Iščite po prispevkih
Avtorica: Tanja Pihlar
Zobne in čeljustne nepravilnosti so odkloni od normalne rasti in razvoja. Vzroki za njihov nastanek so tako dedni kot tudi okoljski. K slednjim štejemo način dihanja, način prehranjevanja ter različne razvade v otroštvu, kot so sesanje dude, stekleničke in prsta.
Po navadi se tovrstne nepravilnosti razvijejo skozi celoten razvoj in rast, kdaj pa se izrazijo, je odvisno od vrste zobnih in čeljustnih nepravilnosti. Nekatere, kot na primer odkloni velikosti čeljustnice, se izrazijo prej, druge pozneje, kot na primer manjkajoči zob, kar opazimo šele takrat, ko bi moral izrasti, ali ko naredimo rentgensko diagnostiko in vidimo, da ni zasnove zanj.
Pogostnost zobnih in čeljustnih nepravilnosti narašča, vedno več je tudi ortodontskega zdravljenja. V prvi vrsti je za to kriv sodobni način življenja, saj je vedno več različnih razvad, spremenil se je način prehranjevanja, zaradi onesnaževanja okolja je tudi vse več alergij in prehladov. Vse to vpliva na ravnovesje sil v ustni votlini ter na neustrezen razvoj čeljustnic in zobovja. Tako na primer sesanje dude prepreči, da bi jezik zavzel pravilen položaj v stiku z nebnim svodom, kar negativno vpliva na razvoj zgornje in spodnje čeljsutnice. Zato je smisleno opustiti razvado sesanja dude najpozneje v drugem letu starosti otroka, da preprečimo nepravilen razvoj čeljustnic. Podobno velja za prehranjevanje po steklenički in za sesanje prsta. Drugi vzrok je evolucijske narave: gre za nagnjenost, da imamo vedno manjše čeljustnice in manjše število zob. Vendar pa zmanjševanje velikosti čeljustnice in števila zob ne potekata enakomerno. Nekdo ima na primer manjše čeljustnice in isto število zob, kar pomeni, da bodo njegovi zobje imeli premalo prostora za pravilno razvrstitev v zobnem loku, nekdo drug pa ima na primer normalno velikost čeljustnice in manj zob, zaradi česar med zobmi nastanejo vrzeli. Potreba po ortodontskem zdravljenju seveda narašča tudi iz estetskih razlogov. Funkcionalne odklone je treba nujno obravnavati in imajo prednost, zdravljenje estetskih odklonov pa je pomembno iz psihosocialnih razlogov.
Napotitev otroka na ortodontsko obravnavo ni odvisna od njegove starosti, ampak ga izbrani zobozdravnik napoti k ortodontu, kadar je to potrebno. Nekatere nepravilnosti zahtevajo zgodnjo obravnavo in jih po navadi zdravimo že v obdobju mlečnega oziroma zgodnjega menjalnega zobovja – običajno so to čeljustne nepravilnosti. Zobne nepravilnosti pa je mogoče učinkovito zdraviti tudi pozneje, v puberteti in odrasli dobi.
Zobne in čeljustne nepravilnosti lahko zdravimo v vseh starostnih obdobjih. Čeljustne nepravilnosti najučinkoviteje zdravimo v otroštvu. Takrat lahko z različnimi ortopedskimi pripomočki spodbujamo ali zaviramo rast čeljustnic in tako s preusmerjanjem rasti odpravimo čeljustno nepravilnost. Hkrati je zelo pomembno, da v otroštvu odpravimo tudi funkcionalne odklone, ki pripomorejo k nastanku ali poslabšanju čeljustne nepravilnosti. Odrasli, ki imajo čeljustno nepravilnost, potrebujejo hkrati tudi ortognati kirurški poseg, se pravi kirurško postavitev čeljustnic v pravilen položaj. Pred kirurškim zdravljenjem je potrebno namestiti nesnemni ortodontski aparat in zobni vrsti poravnati tako, da bosta po kirurškem posegu skladni v grizu. Zobne nepravilnosti lahko učinkovito zdravimo tako pri otrocih kot tudi pri odraslih.
Samo zdravljenje traja različno dolgo, kar je odvisno od vrste nepravilnosti. Lahko traja zelo kratek čas, do šest mesecev; lahko poteka tudi v več fazah, med rastjo in razvojem. Nekatere nepravilnosti se namreč lahko ponovijo ali izrazijo tudi pozneje. V vzdrževalnem obdobju, v obdobju retencije, otroka še spremljamo in kontroliramo, ali je stanje v ustni votlini stabilno.
Odrasli se vse pogosteje odločajo za ortodontsko zdravljenje, saj v preteklosti niso imeli zagotovljene tako dobre ortodontske oskrbe, kot jo imajo današnji otroci, pa tudi odnos do ustnega zdravja je bil slabši. Zanj se odločajo iz estetskih razlogov, ortodontsko zdravljenje je pri njih pogosto tudi del celostne obravnave zobovja. Z ortodontskimi premiki zob lahko namreč izboljšamo njihovo poznejšo protetično, implantološko, parodontalno ipd. oskrbo. Veliko jih potrebuje ortodontsko pripravo za boljše končne dosežke pri celostni obravnavi. Tako lahko na primer ortodontsko pripravimo zadosten prostor za zobni vsadek, poravnamo zoba ob vrzeli, izvlečemo zob, da omogočimo boljšo izdelavo prevleke, poravnamo nivo dlesni za lepšo estetiko nasmeha …
Imamo snemne in nesnemne ortodontske aparate. Snemni se po večini uporabljajo pri otrocih. Novost so snemni aparati, ki se uporabljajo tudi v odrasli dobi – to so tako imenovane termoplastične opornice. Termoplastične opornice so sicer prozorne, vendar vidno prekrivajo zobno vrsto. Na podlagi digitalne simulacije načrta zdravljenja se izdela zaporedje termoplastičnih opornic, ki jih bolnik postopoma menjuje do končne odprave nepravilnosti. Čeprav naj bi s termoplastičnimi opornicami lahko odpravili večino zobnih nepravilnosti, je njihova uporaba strokovno utemeljena in razumska le pri lažjih zobnih nepravilnostih. Dodatni pripomočki, ki jih uporabljamo, so mini vijaki, ki olajšajo določene premike zob in z njimi lahko bolj nadzorovano premikamo zobe. Tovrstne vijake začasno vstavimo v kost in jih po končanem ortodontskem zdravljenju spet odstranimo. Omogočajo nam, da se pri premikanju zob oziroma čeljustnic opremo na kost, torej dosežemo kostno sidranje, kar v nekaterih zelo zahtevnih primerih poveča možnosti uspešnega in učinkovitega zdravljenja.
Prizadevamo si za to, da ima bolnik pred začetkom zdravljenja v celoti sanirane zobe in da vzdržuje brezhibno ustno higieno. Zato vztrajamo, da pred izdajo napotnice izbrani zobozdravnik nauči bolnika ustrezne tehnike čiščenja zob, redno preverja stopnjo ustne higiene z objektivnimi kazalniki, kot je na primer indeks ustne higiene. Poleg tega mora zobozdravnik pred napotitvijo odstraniti karies in ustrezno oskrbeti mlečne in stalne zobe ter izdreti mlečne zobe oziroma njihove ostanke, ki jih ni mogoče pozdraviti. Med ortodontsko obravnavo mora bolnik vzdrževati dodatno ustrezno ustno higieno, sicer lahko pride do nepopravljivih poškodb zob. Vendar se dogaja, da starši za otroke, ki pridejo k ortodontu, mislijo, da jim ni treba več obiskovati zobozdravnika. To je povsem napačno. Otroci, ki imajo nameščene aparate, še zlasti nesnemne, morajo izbranega zobozdravnika obiskovati še pogosteje, na tri do štiri mesece in ne le vsakega pol leta.
Preden pričnemo z zdravljenjem, se z vsakim otrokom pogovorim o tem, ali si to res želi. Po pravici rečeno: saj ga ima v ustih on in ne njegovi starši. Če ima do njega odklonilen odnos, vem, da bo slabo sodeloval in da zdravljenje zaradi tega ne bo učinkovito. Zato ga pri takih otrocih raje preložim na poznejši čas, ko bodo bolj motivirani in bodo razumeli, da bodo z nošenjem ortodontskega aparata izboljšali stanje v ustni votlini. Dobre izkušnje pa imam z otroki, starimi 4‒5 let, ki brez težav sodelujejo pri zdravljenju. Če namreč otrok (in starši) zaupa svojemu zobozdravniku, bo brez težav naredil, kar bo ta od njega želel.
Marec 2017