Avtorica: PETRA BAUMAN
Ustno floro sestavljajo številne bakterije, ki skupaj s slino ustvarjajo okolje, kjer se lahko nenehno razmnožujejo. Če jih ne odstranimo s ščetkanjem, se mehke zobne obloge pod vplivom mineralov v slini že po 72 urah začnejo spreminjati v trde – se mineralizirajo. V enem samem kubičnem milimetru mehke zobne obloge je kar 100 milijonov bakterij. Čeprav kot pacienti tega morda ne pomislimo, zobozdravniki prav na naš račun delajo v zelo umazanem okolju, saj bakterije skupaj s pršečo vodo nenehno uhajajo v zrak in na ta način ogrožajo tudi zdravje tistih »mož v belem«, ki se jih mnogi menda še zmeraj zelo bojijo. Ustna higiena ni samo temelj dobrega ustnega zdravja, pač pa zdravja nasploh, saj vnetja v ustni votlini lahko povzročijo celo tako hude zdravstvene zaplete, kot so srčni infarkt, možganska kap, pljučne bolezni in splošno slabše delovanje imunskega sistema.
Prav nastanek mehkih zobnih oblog – plaka, je prvi znak, da zobne higiene ne izvajamo tako, kot je treba. Plak bomo najprej opazili na notranjih (jezičnih) ploskvah spodnjih sekalcev, ker so v bližini izvodil žlez slinavk, zato tam tudi najhitreje mineralizira. Podobno je tudi na zunanji (lični) strani zgornjih šestic in sedmic. Tam se tudi najtežje neguje, zato moramo biti po nasvetu Petra Koprivnikarja na »problematičnih« delih še posebej pozorni. Pozorni moramo biti tudi, če imamo v ustih tesno stanje zob, zaradi česar se bomo pri čiščenju morali dodatno potruditi. Površno odstranjene mehke zobne obloge v medzobnih prostorih bodo namreč zelo privlačne za mineralizacijske procese, ki jih sami ne moremo nadzorovati. Edino, kar lahko nadzorujemo, je temeljito čiščenje zob.
Mehka ali trda zobna ščetka je stvar izbire, bolj pomembna je pravilna tehnika (od dlesni k zobu), menjajmo pa vsaj štiri na leto (na vsak letni čas nova ščetka). Peter Koprivnikar razlaga, da povsem zadošča umivanje zob dvakrat na dan. Zjutraj in zvečer, ko uporabimo še zobno nitko ali medzobno ščetko ter ustno vodico. Tudi če imamo občutek, da smo si zobe temeljito čistili, ni tako. Močno drgnjenje namreč še ne pomeni dobre odstranitve oblog, celo nasprotno, ob nepravilni tehniki prepogosto celo vodi do poškodb površine zoba. Sčasoma opazimo, da nam dlesen ne pokriva več toliko zoba. Le ta se odmika s prehoda krone na koreninski del zoba (zobni vrat), oz. na površino korenine. Predel, ki ga dlesen ne pokriva več, je izpostavljen zunanjim vplivom in povzroča skeleč, boleč občutek ter občutljivost na hladno in vroče. Ta del je ob močnem nepravilnem ščetkanju tudi najbolj prizadet.
Pacienti, navajeni na »kosmate« zobe, so po čiščenju zobnih oblog nemalokrat presenečeni, koliko prostora je naenkrat med zobmi, nekaterim se celo zdi, kot da jim kakšen zob manjka, saj je bila trda zobna obloga že tako razširjena.
Plak ali mehka zobna obloga se nabira povsod, poleg sklenine tudi na plombah, umetnih materialih in tudi na ustnih protezah.
Bakterije v plaku pa niso problematične samo zaradi neestetskih mehkih ali trdih zobnih oblog, pač pa zato, ker povzročajo vnetja. Dlesen, ki mora biti čvrsta, rožnata in podobna pomarančni lupini, bo naenkrat boleča, napihnjena in ob najmanjšem dotiku z zobno ščetko (ali ob jedi) bo začela krvaveti. Razlog za to so trde zobne obloge nad robom dlesni in pod njim, ki zaradi hrapave površine privlačijo nove mehke zobne obloge, ki ustvarijo parodontalne žepke ob zobni korenini. Teh s prostim očesom ne vidimo več, po besedah Petra Koprivnikarja pa jih imamo skoraj vsi, kar 90 odstotkov ljudi naj bi namreč že imelo kakšno obliko vnetja obzobnih tkiv (parodontalno bolezen). Iz vnete dlesni lahko namreč nastane bolj ali manj napredovalo vnetje dlesni, ki povzroča propadanje globljih obzobnih tkiv. Počasi bo začela propadati kostnina, kamor je zob vpet, saj se bo začela raztapljati, zob bo vedno »daljši«, posledica je parodontalna bolezen z izgubo zob. Če proces od prve mehke obloge pa do končne – parodontalne bolezni – zanemarimo, se nam bo na neki točki zdelo, da se je stanje uredilo, saj ob napredovalem vnetju dlesen ne bo več bolela niti krvavela. Vnetje se namreč vse bolj »seli« v nižji pripoj zoba in človeku se lahko zdi, da je povsem zdrav.
Največja napaka, ki jo ljudje kar naprej ponavljajo, je, da se izogibajo ščetkanja tam, kjer dlesen boli in krvavi. Prav tam je namreč najpogosteje gojišče bakterij in zato bi tam morali ščetkati še močneje, kljub bolečini. Če se stanje v nekaj dneh ne umiri, je potreben pregled pri zobozdravniku.
Povsem torej zadošča, da si zobe umijemo dvakrat na dan in nam po besedah Petra Koprivnikarja ščetke ni treba nositi s seboj na delovno mesto. V skrajni sili pojejmo jabolko, a ne zvečer, saj je ta sadež s svojimi kislinami le začasna rešitev in ne nadomešča zobne ščetke.
Ko se ustvari trda zobna obloga – zobni kamen –, je sami več ne moremo odstraniti. To lahko s posebnimi instrumenti naredi samo zobozdravnik ali ustni higienik. Zobni kamen se v ordinacijah največkrat odstranjuje z visokofrekventim tresočim inštrumentom.
Če je prisoten globoko pod robom dlesni in je zato treba opraviti luščenje in glajenje zobnih korenin, bo zobozdravnik to opravil ročno s posebnimi za to namenjenimi instrumenti. Ko je zobni kamen odstranjen, se zobe lahko (ob posebnih indikacijah in omejitvah) očisti še s posebnim finim peskalnikom. Na koncu se jih spolira s posebno polirno pasto. Poseg ni prijeten, a je neboleč.
Čudežne pilule za katero koli bolezen ni, enako velja za zdrav in lep nasmeh. Zobna krema, nitka in ustna vodica so naše orodje, a moramo jih znati uporabljati. Če vemo, kaj je zobni plak, zakaj in kako nastaja, potem lažje razumemo tudi, da sta čudežni lahko samo naša motivacija in naša roka, ki bo vsakodnevno z zobno ščetko, medzobno ščetko in/ali zobno nitko skrbela, da bo plaka na zobeh čim manj.
December 2016