V splošnih ambulantah beležijo zelo malo primerov, da pacient obišče zdravnika zaradi težav z ustnim zadahom, čeprav gre za razširjen problem, saj ima namreč kar vsak deseti odrasel občasno težave z zadahom. V mislih nimamo jutranjega zadaha, temveč takšnega, ki tudi po umivanju zob ne mine.

Avtor: Klavdija Škrbo Karabegović

Vzroki za kronični ustni zadah ali halitozo so oralni (v ustih) ali ekstraoralni (zunaj ust). V več kot 90 % gre za oralne vzroke. Za odbijajoč zadah so krive žveplove spojine (vodikov sulfid, merkaptan), ki nastajajo pri razpadu beljakovin, ki vsebujejo žveplo. Pri tem procesu sodelujejo bakterije. Tako se na določenem mestu prekomerno razmnožijo anaerobne bakterije, ki razkrajajo beljakovine. Beljakovine, ki vsebujejo žveplo, se nahajajo v ostankih hrane, v vnetnih in drugih celicah, v krvi in izcedku, ki teče iz nosu v grlo itd.

In kje se dogaja razpad? Tam, kjer se omenjene beljakovine in bakterije zadržujejo. Vzrok zadaha je tako lahko vnetje dlesni, ompaktirani zob, vnetje opornega tkiva zob, vnetje sluznice, ki oblaga obnosne votline, karies, zobni ognojek, vnetje dlesniitd. Idealno zatočišče anaerobnih bakterij so tudi brbončice in brazde korena jezika, tako najnovejše raziskave kažejo, da je najpomembnejši izvor zadaha ravno hrbtišče jezika. Pomemben vzrok pa je tudi že omenjeni postnazalni izcedek, kjer iz nosne votline po žrelu navzdol teče sluz v grlo, bakterije nato to razkrajajo in pride do gnitja ter odbijajočega zadaha. Ekstraoralni vzroki, ki sicer niso tako pogosti, so največkrat povezani z boleznimi v nosu in požiralniku ter na pljučih, vzrok pa so lahko tudi sistemske bolezni, kot denimo sladkorna bolezen ter jetrne in ledvične bolezni. Naj omenimo le nekaj možnih ekstraoralnih vzrokov za halitozo: bronhiektazije, vnetje žrela, pljučni absces, izbokline v steni debelega črevesa, zapora črevesa itd. Vendar te bolezni praviloma poleg slabega zadaha spremljajo tudi drugi simptomi.

Jutranji zadah, dehidracija

Pomembno vlogo pri zadahu ima tudi slina. Ponoči, ko imamo sline malo, ta tudi manj izpira usta in tako imamo jutranji zadah, ki je nekaj običajnega in izgine po umivanju zob. Iz istega razloga je pogost tudi zadah zaradi dehidracije, pa tudi če dalj časa ne zaužijemo hrane. Zadostno pitje tekočin je pomembno iz več razlogov, ljudje pa na to nemalokrat pozabimo, še posebno med delovnim časom. Vendar pri teh dveh primerih ne govorimo o kroničnem zadahu, o tem govorimo namreč, če se kljub umivanju zob, pol ure zatem že pojavi zadah. Pogosto govorimo o namišljeni halitozi, kajti posameznik sam ne more zaznati svojega zadaha. To mu lahko potrdi le njegov sogovornik, družinski član oz. prijatelj.

Kako ravnati?

Ko nam nekdo potrdi, da imamo zadah ali nas celo sam opozori nanj, se odpravimo k zdravniku. Nikar ne čakajmo in oklevajmo s pomočjo zaradi občutka sramu. Odkriti je treba vzrok in ga odpraviti. Medtem ko eni zagovarjajo najprej obisk pri splošnem zdravniku, drugi kot prvi korak predlagajo obisk zobozdravnika, ki odkrije, ali je do zadaha prišlo zaradi zobnih in obzobnih obolenj. Pomembno je, da poleg ščetkanja uporabimo tudi postopek nitkanja, saj zobna ščetka ne doseže medzobnih prostorov, kjer nemalokrat zastajajo delčki hrane in gnijejo.

Ko zobozdravnik odpravi zgoraj navedene možne vzroke, zadah pa še vedno ostane, se odpravimo na pregled k splošnemu zdravniku, ki bo ugotovil, ali do kroničnega zadaha prihaja zaradi morebitne sistemske bolezni. Kot že omenjeno, lahko najprej obiščemo splošnega zdravnika, ki bo ugotavljal vzrok in če le-tega ne bo, potem bo svetoval še obisk pri zobozdravniku. Splošni zdravnik ponavadi pacienta s takšnimi težavami usmeri k različnim specialistom, najpogosteje k otorinolaringologu in na postopek gastroskopije. Če posumijo na kakšne druge vzroke, denimo na jetrna ali pljučna obolenja, je potem potreben drugačen pristop in specifično zdravljenje.

Največkrat ne gre za nobeno od zgoraj naštetih možnosti, temveč veljajo za najpogostejši izvor zadaha obloge na jeziku in v žrelu ter postnazalni izcedek. Obloge se najpogosteje nahajajo na samem korenu jezika in jih v ogledalu denimo ne moremo videti. Pod temi belimi oblogami, ki naredijo film čez jezik, se zadržujejo bakterije, ki razkrajajo biološke snovi in proizvajajo smrad.

Najpogostejši vzrok in kako se z njim spopasti

Pogosto so vzroki za zadah prepleteni in se ne izključujejo. Če gre za težave z zobmi in obzobnimi tkivi, za zdravljenje poskrbi zobozdravnik, ki nam tudi svetuje pri nadaljnji ustni higieni. Pri oblogah se priporoča uporaba strgalca za mehanično odstranjevanje oblog na jeziku ter ustna voda in zobna pasta z učinkovinami proti anaerobnim bakterijam. Navadna ustna voda in pasta namreč nista učinkoviti pri tej težavi. Pomagajo tudi zobne paste s triclosanom in cinkovim citratom. Posvetujemo se z zdravnikom, zobozdravnikom ali s farmacevtom. Potrebna je doslednost in vztrajnost, kajti izboljšanje je moč pričakovati po nekaj mesecih. Za nos predpišejo posebno razpršilo.

Merjenje ustnega zadaha

Če sumimo, da imamo zadah, vprašamo torej nekoga, ki bo lahko objektivno odgovoril na to vprašanje. Poleg tega pa obstaja tudi posebna naprava, imenovana halimeter. Gre za namizni plinski monitor, ki meri hlapne žveplove spojine v zraku. Z njim se da tudi oceniti stopnjo zadaha ter ločiti, ali gre za ustni ali nosni zadah.

December, 2008