Ena od teorij pravi, da je škrtanje z zobmi dejavnost na nivoju podzavesti, ki ponoči na ta način odgovarja na dnevne strese. Je težava, ki je z medicinskega stališča zelo zanimiva, ker je zelo kompleksna. Zanjo ne moremo reči, da obstaja le ena rešitev.

Avtor: Katja Mohorič

O škrtanju z zobmi kot o težavi ne govorimo v primeru, če škrtamo zavestno, če včasih stisnemo zobe ali če se pojavi šklepetanje zob zaradi drgetanja telesa, ko se želi ogreti. To ni  povezano z bruksizmom, kakor težavo imenujemo strokovno, pojasnjuje Simona Debelak, dr. stom., iz zobozdravstvene ordinacije v Kranju. »Škrtanje z zobmi ali bruksizem je zelo kompleksna težava in niti ne tako redka. Pojavlja se ponoči. Čez dan marsikdo med opravili kdaj stisne zobe skupaj, vendar to še ni problem. Problem pa nastane, ko ljudje zaradi nočnega škrtanja preobremenjujejo zobe, celotno ustno votlino in žvekalni aparat.«

 

Kaj je vzrok?

Obstaja več vzrokov, nobeden pa ni povsem dorečen. Kot najverjetnejši vzrok se smatra stres, oziroma izravnavo dnevnega stresa. Določen odstotek ljudi ga na ta način izravna. Nekateri z zobmi škrtajo, nekateri jih samo stiskajo skupaj. Škrtanje z zobmi se ponoči sliši in če to sliši oseba, ki spi poleg, potem gre nedvomno za to težavo. Človek, ki škrta z zobmi, težavo sprva težje opazi.

Ob rednem ali pogostem škrtanju pa postane sčasoma cel sistem ustne votline in žvekalnega aparata preobremenjen, saj so težavi izpostavljeni tako zobje kot tudi mehka tkiva in mišice žvekalke. Po daljšem obdobju škrtanja z zobmi se pojavijo tudi vizualne spremembe na obrazu, saj so mišice žvekalke hiperaktivne in je sprememba neizogibna tudi na mehkih tkivih.

Končni vzrok težav je jasen: če seštejemo vse naše prehranjevalne obroke čez dan skupaj, grizemo z zobmi – tako pravijo strokovnjaki – 20–25 minut. Če pa nekdo stiska in škrta z zobmi noč za nočjo po več ur, je jasno, da gre za resnično  preveliko obremenitev zob, mišic in sklepa.

 

Kakšne so posledice škrtanja?

Na zobeh se posledice kažejo predvsem kot pretirana obraba zob. Kolikšna je obraba je odvisno od gibov, trajanja razvade, intenzivnosti, trdnosti zob. Včasih kakšen košček zoba tudi odleti, čeprav prej ni bil gnil ali poškodovan. Zobje lahko postanejo tudi bolj pomični, majavi. Na dlesni se pojavijo tako imenovani klinasti defekti, kar pomeni, da se na področju zobnega vratu in korenine dlesen umika v obliki klinastih zajed.

Za tako imenovani klinasti defekt je značilno, da na mestih, kjer bi moral biti zob zaščiten z dlesnijo, dlesni ni in korenina je razgaljena. Zobje postanejo posledično senzorično preobčutljivi na hladno, toplo, sladko, kislo in na podobne faktorje. Če je obraba zob pretirana, so robovi zob zelo ostri, spremeni se njihova višina in s tem višina griza, ostri robovi pa neugodno dražijo mehka tkiva – jezik ter sluznico lica in ustnic.

Težko je reči, koliko let je potrebnih, da do takšnih poškodb sploh pride. Tudi pacienti sami jih opazijo šele tedaj, ko postanejo že zelo izrazite. Preden pride do te faze, pa se pri nekaterih pojavi glavobol, napetost na področju sklepa ali kaj podobnega. A ponavadi je tako, da težava traja že kar nekaj časa, preden pacient pride v ordinacijo po pomoč.

 

Se pojavijo še kakšne druge bolečine?

Omeniti je treba tudi težavo na področju čeljustnega sklepa. Ta je zelo pogosta, zelo težavna, bolečina pa je največkrat najmočnejša zjutraj, ko se človek zbudi in so torej nočne manipulacije končane. Nekateri pacienti opisujejo bolečino na področju pred ušesom, ki sega tudi v področje glave, nekateri glavobol.

Nekaterim se pojavi samo glavobol, bolečine v sklepih pa ne. Bruksizem povzroča torej problem, da se človek zbudi utrujen, utrujenost pa spremlja glavobol in bolečine. Težave se torej vlečejo dan in noč. Ponoči se kažejo na en način, podnevi na drugačen.

 

Kaj svetujete pacientu?

Načeloma mu najprej predlagamo odpravo posledic, ki so nastale na zobeh. Zobe je treba zaščititi, odpraviti senzorične motnje in v primeru pretirane obrabe zob celo korigirati višino griza. Za prekinitev te, lahko bi ji rekli tudi razvade škrtanja z zobmi, svetujemo nošenje posebne opornice med spanjem, ki jo iz posebnega silikona naredimo za vsakega pacienta posebej.

Opornica ni vselej uspešna, a v več kot polovici primerov ljudem resnično odleže. Opornica namreč prekine začarani krog vzrokov in posledic med ugrizom, čeljustnim sklepom, mišicami in centralnim živčnim sistemom, hkrati pa porazdeli grizne sile čez celotni zobni lok. Pacient jo zvečer po umivanju da v usta in jo nosi vso noč. Sam stres pa je seveda problem, katerega vsak rešuje na drugačen način in tudi v tem primeru je tako.

 

Omenili ste, da se najprej lotite posledic. Kako?

Dlesen se žal ne vrača, torej je izguba prirastišča pri dlesni nepovratna. Predvsem je potrebno preprečiti vzrok, ki je to povzročil in preprečiti, da bi se stanje slabšalo. V našem primeru je prva rešitev opornica. Reševanja že nastale škode na trdih zobnih tkivih pa je odvisno od njenega obsega.

Če se je griz znižal zaradi pretirane obrabe in je treba dobiti novo višino ugriza, so rešitve lahko konzervativne ali protetične. Zob je namreč treba ustrezno dograditi. Od tega, kolikšen je primanjkljaj zobovine, je odvisna rešitev. Lahko naredimo samo t.i. inlay ali pa moramo narediti krono oziroma prevleko na zobu. Ta je lahko iz različnih materialov. Vse je odvisno od že nastale škode.

 

Kako rešujete preobčutljivost na vročino, mraz?

Če zob ni zelo poškodovan, če primanjkljaj zobovine ni velik in gre samo za senzorično motnjo, obstajajo preparati s snovmi, ki blažijo tovrstne težave. Na primer premazi flora ali drugih bioaktivnih snovi, ki nadomestijo določene skupine v sami molekularni zgradbi zoba ali pa se vežejo nanje in na ta način, laično rečeno, zaprejo zob za tovrstne dražljaje.

V zobnih ordinacijah je na voljo več možnosti, obstajajo pa tudi različni sistemi za premaze in nego takšnih zob, ki jih pacient sam lahko uporablja doma. Da nastane takšna zaščita, traja kar nekaj časa. Če gre za težavo, ki je šele v začetni fazi, jo lahko korigirajo, občutljivost izzveni.

 

Kakšne materiale uporabite?

Materiali, ki jih uporabljamo za dograditev trdih zobnih tkiv, so različni. Izbira je odvisna od pacientovih želja, od estetskih zahtev in od tega, kateri material mu najbolj odgovarja. Vsi materiali niso primerni za vse. Če imamo paciente, ki so podvrženi alergijam, je treba imeti v mislih tudi to, saj gre vendarle za umetne materiale, ki se vgrajujejo v živo telo.

Včasih moramo opraviti ustrezne teste, ki pokažejo, kateri material bi bil za določenega pacienta najbolj primeren. Obstaja cela paleta materialov – od različnih kompozitnih materialov do porcelana. Zlato se manj uporablja.

 

Kaj pa opornica?

Za opornico je treba odvzeti odtis zobnih lokov in registrirati ugriz. Registracija se izvaja v ležečem položaju, ker nosi pacient opornico ponoči v ležečem položaju. Nato naredimo ustrezno opornico iz silikona, ki prekriva zgornje zobe. Opornica je ponavadi prozorna, lahko pa jo naredimo tudi v drugi barvi.

Izdelana je v trdoti, ki je določena in primerna za ta problem. V podobnih izvedbah obstajajo opornice tudi za športnike. Nosijo jih košarkarji, boksarji, otroci, ki se rolkajo, hokejisti, … Tovrstne opornice se danes kar precej uporablja, saj so športi vse bolj agresivni in hitri, zato prihaja do vse več poškodb tudi na področju ustne votline. Pacient zvečer po čiščenju zob natakne opornico na zgornjo čeljust, ponoči pa ni bojazni, da bi se lahko snela in zašla v grlo. Zjutraj se preprosto sname in očisti.

 

Od česa je odvisen uspeh?

Iz svojih izkušenj lahko povem, da ljudem pomoč z opornico, kadar gre samo za bruksizem, večinoma ustreza in težave se omilijo. Lahko pa se zgodi, da se na primer težava s čeljustnim sklepom, ki se pojavi kot posledica bruksizma, prekriva s kakšno sistemsko boleznijo. Tedaj se del težave, ki je vezan na škripanje oziroma stiskanje zob, reši, medtem ko se nekaj, kar je vezano na drug sistem, ne. Težava ima več virov, posledice pa se torej  prekrivajo, tako kot povsod v medicini. Takšen primer zahteva multidisciplinarno reševanje problema.

 

Kako prekiniti osnovni vzrok?

Ja, to je malo bolj kompleksno vprašanje. Na voljo so različni načini, od relaksacijskih tehnik, tudi hipnoza, avtohipnoza in podobno. Lahko si pomagamo tudi s sproščanjem, z meditacijo ali s čim drugim, kar človeku pomaga sprostiti napetosti, ki jih povzroči stres. Na voljo so različne delavnice in terapije, kjer človek lahko najde tovrstno pomoč.

Nekaterim ljudem ustrezajo ene, drugim druge terapije. Lahko se poglobi vase in ugotoviti, zakaj kompenzira stres na ta način, čeprav je to izredno težko. Na vsak način je treba narediti nekaj, da se nas stres dotakne čim manj, je pa res, da je krog izravnave s škrtanjem z zobmi zaradi svoje globine bolj zahteven. Za težave na področju čeljustnega sklepa nekateri predlagajo tudi fizioterapijo, za sproščanje centralno-živčne komponente pa pomirjevala.

 

Se težava lahko čez čas zopet pojavi?

Na to ne znam odgovoriti, saj je kaj takega odvisno predvsem od pacienta. Človek je v nenehnem razvoju. So obdobja, ko se nas določene stvari bolj dotaknejo, včasih manj. Tudi naše telo ni predvidljiv stroj, ampak občutljiv. Kako nekdo izravnava težave, povezane s stresom in izkazuje svoja doživetja, je njegova posebnost.

 

Še kakšen nasvet

Treba je odpraviti osnovni vzrok, dokler pa ga ne odpravimo, je zaželeno, da imamo čim manj posledic. Kar se tiče področja stomatologije je tako, da je za pacienta, ki ima takšne težave, dobro, da čim prej pride v zobozdravstveno ordinacijo in da ne čaka na poslabšanje stanja ali na trdovratnejše posledice. Tako smo lahko učinkoviti že z manjšimi posegi.

 

Citati

»Obstaja določen odstotek ljudi, ki na ta način izravnava dnevni stres.«

 

»Po daljšem obdobju škrtanja z zobmi se pojavijo tudi vidne spremembe na obrazu …«