Piskanje, šumenje, utripanje … v ušesih je dokaj pogost pojav. Skoraj vsak med nami je že doživel takšen odziv, denimo po kakšnem glasnem poslušanju glasbe. Težava je, če našteto ne mine. Obstaja rešitev? Ker so vzroki različni, smo za odgovore prosili Aleša Matosa, dr. med., spec. otorinolaringologije.

Avtorica: Katja Štucin

Piskanje, šumenje oziroma različni zvoki so lahko težava. Kako jo imenujemo in kaj se dogaja s posameznikom v teh primerih?

Tinitus je skupno ime za zvoke, ki jih slišijo bolniki in niso povezani z zunanjim izvorom zvoka. Opisujejo jih kot piskanje, zvonjenje, brnenje, šumenje, utripanje, pretakanje tekočine itd. V glavnem gre za neprijetno čutenje in je za osebo moteče. Tinitus največkrat nastane zaradi procesov, ki prizadenejo polža, slušno pot in osrednje živčevje. V ušesih se šumenje lahko sliši tudi zaradi težav z vratno hrbtenico, sklepi, mišicami na glavi in vratu, zaradi bolezni žil in zaradi bolezenskih sprememb možganovine. Tinitus večinoma nastane kot posledica izgube sluha, izpostavljenosti močnemu hrupu, poškodbe ali duševnega in čustvenega stresa.

REKLAMNO SPOROČILO

Obstajata objektivni in subjektivni tinitus. V čem je razlika? Zakaj lahko pride tako do enega kot drugega? Kakšni so možni vzroki?

O objektivnem tinitusu govorimo, kadar piskanje sliši tudi druga oseba, npr. zdravnik. Za primer, žilna nepravilnost povzroči turbulenten pretok krvi, kar sliši bolnik kot pulzirajoči tinitus v ritmu delovanja srca. Podobno lahko sliši pri bolniku, ki je slabokrven ali ima močno povišan krvni tlak. Manj pogosto je objektivni tinitus posledica nepravilnega delovanja čeljustnega sklepa ali nehotenega krčenja, »trzanja« mišic mehkega neba ali srednjega ušesa, prekomerno odprta Evstahijeva tuba. Objektivni tinitus je redkejši od subjektivnega tinitusa.

Pri subjektivnem tinitusu piskanje, zvonjenje, brnenje zaznava le bolnik. Vzrok za subjektivni tinitus je daleč najpogosteje povezan s slabšim sluhom. Redko so vzrok druge sistemske bolezni, tumorji slušnega oziroma ravnotežnega živca. Tinitus lahko povzroči že z ušesnim maslom zamašen sluhovod, otoskleroza, ki je bolezen slušnih koščic, ali Ménièrova bolezen. Med ostale redke »neušesne« vzroke, ki povzročajo šumenje v ušesih, lahko štejemo še elektrolitske in hormonske motnje, posledice poškodbe glave in vratu, meningitis, multiplo sklerozo, depresijo, določena zdravila, metabolne bolezni …

So lahko težave s sluhom povezane tudi z duševno obremenitvijo?

Vemo, da stres in povečana duševna obremenitev tinitus ojačata. Ljudje, ki živijo pod večjim stresom in pritiskom obremenjenosti, namreč močneje zaznavajo tinitus. Pogosto bolniki povejo, da postane piskanje ob povečani službeni obremenitvi ali pa ob stresnem življenjskem dogodku glasnejše, bolj moteče. To kaže na povezanost dojemanja tinitusa z njegovim nastankom oz. vztrajanjem tega. Gre za zanko oz. krog, kjer na eni strani tinitus dojemajo osebe kot doživljanje strahu, nelagodja; strah in nelagodje pa obratno povečujeta tinitus.

REKLAMNO SPOROČILO

Je lahko to pokazatelj kakšne resnejše bolezni?

Bralke ter bralce oziroma osebe s tinitusom lahko pomirim, da v večini primerov tinitus ni simptom, ki bi nakazoval na hujšo bolezen, tumor itd. Običajno imajo tisti s hujšo boleznijo tudi druge, bolj izrazite simptome, ki pomagajo usmeriti izbranega zdravnika, da pošlje bolnika k ustreznemu specialistu. V redkih primerih najdemo osebe, pri katerih gre za začetek duševne bolezni, ali druge, pri katerih najdemo organske vzroke za nastanek tinitusa.

Ob samih pregledih se denimo vedno preveri, ali obstaja možnost obstoja možganskih tumorjev ter žilnih sprememb. Kot rečeno pa so manjkrat vzrok za šumenje ”neušesni” vzroki, ki lahko sodijo med resnejše bolezni.

Kdo ima zvišano tveganje za pojav tinitusa? Kakšna je pojavnost glede na starost in spol?

Pojavnost tinitusa narašča s starostjo. Pogostejši je pri moških. Najpogosteje se pojavlja pri ljudeh v starostni skupini med 40 in 70 let. Pri otrocih je tinitus redek. Zanj so dovzetnejši tisti, ki so dnevno obremenjeni s hrupom (in niso imeli ustrezne protihrupne zaščite), npr. delavci v težki industriji, vojski … Večje tveganje za nastanek tinitusa imajo vsi, ki so naglušni. Nimajo pa vsi naglušni tinitusa. Poleg tega je pogostejši pri kroničnih bolnikih s povišanim krvnim tlakom, povišanimi maščobami v krvi, kadilcih.

Zakaj pri osebah, ki so anksiozne ali depresivne, prihaja do piskanja?

Večino ljudi, pri katerih se je pojavil tinitus, zajame nelagodje, lahko tudi strah. Začnejo se spraševati, zakaj in od kod se je piskanje vzelo. Strah, da je z njimi nekaj hudo narobe, pa pri ljudeh, ki so nagnjeni k anksiozni motnji, lahko tinitus še poveča. Gre za začaran krog, ki ga brez pomoči specialista (otorinolaringologa in/ali psihiatra) bolnik ne zmore sam presekati. Podobno je pri bolnikih z depresijo. Pri njih je včasih težko ločiti, ali je tinitus vzrok in je pravzaprav povzročil depresijo. Lahko pa je tinitus pridružen simptom depresije.

Nekaj je piskanje, spet drugo čudni zvoki. Kdaj lahko govorimo o prisluhih?

Prisluhi so zaznavanje zvokov, ki že imajo obliko besed, stavkov, so pomenski. So znak duševne bolezni. V tem primeru bolnika napotimo naprej k psihiatru.

V katerem primeru je treba obiskati zdravnika in v katerem psihiatra?

Osebni zdravnik po pogovoru z bolnikom praviloma dobro oceni, kdaj je potrebna obravnava pri otorinolaringologu, kdaj pa pri psihiatru. Včasih tudi mi svetujemo pregled pri psihiatru, tudi zaradi uvedbe antidepresivov ali anksiolitikov, ki lahko umirijo trdovraten tinitus. Lahko  pa je tinitus znanilec depresivne motnje, ki potrebuje psihiatrično obravnavo.

Kako pa potem poteka pregled pri otorinolaringologu?

Otorinolaringolog skozi pogovor z bolnikom poskuša najprej ugotoviti vzrok šumenja v ušesu in preveri, ali gre za objektivni ali subjektivni tinitus. Skozi pogovor strokovnjak postopoma izključi ogrožajoče bolezni in stanja, potem sledi še otorinolaringološki pregled in funkcionalne preiskave notranjega ušesa. V okviru pregleda se naredi avdiološka obravnava, kar pomeni test sluha in lokalizacija šumenja ter test delovanja ravnotežnega organa. Če gre za subjektivni tinitus in so bila ostala nevarna obolenja izključena, sledi zdravljenje, ki poteka simptomatsko.

Na kakšen način si lahko pomagamo pri tinitusu? Obstaja rešitev?

Tinitus je nelagodno zaznavanje zvoka. Dobra stran te bolezni oziroma simptoma je, da pri večini tinitus preneha ali pa se ga navadijo do te mere, da postane nemoteč in neobremenjujoč. Zdravljenje se začne že z odkrivanjem vzroka piskanja. Če gre za objektivni tinitus, ga lahko rešimo z odpravo vzroka. Če gre za subjektivni tinitus, je začetek zdravljenja že v tem, da bolniku po izključitvi hujših bolezni zagotovimo, da nismo našli organskega vzroka za tinitus. S tem bolnike pomirimo, odpravimo komponento strahu, ki povečuje intenzivnost tinitusa. Zdravnik namreč bolniku posreduje tudi čim več informacij, da čim lažje razume svojo težavo, s tem strah bolnika izgine in se posledično uspešneje spopade z nastalimi težavami.

Ob tem velja omeniti, da denimo pri naglušnih lahko pomaga tudi slušni aparat. Poleg tega obstaja več tehnik, kako odpraviti ali zmanjšati tinitus. Bolniku skušamo najti zanj prilagojeno tehniko, npr. »tinnitus retraining therapy«. Pri tej terapiji oseba s tinitusom posluša prijetne zvoke, kot so šumenje morja, piš vetra, v jakosti, ki ravno prekrije njegov lastni tinitus. Možgane s tovrstno stimulacijo prelisičimo, da se jim zdi tinitus »prijeten« oziroma neškodljiv. V izbranih, trdovratnih primerih pomagajo tudi zdravila – anksiolitiki ali antidepresivi.

Lahko optimistično izpostaviva, da je tinitus lažje premagovati, če sta volja in želja bolnika res močni?

Bolnikom se zaradi tinitusa lahko poslabša kakovost življenja. Res pa je, da bolnik lahko marsikaj naredi sam in si kakovost življenja izboljša. Zelo pomembna dejavnika sta motivacija in vztrajnost. Z vztrajnostjo bolnika in dolgotrajnejšim prizadevanjem bolnikov za njegovo premagovanje je tinitus zelo moteč le za manjše število bolnikov. Velja izpostaviti, da obstajajo tudi skupinske obravnave v tako imenovanih »tinitus skupinah«, v katerih sodelujejo bolniki, zdravniki in psihologi. Z boljšo osveščenostjo je tudi premagovanje bolezni lažje.