Avtorica: Katja Štucin
Ušesno maslo oziroma latinsko cerumen je rumeno rjavkasta vsebina zunanjih sluhovodov, ki sili iz ušes in nas opozarja, da smo zjutraj pozabili umiti ušesa. Ušesno maslo je mešanica izločka ceruminalnih žlez kože sluhovoda, odluščene povrhnjice kože sluhovoda in umazanije. Maslo maže in ščiti kožo sluhovoda in bobniča. Normalno nastaja v taki meri in je take konsistence, da se ob običajnem umivanju ušes brez uporabe vatirane palčke ne nabira v preveliki meri. Pri nekaterih ljudeh pa se izloča v večji meri in je bolj konsistentno. Če ima ta oseba ožje sluhovode in izrazito voljo maslo zabijati do bobničev z vztrajnim »čiščenjem« z vatiranimi palčkami, potem je nastanek čepa ušesnega masla neizogiben.
Preberite tudi prispevek: Tudi poleti pazimo na naša ušesa – ABCzdravja.si
Ušesno maslo lahko povzroči več težav, od običajnega vnetja zunanjega sluhovoda, ki lahko uniči dopust, do bolečin v ušesih pri potapljanju. Pri bolj vztrajnih lahko pride celo do poškodbe bobniča, dezorientacije pod vodo in torej življenjske ogroženosti potapljača. Ob potopu oziroma nastanku nadtlaka vode na sluhovodu namreč čep ušesnega masla povzroči močne bolečine. Izenačitev pritiska ni možna in preti nevarnost poškodbe bobniča. Če pride do poškodbe, vdre hladna voda v srednje uho in potapljač izgubi orientacijo, kaj je zgoraj, kaj spodaj. Brez pomoči kolega potapljača se lahko v paniki utopi. Poškodba bobniča se običajno kasneje sanira in sama po sebi sicer ni večji terapevtski problem.
Vnetje zunanjega sluhovoda ne nastane izključno pri ljudeh, ki imajo nabran čep ušesnega masla, je pa pri njih bistveno pogostejše in se ga veliko težje pozdravi. Ušesno maslo je namreč hidroskopično, torej se napne ob stiku z vodo in že samo po sebi povzroči zamašitev sluhovoda. Če pa se nacepi še bakterijsko ali – še slabše – bazensko glivično vnetje, se težave stopnjujejo. Pacient ima občutek zamašenega ušesa in običajno se pojavi bolečina, ki se ob opustitvi toalete ušes in zdravljenja stopnjuje in postane neznosna. Ob tem velja omeniti, da se maslo posebej nabira pri ljudeh, ki profesionalno uporabljajo ušesne olive proti hrupu in pri ljudeh, ki nosijo slušne aparate. Maslo lahko tudi zamaši mikrofon aparata, cevčico za zračenje na aparatu, filtrček. Zato naglušnim svetujemo pregled in toaleto pri zdravniku in vzdrževanje aparata pri strokovnjaku, kjer je slušne aparate kupil.
Ušesa si umivamo s toplo vodo, uporabimo lahko tanko tkanino, denimo robček, in mezinec. Običajno je to dovolj. Če se nam maslo rado nabira, se na čiščenje raje odpravimo k zdravniku. Pravzaprav to običajno stori medicinska sestra, čeprav to menda ni v skladu z doktrino ORL, ker je lahko izpiranje tudi nevarno. Poškodujemo lahko kožo sluhovoda, kar ni nič hudega, hujše so poškodbe bobničev. Sestre so po letih tovrstnih izkušenj pri izpiranju običajno zelo spretne in jim uspe sluhovode izprati.
Če ne gre, pa priskočimo na pomoč specialisti ORL, ki imamo s tem več izkušenj – roko na srce – pa tudi ustreznejše pripomočke za toaleto in izpiranje ušes. Problemi nastanejo pri pacientih, ki imajo predrte bobniče (denimo zaradi vnetja ali po operacijah in poškodbah), pa tudi pri tistih, ki imajo bistveno zožene sluhovode. Izpiranje, čiščenje in odstranjevanje masla je sicer bistveno lažje, manj zoprno in neboleče, če si pred posegom pri zdravniku v sluhovoda vsaj tri do pet dni vnašate kapljice, ki vsebujejo natrijev hidrogen karbonat in glicerin. Pomagajo tudi kapljice parafinovega ali jedilnega olja. Pršenje kakršne koli vode po maslu je več ali manj neučinkovito, če ne celo nasprotno učinkovito, saj ušesno maslo nase veže vodo, nabrekne, povzroči tiščanje in celo hudo bolečino, pa še vname se lahko koža sluhovoda, nastane tako imenovano vnetje sluhovoda – otitis.
Ušesa si umivamo z vodo in mezinčkom, lahko si pomagamo s tankim robčkom, res pa ne priporočamo čiščenja ušes z vatiranimi palčkami, saj z njimi večkrat narinemo ušesno maslo globoko do bobenčka in nastanejo problemi. Podobno je treba sluhovode čistiti tudi pri potapljačih, saj morajo biti ušesa ob potopu čista, podobno je pri pilotih in padalcih.
Najbolje je ušesno maslo odstraniti ali izprati, ko oseba nima večjih problemov razen čudnega občutka v ušesih. Takrat je odstranitev lahka, nežna in neboleča. Čisto druga pesem je lahko, če je cerumen razmočen, koža pa razdražena, nabuhla in boleča. Pri takem nesrečniku je toaleta vse prej kot neboleča. Običajno je čiščenje v takih primerih postopno, saj poskušamo vnetje umiriti do te mere, da lahko maslo in umazanijo postopoma in čim manj boleče evakuiramo.
Vsak človek čuti, da se mu maslo nabira in nabere, saj imamo takrat občutek polnih ušes, slabše slišimo, običajno ne boli. Sami lahko v lekarni kupimo kapljice, ki so na voljo za ta namen. Po nekaj dnevih aplikacije kapljic v oba sluhovoda se lahko tuširamo preko ušes in maslo večkrat samo izteče. Če noče izteči, opravimo pregled v ambulanti osebnega zdravnika, kjer nam zdravnik ali medicinska sestra opravi izpiranje sluhovodov. Običajno se tukaj zgodba zaključi. Specialista ORL potrebujemo, če se sluhovod po teh postopkih popolnoma zamaši, če prične boleti ali krvaveti. Kapljica ali dve krvi ni razlog za preplah, praskica se sama po sebi pozdravi. Včasih pa v sluhovod vstavimo antibiotični trakec.