Slab ustni zadah, ki ga strokovno imenujemo tudi halitoza, označuje neprijeten vonj iz ustne votline, ki človeka pogosto spravi v čustveno stisko, saj se ga še vedno drži stigma – pa čeprav za neprijetnim ustnim zadahom trpi vsaj četrtina vseh ljudi. Pri tem pogosteje prizadene moške kot ženske in bolj starejšo populacijo kot mlajšo. Halitoza je lahko le prehodna ali pa je znanilka različnih bolezenskih stanj in posledica številnih vzrokov.

O tem, kako nastane, kaj jo povzroča in kako si lahko pomagamo sami, smo povprašali družinsko zdravnico Mojco Krajnc, dr. med., spec., vodjo zdravstvenega varstva odraslih iz ZD Ljubljana Center.

Avtorica: Anja Kuhar Glišić

Zakaj pride do slabega ustnega zadaha oz. halitoze?

Slab zadah v ustih lahko nastane zaradi več različnih vzrokov, najpogosteje pa se ta skriva v ustni votlini. Tu namreč prebiva več mikroorganizmov, kot je prebivalcev Zemlje. Te bakterije se lahko na določenem mestu čezmerno namnožijo in razkrajajo beljakovine, pri tem pa nastajajo hlapne žveplove spojine, ki jih zaznamuje močan in neprijeten vonj.

Dr. Krajnčeva navaja, da so podatki o pogostosti halitoze zelo različni. »Nekateri viri ocenjujejo, da ima vsak deseti odrasli človek občasno težave zaradi zadaha, spet drugi govorijo o približno četrtini ljudi po vsem svetu, tretji pa pravijo celo, da naj bi imelo kar približno 80 % ljudi stalno ali občasno težave s slabim zadahom.« Dr. Krajnčeva razlike v številkah pripisuje dejstvu, da je zaznavanje vonja precej subjektivno, pa tudi temu, da poznamo več vrst in hkrati tudi intenzivnosti zadaha.

Kdaj lahko govorimo o slabem zadahu oz. halitozi in kakšne vrste slabega zadaha sploh poznamo?

Slab zadah lahko razdelimo na dve vrsti: prava halitoza je tisti ustni zadah, ki je lahko ali fiziološki (gre torej za normalen pojav pri zdravem človeku, denimo zjutraj ali po uživanju določene hrane) ali pa patološki (torej nastane zaradi bolezenskega vzroka); poznamo pa še psevdohalitozo oziroma namišljen ustni zadah.

Z roko v roki s tem gre halitofobija, ki označuje hud strah pred lastnim ustnim zadahom in ki posameznike lahko privede celo do osamitve pred drugimi. Glede na trajanje sicer ločimo prehodno halitozo (kamor sodi večina fizioloških slabih zadahov) in kronično halitozo (kamor sodi večina patoloških).

Vemo, da do slabega ustnega zadaha lahko privedejo številni vzroki. Bi lahko našim bralcem našteli najpogostejše in dodali še nasvet, kako se ga lahko rešijo, najsi bo sami ali z zdravniško pomočjo?

Slab zadah zagotovo povzroča ALKOHOL, ki izsušuje ustno sluznico, zaradi česar se bakterije s slino ne odstranjujejo iz ust. Posledični slab zadah lahko ‘popravimo’ z zdravim obrokom, z uživanjem sadja in zelenjave, s pitjem zadostnih količin brezalkoholnih pijač itd. Tako kot alkohol ustno sluznico izsuši tudi TOBAK, ki tako omogoči bakterijam, da dlje časa ostanejo v ustni votlini, hkrati pa v izdihanem zraku ostaja še neprijeten vonj po cigaretnem dimu. Enako velja tudi za KAVO, ki se odlaga na jezik, tako povzroča obloge in s tem ustvarja idealno gojišče bakterij.

Koščki hrane se običajno ne odstranijo težko iz ust in zato tudi niso pogosto vzrok slabega zadaha. Slednjega povzroča predvsem hrana, ki ima že po naravi močnejši in neprijeten vonj (na primer čebula), lahko pa se njene snovi absorbirajo v krvni obtok in prenesejo v pljuča, zaradi česar neprijeten zadah zaradi njih traja nekoliko dlje (kot v primeru česna). Slab ustni zadah lahko povzročajo tudi mleko in mlečni izdelki, ki jih ustne bakterije pretvarjajo v snovi, ki ustni zadah intenzivirajo. Tudi dehidriranost pri človeku lahko povzroči neprijetno sapo, saj se, podobno kot pri jutranjem zadahu in zadahu pri izsušeni sluznici, tudi v tem primeru v ustih namnožijo bakterije.

Tudi pri nekaterih kroničnih boleznih se lahko pojavi značilen neprijeten zadah iz ust, eden takih primerov je zadah z vonjem po acetonu, ki se pojavi pri sladkorni bolezni zaradi kopičenja ketonov, pa denimo slab zadah pri vnetjih spodnjih dihal, npr. pri abscesu pljuč, halitozo povzročajo tudi želodčne težave, npr. gastroezofagealni refluks ali okužba z bakterijo Helicobacter Pylori itd. Na tem mestu lahko omenimo še stres, ki povzroča želodčni refluks in vnetje dlesni, kar slab zadah ojača, hkrati pa se zmanjša tudi izločanje sline, kar privede do izsušene ustne sluznice.

Posebna kategorija je slab ustni zadah, ki izvira iz ustne votline in ki naj bi zakrivil do 90 % vseh primerov slabega zadaha. Povzroča ga razkroj hrane in njenih ostankov v ustni votlini, kar je s slino in drugimi celicami idealno gojišče bakterij ter vzrok za nastanek vnetja dlesni in drugih obzobnih tkiv. Tudi vnetja zgornjih dihal (denimo sinuzitis, angina itd.) ali druga obolenja v tem področju (razne razjede, tumorji itd.) lahko povzročijo slab zadah.

S kakšnim trikom lahko sami preverimo, ali imamo slab zadah?

Verjetno je najlažje, če nas na slab ustni zadah opozori kdo od prijateljev. Ker pa je marsikomu to neprijetno ali je zanj celo tabu tema, poznamo nekaj preprostih testov, s katerimi lahko sami preverimo, kakšen vonj ima naša sapa. Nekateri so malo bolj, drugi pa malo manj uporabni:

• Marsikdo poskusi preveriti vonj svoje sape tako, da si pihne v dlan – vendar pa pri pihanju ne uporabljamo grla na enak način kot pri govoru in zraka iz zadnjega dela ust ne ujamemo, zato ta način ni najbolj posrečen.

• Vonj sape lažje preverimo, če poližemo svojo dlan in počakamo nekaj sekund, da se posuši na zraku, nato pa jo povohamo.

• Že malce bolj resno in uporabno je, če se postavimo pred ogledalo ter si ogledamo svoj jezik. Če ta nima oblog, potem verjetno slabega zadaha nimamo, če pa je obložen, obstaja velika verjetnost, da nam bodo te obloge povzročile nevšečnosti.

• Obloženost jezika sicer lahko preverimo tudi z vatirano palčko, zobno ščetko ali strgalom za jezik. Če z enim od teh predmetov podrgnemo po jeziku in zaznamo neprijeten vonj, lahko sklepamo enako kot pri prejšnjem načinu, da gre najbrž za slab ustni zadah.

• V primeru, ko sumimo, da se nam slab zadah ponavlja in da je moteč tudi za druge, o tem vprašamo prijatelja ali nekoga, ki mu zaupamo in vemo, da nam bo povedal po resnici.

• V primeru pa, da ima oseba poleg nas težave z motečim neprijetnim vonjem iz ust, si pri komunikaciji lahko pomagamo tako, da ji/mu večkrat ponudimo žvečilni gumi, ga prijazno vprašamo, ali ima težave z zobmi ali ima morda vnete sinuse ipd. – drži pa naj, da je najmočnejši pripomoček v tem primeru prijaznost.

Na tržišču že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja obstaja tudi posebna napravica, imenovana ‘hali(to)meter’ – namizni plinski monitor, ki meri vsebnost hlapov izdihanih žveplovih spojin. Dostopna je v nekaterih ambulantah in z njeno pomočjo lahko ocenimo, ali halitoza dejansko obstaja in kako hudo je stanje.

Obstaja kakšen trik iz domače lekarne, s katerim si lahko pomagamo v boju proti slabemu zadahu?

Kot že omenjeno, vzrok slabega zadaha najpogosteje izhaja iz ustne votline, zato je pomembno, da redno in ustrezno skrbimo za svojo ustno higieno, kar vključuje redno čiščenje zob pa tudi medzobnih prostorov in jezika. Nikar ne pozabimo na redno obiskovanje zobozdravnika in na odstranjevanje zobnih oblog dvakrat letno.

Poskrbimo, da zaužijemo zadostne količine tekočin, predvsem vode, ki pa ji lahko dodamo limono. Voda bo navlažila ustno sluznico in izprala bakterije, limona pa bo ta proces še pospešila. Hidracijo ustne sluznice lahko povečajo še žvečenje žvečilnega gumija, peteršilja, mete ipd.

Včasih proti slabemu zadahu ne pomaga prav nič, kdaj svetujete obisk zdravnika?

Pregled pri (zobo)zdravniku zaradi slabega zadaha priporočamo, če kljub navedenim ukrepom neprijeten vonj ostaja ali se celo stopnjuje, predvsem pa, če se ob tej težavi pojavijo še kakšni drugi simptomi, kot so denimo spremembe na ustni sluznici, gnojni izcedek iz nosu, povečane bezgavke, sprememba voha, občutek cmoka v grlu, povišana telesna temperatura, bolečina ipd.

A Slab ustni zadah naj bi imela skoraj četrtina celotne populacije.

B Slab ustni zadah je lahko prehodne narave ali pa ima korenine v raznih obolenjih.

C Obstaja tudi strah pred slabim zadahom, imenovan halitofobija.