Številni si življenja brez uporabe vseh petih osnovnih čutil ne znamo predstavljati, saj se vsakodnevno zanašamo na njihove zaznave. Po raziskavah sodeč ljudje zatrjujejo, da bi najtežje shajali brez vida, človek je vendarle vizualno bitje. Kaj pa sluh? Kaj če kar naenkrat ne bi več slišali ptičjega petja, besed iz ust najbližjih ali zgolj zvonjenja telefona? Dokler naš sluh deluje, se njegovega pomena niti ne zavedamo, šele ko nam začne pešati, se zavemo, kako pomembno vlogo ima v našem življenju.

Avtorica: Nika Arsovski

Kako signali, ki jih zaznava uho, preidejo v možgane?

Ljudje smo družabna bitja in sluh je eden izmed čutov, ki nam omogoča sporazumevanje z drugimi. ‘Aparat’, ki nam to omogoča, je uho, ki povezuje ventralni živčni sistem z zunanjim svetom, delimo ga na zunanje, srednje in notranje uho.

»Zunanje uho ujame zvočne valove in jih usmeri do srednjega ušesa. Ta zvok okrepi in ga prevede do notranjega ušesa. Zvočni valovi trčijo v bobnič, ki zaniha in s tem povzroči vibracije slušnih koščic. Na tej kratki poti skozi zunanje in srednje uho se intenziteta zvočnega nihanja mehanično približno osemstokrat poveča. To omogoči nastanek tlačnih valov v tekočini polžka, ki je že del notranjega ušesa,« pojasnjuje Dominika Novak Pihler, dr. med., specialistka nevrologije.

Mehanični valovi se v notranjem ušesu s pomočjo zaznavnih celic, imenovanih čutnice, pretvorijo v električni signal. Živčni končiči polžka se zbirajo v spiralnem gangliju. Iz tega področja vlakna po slušnem živcu potekajo v notranji sluhovod, kjer se združijo z ravnotežnostnim živcem v skupni živec. Celotni živčni snop gre skozi notranji sluhovod na zadnji steni skalnice v podaljšano hrbtenjačo, kjer ležijo kohleovestibularna jedra. Nevriti slušnega živca se stekajo v dorzalno in ventralno kohlearno jedro (prvi nevron). Vlakna iz ventralnega jedra se križajo in potekajo navzgor po slušni poti v možganskem deblu nasprotne strani. Od dorzalnega jedra potekajo vlakna k zgornji olivi iste, del vlaken pa k zgornji olivi nasprotne strani (drugi nevron).

»Od zgornje olive dalje potekajo vlakna kohlearnega jedra iste in nasprotne strani ter kot lemniscus lateralis preidejo v področje možganov, ki mu pravimo talamus (tretji nevron). S tega področja se vlakna preoblikujejo v akustično radiacijo, ki poteka v primarno slušno področje Heschlovega zavoja senčničnega režnja možganske skorje (četrti nevron). V sosednjih delih temporalnega režnja sta sekundarna in terciarna slušna skorja, ki omogoča razumevanje slišanega.

S takšnim potekom večji del centralne slušne proge preide na nasprotno stran, del vlaken pa poteka tudi po isti strani. Posledično takšen potek zagotavlja povezanost in primerjavo informacij iz levega in desnega polža s slušnimi središči obeh možganskih hemisfer,« povezavo med ušesnim aparatom in možgani pojasnjuje nevrologinja.

Okvare sluha vodijo v slabšo življenjsko kakovost

Vzroki za izgubo ali okvaro sluha so številni, v grobem pa okvare, ki vplivajo na poslabšanje sluha ali izgubo, delimo na gluhonemost in naglušnost. Gluhonemost je stanje, pri katerem je zaznavanje sluha v govornem področju tako motena, da človek ne sliši več, prav tako ne more posnemati ali ponoviti govornih elementov, zvokov. Nastane zaradi sprememb v jedrih, polžku ali slušnih poteh.

Gluhost se lahko podeduje, lahko je prirojena ali pa pridobljena. Naglušnost po drugi strani pa označuje stanje, pri katerem človek nepravilno oz. pomanjkljivo sliši zvoke iz okolice. Poznamo več vrst naglušnosti, delimo jih glede na del ušesa, pri katerem je do okvare prišlo.

Pri zaznavni naglušnosti gre tako za okvaro na območju med čutnicami spiralnega organa in možgansko skorjo, prevodna naglušnost pa je posledica bolezni bobniča, zunanjega ali srednjega ušesa. Tudi s staranjem naš sluh začne pešati, tako kot se to dogaja pri očeh in ostalih čutilih. T. i. starostna izguba sluha, ki običajno napreduje z leti, kot posledica sprememb v organizmu, ki poslabšajo prekrvavitev ušesnega sistema, spremlja tudi šumenje v ušesnih.

Kar od 25 do 50 % starostnikom se zaradi poslabšanega sluha zmanjša življenjska kakovost. Čeprav je povezana s starostjo, se spremembe v lažji formi začnejo kazati že v srednjih letih, v tem času namreč pride do odmiranja čutnic, odgovornih za zaznavanje zelo visokih frekvenc. Tega sprva seveda sami ne zaznamo, z leti, ko okvara napreduje, pa je vse izrazitejša tudi na področjih nižjih frekvenc. Sprva opazimo, da ljudje s starostjo ne slišijo več zvonjenja telefona, budilke, morda težje sledijo pogovoru, glasnost na televizorju moti vse ostale v prostoru.

Izguba sluha poteka postopoma, zato se oseba, ki slabo sliši, počasi navaja na vse šibkejše zvoke, kmalu pa to postane velika ovira pri komuniciranju z drugimi. Pri starosti osemdeset let večina že ne more normalo delovati brez uporabe slušnega aparata.

Možganska telovadba za ohranjanje miselne kondicije

Pomembno je, da ohranjamo možgane aktivne skozi vse življenjske faze, predvsem v starosti. Kadar se pojavijo starostna stanja, kot je naglušnost, se ljudje pogosto začnejo umikati iz družabnega življenja, s tem pa še pospešijo upad kognitivnih funkcij, kot so pozabljivost, slaba koncentracija, osredotočenost. Spremenita se njihovo obnašanje, osebnost, lahko se pojavi depresija.

V primeru, da uho in slušna pot dlje časa nista ustrezno vzdražena, sluh začne pešati. »Gluhost lahko vodi v reorganizacijo možganske skorje. To lahko vodi v spremenjeno zaznavanje sluha in tudi na kognitivno delovanje posameznika, socialno izolacijo in demenco,« opozarja nevrologinja.

Izguba sluha pri starejših sproža tudi stres, saj se osebe pogosto obremenjujejo s tem, ali so pravilno razumeli povedano. Tako kot telovadba, ki koristi telesu, je nujno potrebna tudi telovadba možganov za ohranjanje miselne kondicije. Možgani delujejo kot mišice, če jih primerno zaposlimo in se z njimi ‘gibljemo’, ostanejo močni in gibljivi, če ni tako, pa izgubijo sposobnosti in funkcijo.

Možgansko kondicijo ohranjamo z reševanjem križank in ostalih miselnih nalog, branjem … Odlična ‘telovadba’ je tudi učenje tujih jezikov, ljubitelji glasbe se lahko lotijo tudi igranja glasbila. Z nekajminutno vadbo na dan boste močno prispevali k ohranjanju spomina in dejavnosti možganov.

Sami se pogosto niti ne zavedamo, da je naš sluh oslabljen

Prvi znak poslabšanja sluha so signali, ki jih oddaja naša okolica. Naši bližnji nas pogosto svarijo, sami pa menimo, da z našim sluhom ni prav nič narobe. Takrat je čas, da se oglasite pri zdravniku, ki vas bo v primeru težav napotil k otorinolaringologu, ki bo že ob pogovoru in pregledu lahko opredelil izgubo sluha. S pomočjo avdiometra se običajno opredeli tudi vrsta in stopnja izgube sluha. Če zdravljenje okvare ni mogoče, prav tako k izboljšanju stanja ne bo pripomogla operacija, strokovnjak predpiše uporabo slušnega aparata.

Najboljši je učinek ob uporabi slušnega aparata na obeh ušesih, saj se bistveno izboljša poslušanje, zmanjša se moteče šumenje in prepreči postopen upad govora. In kako deluje slušni aparat? Gre za male ojačevalce zvoka, ki s sodobno tehniko omogočajo zaznavanje zvoka in razumevanje govora tudi v primeru hrupa. Nekateri zmotno mislijo, da se ob uporabi slušnega aparata sluh poslabša, kar je seveda zmotno, saj aparat aktivira naš slušni aparat in možgane. Ob našem vključevanju v okolje, pogovore sta tako uho in slušna pot spet vzdražena, na ta način pa se slušna sposobnost ohranja.

Kar od 25 do 50 % starostnikom se zaradi poslabšanega sluha zmanjša življenjska kakovost. Čeprav je povezana s starostjo, se spremembe v lažji formi začnejo kazati že v srednjih letih, v tem času namreč pride do odmiranja čutnic, odgovornih za zaznavanje zelo visokih frekvenc. Tega sprva seveda sami ne zaznamo, z leti, ko okvara napreduje, pa je vse izrazitejša tudi na področjih nižjih frekvenc.

ABC

A Uho povezuje ventralni živčni sistem z zunanjim svetom.
B Starostna izguba sluha je posledica sprememb v organizmu, ki poslabšajo prekrvavitev ušesnega sistema.
C V primeru, da uho in slušna pot dlje časa nista ustrezno vzdražena, sluh začne pešati.