Ko človek začuti, da mu ohromi del obraza in ima poleg tega tudi težave z govorjenjem in s hranjenjem, običajno najprej pomisli, da ga je zadela možganska kap. Na srečo pa to ni vedno ustrezna diagnoza, saj so za možgansko kap značilne tudi težave z govorom in s premikanjem okončin. Bolniki, ki jih mučijo težave z ohromelostjo, se običajno hitro oglasijo pri svojem zdravniku in ta jih po ustreznih preiskavah običajno pomiri z obrazložitvijo bolezni in diagnoze, ki se glasi: vnetje obraznega živca ali Bellova pareza. Za parezo je značilno, da zaradi poškodbe obraznega živca oslabijo ali povsem ohromijo mišice ene polovice obraza. Stanje se običajno popravi samo od sebe brez zdravljenja. 

Avtor: Ines Trebec  

Različni vzroki za nastanek bolezni

Pareza lahko nastane tako pri akutnem vnetju, še pogosteje pa pri kroničnem vnetju srednjega ušesa. Še posebej pomembno je kronično vnetje srednjega ušesa s holesteatomom, ki je eden najpomembnejših razlogov pareze obraznega živca, ki zahteva takojšnje kirurško zdravljenje. Drug pomemben razlog so poškodbe senčnične kosti, v kateri obrazni živec teče v dolgem in zavitem kanalu. Med prečnimi in vzdolžnimi zlomi, ki jih najpogosteje srečamo, so za parezo obraznega živca še posebej pomembni prečni zlomi. Pomemben je tudi časovni okvir, in sicer: ali pareza nastopi takoj po poškodbi ali z zamikom. Za ohromelost facialnega živca je lahko kriva okužba z virusom Herpesa zostra ali z drugimi virusi, kot je npr. Herpes simpleks, povzročitelj je lahko tudi tumor, ki se pojavi na slušnem živcu, ki pritiska na obrazni živec. Znani povzročitelj je tudi bakterijska okužba z lymsko boreliozo, ki jo prenašajo okuženi klopi. Vzroki za nastanek omenjene težave so torej precej pestri. 

Nenadni simptomi

Značilno za parezo je, da se simptomi bolezni pojavijo zelo hitro. Človek v enem dnevu doživi polovično ohromelost obraza. Če je povzročitelj pareze akustični nevrinom, pa je potek simptomatike počasnejši. Bolniki, ki zbolijo za parezo, tožijo o popolni ali delni ohromelosti mišic na eni strani obraza, zaradi česar so mnogi prestrašeni, saj mislijo, da jih je zadela možganska kap, kar je tudi glavni vzrok, da obiščejo urgentno službo. Nekateri bolniki lahko doživljajo bolečine za ušesom na prizadeti strani obraza. Kotiček ust se jim lahko povesi in iz njega se lahko izteka slina. Pri najhujši obliki pareze imajo prizadeti bolniki težave z govorom in občutek spremenjenega okusa ob uživanju hrane in pijače. Pri nekaterih je opazno, da s težavo premikajo veke. Pogosto je tudi prisotno solzenje oči na prizadeti strani obraza. Pri tistih bolnikih, ki imajo težave z očmi in ne morejo zapreti vek, obstaja nevarnost, da pride do vnetja roženice, kar lahko vodi v hujše težave, kot so razjeda in trajna brazgotina. Če je  pareza facialnega živca posledica okužbe s herpesom zostrom, se pojavi na obrazu mehurčkast izpuščaj s krastami. 

Izpostavljeni starejši, pogosto brez jasnega vzroka

In kdo pogosto zboleva za parezo? Bolezen se pojavlja pri vseh starostnih skupinah, od otrok do starostnikov, vseeno pa nekoliko izstopa starejša populacija, saj so težave pogostejše pri starejših ljudeh, velikokrat brez jasnega sprožilnega dejavnika. Pri Bellovi parezi se pareza lahko tudi ponovi, včasih se lahko pojavi tudi na drugi strani, ki prvič ni bila prizadeta. Možne je hkratna prizadetost obraznega živca tako na levi kot tudi na desni strani, kar pa je na srečo zelo redko. 

Diagnostika je preprosta

Za diagnosticiranje bolezni same ne obstajajo nikakršni posebni testi. V diagnostiki je najpomembnejši natančen otorinolaringološki in nevrološki pregled, ki za Bellovo parezo ponavadi zadoščata. Slikovna diagnostika je izjemno pomembna, ko gre za prizadetost obraznega živca v sklopu vnetnega dogajanja ali poškodbe. Zdravniško osebje opravi tudi zahtevnejše preiskave, kot so CT in MR ter elektrofiziološke preiskave (EMG, elektoneuronografija). Bolnika, ki se običajno srečuje s parezo obraznega živca, napoti k specialistu nevrologu ali otorinolaringologu osebni zdravnik, ki se običajno prvi sreča s takim bolnikom. Pod strokovnim vodenjem bolezni specialist predpiše tudi ustrezno zdravljenje. Včasih so potrebni virostatiki, preparati vitaminov B, nesteroidni antirevmatiki za blaženje bolečine okrog ušesa. Zelo pomembno je tudi okulistično zdravljenje pri bolnikih, ki imajo težave s prizadetim očesom. Pomembno vlogo ima tudi ustrezna fizioterapija, ki jo izvaja ustrezno usposobljen strokovnjak, in vaje, ki jih bolnik lahko izvaja sam. Kirurško zdravljenje pa je nezamenljivo pri vnetjih in pri poškodbah, kjer je treba odstraniti patološki proces oz. obrazni živec dekomprimirati v pošodovanem kanalu. 

V večini primerov je pareza popolnoma ozdravljiva

Pareza facialnega živca se pri večini bolnikov popravi v nekaj tednih brez zdravljenja. Da se stanje ohromelega živca popravi v prvotni položaj, traja približno 6–8 tednov. Majhen odstotek prizadetih občuti nekatere simptome in znake vse življenje. Če je možno ugotoviti vzrok bolezni, poteka zdravljenje tako, da se odpravi vzrok, ki je povzročil parezo (herpes zoster, lymska borelioza). Bolnikom se v akutnem obdobju bolezni običajno priporoča kratkotrajno jemanje kortikosteroidov. Če se funkcija obraznega živca ne popravi, se osebo lahko napoti na plastično kirurgijo. 

Kako si lahko pomagamo sami

Specialisti bodo bolnikom, ki imajo suhe oči, svetovali uporabo kapljic za oči. Umetne solze bodo primerno navlažile oko. Prizadeti naj oko čez noč pokrije, da prepreči poškodbe med spanjem. Dobrodejno deluje tudi gibanje s prizadetimi mišicami. Blagodejno deluje tudi masaža prizadetega dela obraza, saj spodbudi prekrvavitev. Toplota in para, s katero ogrevamo prizadeto mesto, pa bo pospešila zdravljenje. 

Vnetje trigeminusa ali vnetje obraznega živca?

Številni ljudje, ki doživijo ohromelost obraza, ne vedo, ali gre za vnetje trigeminusa ali vnetje obraznega živca, saj se bolezni v nestrokovni javnosti pogosto zamenjujeta in napačno razlagata. To sta dve povsem različni bolezni. Razlika med parezo obraznega živca in trigeminusom oz. petim možganskim živcem je v tem, da je prvi pretežno motorični živec, drugi pa pretežno živec, ki daje senzibiliteto obrazu. Pri prvem se pojavi prizadetost mimičnih mišic, pri drugem pa se pojavlja nenadna močna nevralgična bolečina, ki v relativno kratkem času izzveni. Ta se lahko nato v nepravilnih intervalih ponavlja in bolnika s tem silno obremenjuje. Pri Bellovi parezi je največkrat prisotna reaktivacija virusne okužbe, pri nevralgiji trigeminusa pa za vaskularno kompresijo oz. pritisk žil na deblo živca, kje ta izhaja iz možganskega debla. 

* Informacije o parezi obraznega živca in vnetju trigeminusa so nam posredovali iz ORL oddelka SB v Izoli.