morda ublažijo ali celo preprečijo.

Kot pove Drglinova, »poleg kakovostne strokovne oskrbe ženska za dober potek nosečnosti, poroda in dojenja potrebuje informacije in podporo bolj izkušenih, z namenom, da se nauči novih spretnosti, predvsem pa dobro dene krepitev zaupanja v lastne zmožnosti za dobro starševstvo.« Vse z namenom, da bo v materinstvo vstopila kar najbolj sproščeno. Vse nosečnice namreč nimajo enakih možnosti in podpore. Precej boljše izhodišče imajo nosečnice, ki so zdrave in v dobrem odnosu z bodočim očetom, tudi rešeno stanovanjsko in zaposlitveno vprašanje pripomore k temu. A svet se je v zadnjih nekaj desetletjih močno spremenil in če je nekoč veljalo, da je otroka vzgajala celotna vas, danes to ni več pogosto. Vse manj parov živi v bližini svojih staršev ali drugih sorodnikov, posledično pa so deležni tudi manj pomoči. Po drugi strani so dandanes novopečeni očetje v odraščanje in nego otroka/dojenčka vključeni mnogo bolj kot nekoč. K temu spodbudi tudi sogovornica: »Otroka sta povabila medse oba. Pomembno je, da se oče otroka dejavno vključuje v skrb zanj, sodeluje pri njegovi negi in skrbi za gospodinjstvo oziroma dom, in da je ljubeča opora tudi vam.

Ključno sporočilo za mame: ne poskušajte vsega narediti same, uporabite vso pomoč, ki vam je na voljo. Materinstva in očetovstva se učimo, pridobivamo izkušnje in veščine. Ni nam treba biti popolni. Po nasvete se obrnite na izkušene odrasle, ki jim zaupate in so vam kot starši vzor. Če vas skrbi zdravje otroka ali vaše zdravje, se posvetujete z zdravstvenimi strokovnjaki.«

Poporodna depresija lahko prizadene tudi očete

Poporodna depresija pa ne prizadene le mam, temveč v manjšem deležu tudi očete. Po nekaterih ocenah se eden od desetih očetov sooča z depresijo v času pričakovanja otroka oz. po njegovem rojstvu.

Dejavniki, ki temu botrujejo, so pomanjkanje čustvene podpore, stres, povezan s spremembami v partnerskem odnosu, pomanjkanje spanja, izguba, žalovanje, težave, povezane s prilagajanjem na starševstvo in nove odgovornosti, povezane z njim, obremenjujoča porodna izkušnja, občutek, da ni kompetenten, slaba samopodoba itd.

Ob tem opozori, da so moški, za razliko od žensk v tem obdobju, precej manj v stiku z zdravstvenimi strokovnjaki, ki bi bili pozorni na njihovo duševno zdravje. A tako kot je pomembno počutje mamice, je pomembno tudi občutje novopečenega očka, saj depresivnost ali tesnoba vplivata tako na njegovo zdravje kot tudi na odnos z otrokom in partnerko. Zato sogovornica poziva moške, da se v primeru tovrstnih občutkov pogovorijo s partnerico oz. osebo, ki ji zaupajo. Pomembno vlogo pri tem igrajo tudi prijatelji, ki lahko zaznajo spremembe in ga spodbudijo k pogovoru ali ga usmerijo k pomoči.