Iščite po prispevkih
Avtorica: Tanja Pihlar
Tako kot pri zdravi populaciji je tudi pri starejših zelo pogosta patologija mehkih tkiv, parodontalna bolezen, ki jo ima več kot 90 % ljudi. Ta je v starosti bolj izražena, saj traja že celo življenje. Zato imajo starostniki v končni fazi bolezni bistveno manj zob in tudi ohranjeni zobje so bolj prizadeti. Bolezen se kaže kot majavost zob, povečana globina sondiranja – to so obzobni žepki, ki jih merimo zobozdravniki, ki si jih pacienti ne morejo sami odstraniti oz. čistiti z zobno in medzobno ščetko. Pri starostnikih je zaradi več dejavnikov tudi bistveno več karioznih lezij ob zobnih vratovih, torej kariesa na cementu oz. dentinu. Starostniki, ki so manj motorično spretni, si slabše čistijo zobe in imajo posledično več kariesa. Pri njih je lahko zaradi zdravil ali spontano tudi zmanjšano izločanje sline, ki nevtralizira pH in stalno moči sklenino, dentin in cement ter jih ponovno remineralizira.
V ustni votlini se pojavljajo tudi klasični zoboboli oz. endodontske težave ter različna stanja, ki pa so veliko manj pogosta kot denimo sindrom pekočih ust, geografski jezik, virusne, bakterijske in glivične okužbe, ipd.
Dokazano je, da parodontalna bolezen vpliva na možgane, srce, na celotni organizem. Ljudje so na žalost premalo ozaveščeni, čeprav kronični parodontitis prizadene okoli 98 % ljudi. V obzobnih žepih so bakterije, ki ostanejo tam zelo dolgo, če jih ne odstranimo. To povzroči vnetje dlesni, ki se preseli na obzobno tkivo; ko se naseli v obzobno tkivo in kost, se začne ta raztapljati in tedaj imamo vnetne mediatorje v telesu – s krvjo gredo do končnih tarčnih organov. Parodontalna bolezen poslabša urejenost sladkorne bolezni, lahko povzroči infekcije na srcu, pljučih, možganih, pri nosečnicah obstaja tveganje za prezgodnji porod ter porod otroka z nižjo porodno težo. Že navadno čiščenje zobnega kamna pri tej bolezni spravi bakterije v krvni obtok. Če bi bile nenevarne, ne bi bilo treba zaščiti bolnikov z antibiotiki, še zlasti starejše z umetnimi srčnimi zaklopkami, s stentom, umetnimi kolki, po sveži možganski kapi …
Po podatkih okoli 20 % ljudi, starih več kot 65 let, nima več lastnih zob. Njihov delež se bo še povečeval, ker število starejših ljudi narašča. Če je nekdo brez zob, ne more učinkovito žvečiti hrane. To pomeni, da je na neki način invaliden, čeprav se pri nas to uradno ne priznava kot invalidnost. Takšni ljudje potrebujejo pripomoček, da bi se sploh lahko normalno prehranjevali. Problem je seveda tudi delna brezzobost. Zagotoviti jim je treba vsaj funkcijo žvečenja, pri čemer v tej starostni skupini stroka daje prednost funkciji ‒ žvečenju pred estetiko, saj je pomembno, da dobro žvečijo in učinkovito prežvečijo hrano, da ne bodo imeli težav z želodcem in nadaljnjo prebavo.
Pri zdravi populaciji imamo cel diapazon stanj v ustni votlini, telesnih bolezni in cel diapazon protetičnih rešitev. Po navadi pričnemo s konservativnimi rešitvami (plombe), pri manjkajočem zobu so na voljo fiksne rešitve, zobni vsadki so boljši od mostičkov, a jih lahko vstavimo pod določenimi pogoji. Nadalje so fiksni mostički, daljši mostički, šele nato pridejo v poštev delna proteza, nadalje na zobnih vsadkih retinirana proteza in na koncu totalna proteza pri brezzobosti. Pri starejših je treba upoštevati, da so zelo heterogena skupina, da imajo različno telesno in duševno kondicijo, nekateri lahko sami pridejo v zobno ambulanto, druge morajo pripeljati na invalidskem vozičku. Na koncu je rešitev odvisna tudi od finančnih sredstev – večji kot je načrt, višji so tudi stroški in problem, kdo jih bo kril. Pomembno je tudi, ali bo bolnik lahko skrbel za zobni nadomestek; če je nekdo manj motorično spreten, namreč ni smiselno, da dobi najsodobnejšega, ki je zahteven za vzdrževanje tudi za nekoga, ki je ročno spreten.
Zato so za ljudi, ki imajo slabšo motoriko, drugačne rešitve. Pri brezzobosti in dovolj visokih čeljustnih grebenih je lahko v zgornji čeljusti rešitev totalna proteza, v spodnji čeljusti pa mora biti po standardih v tujini proteza retinirana na dveh vsadkih. To na žalost pri nas še ne velja, ljudje se mučijo s spodnjo protezo, ki jim poskakuje in se premika. Ob dobrih pogojih v ustih se tako izdelata dve klasični totalni protezi. Če želimo imeti pri popolni brezzobosti stabilno protezo, si moramo pomagati z vsadki. Pri tem je najprej pomembna anamneza: ali je bolnik zdrav, kakšna je kost, katere sistemske bolezni ima, katera zdravila in koliko jih jemlje, ali jemlje zdravila za redčenje krvi ipd. Pri takih bolnikih moramo imeti bistveno več strokovnega znanja. Tudi pri starejših ljudeh so mogoče vse storitve, vendar moramo natančno poznati posameznika, njegove bolezni, telesno in duševno zdravje.
Za starejše ljudi, ki še sami zmorejo za to poskrbeti, ni posebnih priporočil. Uporabljajo naj klasično ščetko, medzobna ščetka naj bo širša, ker je običajno pri njih med zobmi več prostora. Najpogosteje je to posledica dlje časa trajajoče parodontalne bolezni, to so tako imenovani črni trikotniki, ki jih je treba učinkovito očistiti z medzobno ščetko.
Pri starostnikih, ki potrebujejo nego, pa morajo za ustno higieno znati poskrbeti njihovi negovalci. Zobe naj jim umivajo dvakrat na dan, pri čemer naj ne pozabijo na snemljive pripomočke. Te naj snamejo in jih umivajo z zobno ščetko pod tekočo vodo, za vzdrževanje naj upoštevajo navodila zobozdravnika.
Kdor ima občutek suhih ust in mu je to diagnozo postavil zobozdravnik, si mora pomagati, kajti suha usta povzročajo težave z mehkimi in trdimi tkivi, tj. sindrom pekočih ust, več je tudi kariesa. Pomaga naj si z ustnimi vodami, ki vsebujejo fluoride, da mineralizirajo zobe.
Pri infekcijah v ustni votlini je treba uporabljati ustno vodo z antimikrobnimi sredstvi. Pri tem je treba upoštevati navodila zobozdravnika, saj niso primerne za vsakodnevno uporabo, ampak se lahko uporabljajo denimo en teden ali dva in nato prekinemo, saj se sicer bakterije navadijo nanje.
Sam imam v ordinaciji pretežno paciente, ki so zdravi in samostojni – takih je več kot 95 %. Znotraj stavbe imam tudi povezavo z domom za starejše občane, za obisk oskrbovanca se običajno dogovarjam z njegovimi svojci. Če je mobilen, se dogovorimo za obisk v ambulanti, v primeru, da to ni mogoče, ga obiščem v njegovi sobi. V takem primeru zaprosim za dovoljenje za vstop, saj ga obiščem v njegovem zasebnem prostoru, naredim pregled, seznanim se z njegovim telesnim zdravjem in stanjem v ustni votlini. Kot zobozdravnik gledam na to, da mu pomagam pri akutnih težavah in mu pomagam odpraviti bolečino, kar je primarni cilj. Prav tako lahko v pacientovi sobi opravim ekstrakcijo (puljenje) zoba. Problem pa nastane, če mu je treba plombirati zob, ker bi bila za to potrebna mobilna zobozdravstvena enota. V večini primerov se dogovorim s svojci, da ga oni ali negovalka v invalidskem vozičku pripeljejo v ordinacijo. V ta namen imam tudi širšo čakalnico, večja je tudi ordinacija, da je dovolj prostora za obračanje vozička in ga je mogoče pripeljati za stol, da bolnika lahko tam oskrbim.
Na zobno oskrbo ljudi, ki so prikovani na posteljo, smo v naši državi povsem nepripravljeni. Treba bo poskrbeti za t. i. paliativno zobozdravstvo z namenom lajšanja simptomov, odvzemanja bolečine. Potrebovali bi mobilne enote, kot jih imajo v Združenih državah Amerike. Te so opremljene s samostojnimi stroji za vrtanje in rezervoarjem za vodo, s katerimi se lahko odpravijo na pacientov dom. Sam nimam težav z dostopom do pacientov, ker smo v isti zgradbi, težave se bodo pojavile, če bo vedno več starejših ljudi ostajalo doma. Na tem področju je država povsem bosa. Potrebna je širša razprava, v katero bodo vključeni stroka, centri za socialno delo, preučiti tudi pravni vidik, saj gre za vstop na zasebno lastnino.
Skorajda vsakdo se boji zobozdravnika. Ko pacienta pomirim, ko vidi, kako delam, ko mu povem in pokažem, strah že po prvem obisku izgine. Je pa res, da ljudje danes veliko pogosteje želijo imeti lokalno anestezijo, že pri navadni plombi.
Na zobno oskrbo ljudi, ki so prikovani na posteljo, smo v naši državi povsem nepripravljeni. Treba bo poskrbeti za t. i. paliativno zobozdravstvo z namenom lajšanja simptomov, odvzemanja bolečine. Potrebovali bi mobilne enote, kot jih imajo v Združenih državah Amerike. Potrebna je širša razprava, v katero bodo vključeni stroka, centri za socialno delo, preučiti tudi pravni vidik, saj gre za vstop na zasebno lastnino.