Ena od priložnosti za ravnanje z denarjem je tudi žepnina, vendar še zdaleč ni pogoj za to, da bomo nekega dne finančno odgovorni odrasli. Strokovnjaki so si edini v tem, da se mlad človek najbolje nauči ravnati z denarjem skozi odnose, odločitve in ravnanja v primarni družini.
Avtorica: Petra Bauman
v sodelovanju z Marinko Bečela, univ. dipl. soc. delavko, družinsko mediatorko, spec. za supervizijo, s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor in
s Sašom Kroneggerjem, univ. dipl. soc. pedagogom, mladinskim delavcem, svetovalcem.
Danes se o žepnini ne moremo pogovarjati brez upoštevanja duha časa, ki ga zaznamuje kapitalizem. Po besedah Marinke Bečela je še pred desetletjem žepnino otroku lahko omogočila večina staršev, tudi če niso bili premožni, danes pa niso tako redki primeri, ko so otroci tisti, ki s svojim denarjem (štipendijami) pomagajo staršem. Žepnina kot del družinskega proračuna, ki ga povsem za svoje potrebe prejme otrok, seveda še zmeraj obstaja, veliko pomembnejše pa je, kaj se bo o denarju naučil med odraščanjem z opazovanjem procesov v svoji družini.
Kar se janezek nauči, to janez zna
Osnovna naloga družine je, da otroka pripravi na samostojno življenje, pri čemer del vzgoje zajema tudi soodločanje. Ko je otrok majhen, je majhen tudi njegov vpliv na družinsko življenje (lahko vpliva na izbor hrane za kosilo, smer izleta …), z leti pa se delež odločitev, h katerim je povabljen, povečuje.
Finančno stanje družine je ena od stvari, za katere po besedah Kroneggerja ni nujno, da jih otrok popolnoma razume, sploh v zgodnjem obdobju. Otrok potrebuje varno okolje in informacije o financah, ki jih še ne more doumeti, nedvomno ne morejo prispevati k občutku varnosti. To pa nikakor ne pomeni, da otroku prikrivamo slabše materialno stanje. Le na pravi način mu moramo to prevesti v njegov jezik.
Večjim otrokom, ki si želijo tudi dražjih stvari, pa je treba predstaviti lestvico pomembnosti dobrin, kaj naša družina potrebuje nujno, kaj manj nujno, koliko je kakšna stvar vredna in koliko časa je potrebno zanjo delati. Pojasnimo mu, če in zakaj varčujemo, družinske investicije (obnova kopalnice, nov avto …). Ta preskok v razumevanju se zgodi približno ob prehodu v puberteto, ko je tudi najprimernejši čas za uvajanje žepnine.
Ob pravilni vzgoji bo otrok razumel, da »denar ni na kartici« v neomejenih količinah, lahko pa tega ne bo razumel niti pri dvajsetih. Marinka Bečela poudarja, da je zelo pomembno razumevanje, kdaj je on na vrsti. To pomeni, da če bo poleg vseh fiksnih stroškov razumel tudi, da je denimo ta mesec na vrsti sestra za zimsko obutev in da ima brat maturantski ples, potem bo znal s svojimi željami (recimo po smučeh) tudi počakati. Starša pa morata ob tem biti pravična.
Z razumevanjem družinske dinamike se bo otrok naučil osnovnega sprejemanja avtoritete in podrejanja potrebam skupnosti. Sašo Kronegger pojasnjuje, da je samo dogovor o pravilih v hiši sicer premalo, saj otrok morda ne bo razumel, zakaj se jih mora držati. Namesto z dogovorom naj starši otroka vzgajajo s primernimi zahtevami, pohvalami in kritiko, ki bodo otrokom dajale jasne usmeritve, kaj je primerno in kaj ne. Težava nastane tudi, če je za starše vse, kar otrok naredi, dobro, posledično se bo tako otrok vedel tudi do sebe. Ne bo zastavljal ciljev za prihodnost oz. bodo ti znali biti nekritično previsoki.
Žepnina lahko pomaga odlagati želje
Žepnina je količinsko manjši znesek denarja, ki ga otrok prejme vsak mesec enkrat, po možnosti na enak datum. Glavni kriterij za višino zneska je finančna zmožnost družine, eden od konceptov denimo predlaga tolikšen znesek, kolikor je otrok star. Če je žepnina orodje vzgoje, potem se moramo po besedah Saša Kroneggerja odločiti, kaj želimo z njo doseči in tudi jasno opredeliti njen namen. Če je namenjena temu, da si otrok kupi kar koli si želi, hkrati pa mu mi še vedno ob vsakem odhodu v trgovino kupimo vse, potem ne bo imela učinka.
Žepnina pomeni prenos dela odgovornosti za kakovost življenja na otroka ter hkrati tudi prenos sredstev za zagotavljanje tega dela kakovosti. Prav tako lahko starši dajo otroku vedeti, da je del žepnine namenjen stroškom telefoniranja, ki presegajo dogovorjene, za bencin za kolo z motorjem (če ga ima), z žepnino lahko drugemu tudi kupi darilo. Če si otrok želi dražjo stvar (tehnično napravo, glasbilo, morje s prijatelji …), se bo naučil svoj denar tudi varčevati in s tem določene manjše želje prestaviti. Marinka Bečela zato smisel žepnine vidi tudi v tem, da se otrok nauči odložiti želje, kar pomeni, da če nečesa ne kupi takoj, bo ta želja minila in se bo pojavila druga, morda boljša. Trenutno željo bo tako nadomestila bistveno pomembnejša potreba.
Razvajenost in starševska moč
Razvajeni otrok je otrok, ki se ni srečal z omejitvami. Po besedah Kroneggerja stalna pravila v družini otroku omogočajo, da se razvija v skladu z njimi. Kadar pa dobi občutek, da lahko pravila spremeni, bo poskušal narediti vse, da mu to uspe. Npr. večkrat s frazo »samo še malo« doseže, da si lahko do konca ogleda oddajo na televiziji, čeprav je že dogovorjeni čas za spanje , ali pa z »lepo lepo prosim« v trgovini pri blagajni dobi čokoladno jajce, čeprav sta starša najprej rekla ne. Marinka Bečela dodaja, da je od starševske moči in ozaveščenosti odvisno, koliko bodo otroku popuščali. Če bo otrok dobil vsako stvar, ki si jo želi, se bo zgodil učinek loterijskih dobitnikov – kakor pridobljeno, tako izgubljeno – kar pomeni, da dobljenega ne bo znal ceniti.
Niso pa samo bogate družine, ki z razvajanjem otroku delajo nepopravljivo škodo. Tudi revne družine gredo velikokrat preko meja svojih zmožnosti pri nakupih in na koncu meseca nimajo več za kruh. To je primer slabe odločitve, ki jo bo otrok prav tako ponotranjil.
Otroka ne smemo finančno nagrajevati za lepe ocene ali za to, ker je denimo pomil posodo. Da je v šoli marljiv, je njegova dolžnost, nagrado za trud pa je že dobil – lepo oceno. Delno udejstvovanje v gospodinjstvu je prav tako njegova naloga, za katero ga ni treba nagraditi. Lahko ga pa kljub žepnini dodatno nagradimo, če postori kaj izven dogovorjenih obveznosti, recimo opere avto.
Seveda pa morajo starši vztrajati tudi v trenutkih, ko je otrok frustriran, ker je sredstva že porabil, sedaj pa si želi še nekaj drugega. Tukaj nastopijo učne priložnosti, ki jih moramo podpirati, da se razvija v osebo, ki bo odgovorno ravnala s svojim denarjem.
Nadzor nad porabljenim denarjem
V dovolj zaupnem in komunikacijsko odprtem odnosu nadzor ni potreben. To storijo starši le takrat, če opazijo zlorabo denarja, recimo za cigarete, alkohol ali če si otrok s tem kupuje naklonjenost prijateljev.
Otroci ločenih staršev
Ker želita ločena starša zmanjšati otrokovo frustracijo zaradi ločitve, mu avtomatsko omogočata in dopuščata več, kar pa ni prav, saj se na ta način zniža moč njune avtoritete. Čeprav med njima prihaja do različnih pogledov, in s tem ni nič narobe, se morata strinjati o osnovnih stvareh. Med takimi zahtevami in mejami se otrok nauči krmariti. Starš, ki o drugem staršu pred otrokom govori slabo, zmanjšuje možnost drugega starša za vzgojo otroka. Zato vzgoja otroka nikoli ne bi smela postati bojno polje staršev, temveč skrbnega iskanja kar največjega skupnega imenovalca. Otroku bo vedno več vrednot uspel posredovati tisti, s katerim bo otrok več časa in se mu bo tudi kakovostno posvetil.
Februar 2016
