Tako kot je za vsakogar od nas značilen edinstven prstni odtis, enako velja za zobe. Niti dva človeka namreč nimata enakih zob po obliki, kakovosti, položaju, številu in barvi. Ena od posebnosti zobovja, ki pri določenih posameznikih postane tudi prepoznavna vizualna značilnost, je razmik med zobmi – diastema. Številni jo ohranijo vse življenje, saj se je navadijo, sicer pa je to lažjo zobno nepravilnost mogoče dokaj hitro in preprosto rešiti, med drugim z ortodontskim zdravljenjem.

Pripravila: Petra Bauman

v sodelovanju z  MOJCO  LAJH, dr. dent. med., specialistka zobne in čeljustne ortopedije, Zdravstveni dom Adolfa Drolca Maribor)

 

Diastema – lažja ortodontska nepravilnost

Položaj zob in oblika zobnih lokov sta odvisna od sile pritiska jezika, pritiska ustnic in lic, sile erupcije (sile, ki omogočajo izraščanje zob) ter sile okluzije (griza), ki med seboj oblikujejo dinamično ravnotežje mehkih tkiv. Če imamo to »srečo«, da bomo morali obiskati ortodonta, bomo zagotovo presenečeni ob pogledu na polne police zelo raznolikih mavčnih odtisov zob. Na osnovi le-teh bo ortodont izdelal načrt zdravljenja ter primerjal začetno stanje s končnim. Po izkušnjah ortodontov se pacienti ob koncu zdravljenja ne morejo načuditi, da so bili njihovi zobje nekoč res tako štrleči, utesnjeni, krivi, z odprtim grizem … ali z diastemo. Diastema je razmik med zobmi, najpogosteje zaradi neskladnosti med širino zob in velikostjo čeljustnic. Ali drugače, ljudje z majhnimi zobmi imajo več možnosti, da se jim bodo v zobnem loku pojavili razmiki. Pogosta je diastema mediana – razmik med zgornjima sekalcema – in jo prištevamo k lahkim ortodontskim nepravilnostim, ki se jih s fiksnim (nesnemnim) ortodontskim aparatom lahko dokaj hitro in preprosto popravi.

 

Stalni zobje lahko diastemo sami uredijo

Mojca Lajh pojasnjuje, da so diasteme pogoste oz. celo zaželene v obdobju menjalnega zobovja, saj napovedujejo dovolj prostora za stalne zobe. Stalni zobje, ki so večji in širši, namreč zapolnijo zgornjo čeljust (maksilo) in spodnjo čeljust (mandibulo) tako, da razmiki med zobmi niso več vidni. Z ortodontskim zdravljenjem je smiselno počakati vsaj do izrasti stalnih stranskih sekalcev in stalnih podočnikov, saj se tedaj razmik pogosto sam zmanjša ali celo popolnoma zapre sam od sebe.

 

Vzroki za diastemo

Vzroki za pojav diasteme mediane so lahko:

• dedni dejavniki (neposredni ali posredni glede velikosti zob, manjkajočih stranskih sekalcev),
• nizko priraščena sluznična gubica – frenulum med centralnima sekalcema,
• izguba stalnih zob v predelu sekalcev,
• obolenje obzobnih tkiv – paradontoza,
• nepravilnosti griza in s tem nepravilno obremenjevanje zob po vzdolžni osi,
• razvade, kot na primer sesanje prsta,
• nadštevilčni zob med sekalci (mesiodens),
• manjkajoča eden ali oba stranska sekalca,
• rasna pripadnost.

 

Mojca Lajh priporoča posvet z ortodontom o vzroku nastanka diasteme in kako ga odpraviti, da se stanje ne bi slabšalo. Na primer opozorilo na razvade, odstranitev frenuluma ali odstranitev nadštevilčnega zoba v oralno-kirurški ambulanti.

Špranja med zobmi je običajno velika od enega milimetra (ali manj) do pol centimetra. Čeprav bolj ali manj vidna, pa je diastema vendarle zgolj estetska motnja, saj ne moti nobene funkcije pri govoru (le če je zares široka, lahko moti izgovarjavo sičnikov in šumnikov), dihanju ali prehranjevanju. Prav zato ni nujno, da bo zavarovalnica krila stroške nesnemnega ortodontskega aparata, če so vsi drugi zobje postavljeni pravilno.

 

Eismann-farčnikov indeks

Če ortodont pri pacientu ne opazi druge ortodontske nepravilnosti, so diasteme zgolj estetska težava in se jih ortodontsko korigira le na pacientovo željo. Mojca Lajh pojasnjuje, da po specialističnem pregledu (kjer ovrednotijo tudi morebitne motnje orofacialnih funkcij) in analizi študijskega modela izmerijo EF-indeks (Eismann-Farčnikov indeks). Indeks temelji na številčnem vrednotenju morfoloških znakov malokluzije (ortodontska nepravilnost) po Eismannu in funkcionalnih znakov malokluzije po Farčniku. Gre za pomemben pripomoček pri načrtovanju ortodontske obravnave, saj omogoča objektivno vrednotenje obsega malokluzije na osnovi ugotavljanja in vrednotenja funkcionalnih in morfoloških znakov nepravilnosti.

Funkcionalne nepravilnosti so: nepravilno dihanje (npr. na usta), nepravilno požiranje (npr. z vrivanjem jezika med zobe), nepravilno žvečenje (npr. pri križnem grizu ali odprtem grizu), razvade (npr. sesanje prsta, drža odprtih ust), motena izreka.

Morfološki znaki malokluzij so: prostorske razmere v zobnem loku (npr. tesno stanje) nepravilnosti zob (npr. rotacije, nagibi), nepravilnosti v vertikalni, sagitalni in transverzalni ravnini, impaktirani zobje, manjkajoči stalni zobje. Za vsakega pacienta se na podlagi EF-indeksa izračuna stopnja težavnosti, ki odloča o prejemu in vrsti ortodontskega zdravljenja.

Stopnje težavnosti po EF-indeksu:

1–15 točk          lahka nepravilnost    (zdravljenje le-teh ZZZS ne krije)

16–45 točk        srednje težka nepravilnost

46–65 točk        težka nepravilnost

več kot 66 točk zelo težka nepravilnost

 

Zdravljenje

Zdravljenje diasteme, ki je lahka ortodontska nepravilnost, je možno z nesnemnim ortodontskim aparatom in traja do dve leti. Razmik med zobmi se bo staknil sicer že prej, vendar je aparat potrebno nositi dovolj dolgo, da se na mestu premikov stvori kost. Ker se zobje prve mesece po koncu zdravljenja zaradi delovanja mehkih tkiv (dlesni) radi nagibajo k začetnemu stanju (recediv), je po zaključenem ortodontskem zdravljenju potrebna večletna retencija doseženega stanja z žičko, ki jo v primeru diasteme mediane prilepijo na nebni strani sekalcev, saj se sicer pogosto ponovno pojavi.

Zobni aparati namreč delujejo po principu preoblikovanja kosti, kar pomeni, da se v smeri delovanja sile kost raztaplja, na drugi strani, kjer sile ne delujejo, pa se kost tvori. Po določenem času se stanje v zobnem loku stabilizira. Prav zato je  nesnemni ortodontski aparat uspešen vse življenje, neodvisno od starosti, saj ima kost sposobnost stalnega preoblikovanja.

Malo za šalo – edina prednost diasteme je, da tam zob ni potrebno nitkati. Kljub temu je za zobe, četudi z diastemo, treba skrbeti enako, kot če je ne bi bilo.

 

Otroci imajo 20 prvih oz. mlečnih zob, ki izrastejo med četrtim mesecem in poltretjim letom otrokove starosti. Med petim in šestim letom starosti izrastejo prvi stalni zobje (prvi kočniki), »šestice«. V tem obdobju začnejo mlečni zobje izpadati, izraščati pa začnejo preostali stalni zobje. Odrasel človek ima skupaj praviloma 32 zob (če so prisotni tudi tretji kočniki = »osmice«).

Prva dva zoba (»enice« in »dvojke«) v kvadrantu se imenujeta sekalca; imata dletasto obliko, ostre robove za sekanje in grizenje hrane. Tretji zob v zobni vrsti se imenuje podočnik; je koničaste oblike in je namenjen trganju hrane. Četrti in peti zob v zobni vrsti (»štirica« in »petica«) se imenujeta ličnika (premolarja) in skupaj s šestim, sedmim in osmim zobom (molarji) v zobni vrsti, omogočajo drobljenje in mletje hrane.

Da lahko hrano odgriznemo in temeljito prežvečimo, potrebujemo zdravo zobovje, ki hrano odtrga, zdrobi in zmelje v takšno obliko, da se lažje prebavi. Zunanji del krone zoba pokriva sklenina, ki je podobna kosti in ni oživčena. Sestavljena je predvsem iz mineralov kalcija in fosforja. Pod sklenino je zobovina (dentin), ki je po zgradbi mnogo mehkejša od sklenine. V sredini zoba je zobna votlina, napolnjena z rahlim tkivom, imenovanim pulpa, v katerem so krvne žilice in živec. Krvne žilice prehranjujejo zob in prinašajo v zobno tkivo kisik, živčni končiči pa so receptorji za bolečino. Zobna pulpa se proti korenu zoži in preide v koreninski kanal.

 

Oktober 2015