Otroški možgani se začnejo razvijati že med nosečnostjo, najintenzivnejši pa je njihov razvoj prvih pet let po prihodu na svet, čeprav zorijo vse tja do tridesetega leta. Njihova teža ob rojstvu znaša 300 gramov, medtem ko možgani odraslega človeka v povprečju tehtajo 1400 gramov. Predstavljajo le nekaj odstotkov celotne človeške teže, vendar brez njih naše življenje ne bi bilo mogoče. Čeprav so otroški možgani manjši, to ne pomeni, da so slabše razviti.

Avtorica: Nika Arsovski

Razlika med možgani odraslih in otrok se odraža tako v teži in videzu, kot tudi v anatomskih in biokemičnih procesih, ki se v njih odvijajo. Možgani novorojenčka predstavljajo le četrtino končne teže človeških možganov. Ob prihodu na svet tako tehtajo 300 gramov, kar je desetina dojenčkove telesne teže. Površina novorojenčkovih možganov je sprva povsem gladka, skozi odraščanje pa se naguba. Prav tako so ob prihodu na svet možgani prostorninsko manjši in nemielizirani, v naslednjih desetletjih pa se polno mielizirajo, zrastejo in dozorijo. Možgani novorojenčka so ob rojstvu sicer razviti, vendar se takrat proces zorenja šele začne in lahko traja vse do tridesetega leta. V naslednjih letih se bodo oblikovali pod vplivom izkušenj, doživljajev, odnosov v otroštvu. Možgani so neprestano podvrženi spreminjanju in učenju. Preoblikujejo jih tudi izkušnje in odnosi, bodisi s starši ali sovrstniki.

Pri dveh letih je tvorjenje sinaps najintenzivnejše

Že kmalu po spočetju se začne razvoj možganov. Med petim in sedmim dnem se v blastocisti začnejo oblikovati klični listi, dva tedna po oploditvi se zarodkove celice razdelijo na endoderm (zunanji), mezoderm (srednji) in ektoderm (notranji klični list). Iz zunanjega kliničnega lista, torej ektoderma, se razvijejo živci, lasje, nohti, očesna leča, mrežnica, mlečna žleza, kožna povrhnjica pa tudi možgani. Ektoderm sprva leži na površju zarodka, nato pa se v zgornjem delu odebeli in zaviha. Posledično se notranji del napne v mehurčke, ki se kasneje oblikujejo v velike in male možgane ter podaljšano hrbtenjačo in hrbtenjačo. Vse do četrtega tedna nosečnosti tako poteka obdobje, ključno za razvoj celostnih in simetričnih možganov.

»Začetni del tvorbe nevronske mreže ni odvisen od izkušenj, marveč je prirojen, genetsko vnaprej določen, saj temelji na začetni razporeditvi kemičnih markerjev v možganih. Novorojenček je že takoj po rojstvu sposoben osredotočanja pogleda. Preferenca interesa za obliko obraza je prirojena, prav tako dejstvo, da imajo novorojenčki raje sladek ali slan okus kakor kislega ali grenkega. Primarne reakcije potekajo pretežno na subkortikalni ravni.

Vendarle nastajanje, predvsem pa ohranjanje sinaps, ni samo genetsko določeno. Zunanji svet izoblikuje možgansko arhitekturo preko vida, sluha, vonja, dotikov in okušanja. Približno polovica nastalih nevronov v prvih sedmih mesecih življenja odmre, saj jim ne uspe vzpostaviti ustreznih sinaps. Prve sinapse nastanejo v kortikalni plošči okoli 23. tedna pred rojstvom. Pri enem letu imamo 20-krat več sinaps kot ob rojstvu. Obdobje najživahnejšega tvorjenja sinaps (sinaptogeneze) je okoli drugega leta. V starosti treh let je vzpostavljeno okrog 80 % sinaptičnih povezav. Do 20. leta starosti se njihovo število nato zmanjša za 50 %,« pojasnjuje asist. mag. Peter Gradišnik s Klinike za pediatrijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru.

Na razvoj samih možganov v veliki meri vpliva družinsko okolje

Možgani niso le produkt rasti in vzpostavljanja povezav, marveč tudi njihovega fiziološkega odmiranja. Znanstveniki so razkrili, da so lahko določena področja možganov pri otrocih z zlorabami in ob zanemarjanju manjša kot enaka področja pri duševno zdravih otrocih. Izkušnja lahko možganske povezave spremeni. »Poskusi na živalih so pokazali, da imajo živali, živeče v nespodbudnih okoljih, 10 do 20 % manjše možgane kot živali v normalnem okolju. Dejavnost sinaps ima trofičen vpliv, ki ohranja sinapso pri življenju. Nedejavne sinapse propadejo. Uglaševanje nevronskih povezav se začne že pred rojstvom. Prva povratna informacija za motorične nevrone je fetalno premikanje udov. Krepijo se gibalni vzorci, ki imajo ugoden povratni učinek. Obstaja tudi predrojstveno uglaševanje slušnega sistema – novorojenčki se že takoj po rojstvu bolje odzivajo na materni jezik kot na govor v drugih jezikih,« pojasnjuje pediater nevrolog.

Izbruhi jeze in besa kot posledica nezrelosti otroških možganov

Odrasli vse prevečkrat napačno prevajamo obnašanje otrok. Tako lahko intenzivne izbruhe besa in jeze pripišemo slabi vzgoji, v resnici pa je to lahko le znak nezrelosti otroških možganov. Kadar je skorja čelnih režnjev dovolj razvita, sama ‘pogasi’ čustvene izbruhe, če ni, pa otrok potrebuje pomoč odrasle osebe, najsi bo to le bližina ali pogovor. Povezave o tem, kako se odzvati v čustvenih okoliščinah, se začnejo razvijati, kadar je otrokovim čustvenim potrebam zadoščeno. V otroških možganih se oblikujejo procesi, ki prispevajo k razvoju družbenih veščin, te bo otrok potreboval za vključevanje v skupnost.

Pomemben dejavnik, ki vpliva na razvoj otrokovih možganov, je tudi stres. Ob stresnih trenutkih se namreč pospeši izločanje hormona kortizola, ki lahko na daljše obdobje poruši ravnovesje v možganih. Pod stresom so lahko že dojenčki, ki jih ne potolažimo, kadar se znajdejo v stiski. Pri malčkih pa stres pogosto vzbuja ločitev od staršev, zato je glavna naloga staršev, da v teh primerih poskrbijo za primerno varstvo. Stres vzbujajo tudi prepiri v družini in čustvena nestabilnost staršev, ki bi morali biti opora in vzor odraščajočemu malčku.

Pomembne so predvsem primarne gibalne dejavnosti

Starši svoje otroke vključujejo v številne dejavnosti in procese, vse prevečkrat pa pozabijo, da so najbolj prvinske dejavnosti tiste, ki sodijo med najučinkovitejše za razvoj otroških možganov. Otroku je treba pustiti veliko mero igre in gibanja ter dejavnosti, kot so plezanje, norenje, skakanje, tek in bosonoga hoja. Prav odraslim moteče divjanje je bistvenega pomena za razvoj kognitivnih sposobnosti, strokovnjaki pa sodobne motnje pozornosti in učenja pripisujejo prav pomanjkanju gibanja in vključevanju tehnologije v razvoj. Otroci, ki v otroštvu veliko časa preživijo pred računalnikom, so namreč podvrženi nastanku manjšega števila sinaps, posledično so manj motorično spretni in imajo težave s koncentracijo ter učenjem.

Pomanjkanje tekočine vpliva na kognitivne sposobnosti

Tudi primerna prehrana pripomore k skladnemu delovanju otroških možganov. Gorivo za delovanje možganskega sistema je glukoza, vendar lahko brezglavo prehranjevanje povzroči ravno nasproten učinek. Ob uživanju enostavnih sladkorjev se namreč hitro zviša prisotnost glukoze v krvi, možgani se branijo s tem, da aktivirajo trebušno slinavko, ki proizvede večje količine inzulina, zaradi česar se raven glukoze v krvi močno zniža. Nastopi hipoglikemija, ki se odraža v padcu koncentracije, utrujenosti, lahko tudi agresivnem vedenju. Dandanes je hrana otrok polna gaziranih pijač, sladkarij in belega kruha, zaradi česar so nihanja v krvi pogostejša. Prav zato je prav, da v prehrano celotne družine vključimo sestavljene ogljikove hidrate, polnovredne testenine, riž in kruh.

Za dober spomin je ključno, da se izogibamo nasičenim živalskim maščobam, te se namreč vgradijo v celične membrane in se dlje časa zadržujejo v prebavnem sistemu, kar povzroči izčrpanost in utrujenost. Zato pa se priporoča uživanje nenasičenih maščobnih kislin, med drugim maščobnih kislin omega-3 in omega-6, ki pripomorejo k optimalnemu delovanju možganov. Najdemo jih v nekaterih vrstah rib, orehih, mandljih, lešnikih … Oreščki so dobri tudi za premagovanje stresa, saj vsebujejo vitamin B5, ki nam pomaga pri premagovanju stresnih okoliščin, nahaja se tudi v gobah, sezamu, marelicah in figah.

Možgani nam bodo hvaležni tudi za primerno količino tekočine, v možganih se namreč nahaja tudi do 80 % vode. Dehidracija prizadene tudi naše kognitivne sposobnosti, saj se ob pomanjkanju vode ta začne izločati iz možganskih celic. Možgani se tako skrčijo, kar vpliva na naš spomin in razumevanje.

Odrasli vse prevečkrat napačno prevajamo obnašanje otrok. Tako lahko intenzivne izbruhe besa in jeze pripišemo slabi vzgoji, v resnici pa je to lahko le znak nezrelosti otroških možganov. Kadar je skorja čelnih režnjev dovolj razvita, sama ‘pogasi’ čustvene izbruhe, če ni, pa otrok potrebuje pomoč odrasle osebe, najsi bo le bližina ali pogovor. Povezave o tem, kako se odzvati v čustvenih okoliščinah, se začnejo razvijati, kadar je otrokovim čustvenim potrebam zadoščeno.

ABC

A Možgani novorojenčka predstavljajo le četrtino končne teže človeških možganov.

B Možgani so ob rojstvu sicer razviti, proces zorenja in rasti pa traja vse do tridesetega leta.

C Novorojenčki se že takoj po rojstvu bolje odzivajo na materni jezik kot na govor v drugih jezikih.