Izguba sluha je lahko delna ali popolna, stalna ali začasna in prirojena ali pridobljena, nastane pa lahko kot posledica različnih okužb, zdravil, hrupa ali dedne nagnjenosti. A če je v preteklosti izguba sluha hodila z roko v roki z zasmehovanjem, je danes življenje s pomočjo različnih slušnih pripomočkov mnogo lažje, sploh zato, ker se preverjanje sluha začne že v zibki.

O znakih, ki nakazujejo na izgubo sluha pri otroku, preverjanju sluha pri dojenčkih ter zanesljivosti meritev smo se pogovarjali z Matjažem Krajncem, dr. med., specialistom ORL, sodelavcem Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana, sicer zaposlenim v ZD Piran.

Avtorica: Anja Kuhar

Preverjanje kakovosti sluha se v Sloveniji ugotavlja že pri dojenčkih. Do kdaj se sluh pravzaprav razvija in kako zanesljive so te meritve?

Preverjanje sluha oz. ugotavljanje naglušnosti se začne že v porodnišnici s »presejalnim« testom sluha, ker je uho popolnoma  razvito še pred rojstvom. S povsem neinvazivno napravo in zvoki srednjih jakosti se preko sonde, položene v vhodni del sluhovoda, izvabi zvočni odgovor notranjega ušesa. Meritev se opravi dva dni po otrokovem rojstvu, ko običajno v sluhovodu in srednjem ušesu ni več plodovnice. S to meritvijo se ugotavlja in išče nenormalen sluh na eni ali obeh straneh. Meritev na nivoju presejalnega testiranja nam ne pove ničesar o kakovosti sluha oz. stopnji naglušnosti, saj ni nujno, da imajo otroci, pri katerih se na tej stopnji posumi na izgubo sluha, tudi dejansko trajno izgubo sluha.

Kako to?

Senzitivnost in specifičnost testiranja nam omogoča, da pri testiranju celotne populacije novorojenčkov najdemo vse ob rojstvu naglušne otroke, vendar so med njimi tudi taki, ki imajo normalen sluh in/ali le prehodno izgubo sluha. V nadaljnjem diagnostičnem postopku se včasih že s ponovitvijo iste preiskave po nekaj dneh ali tednih ugotovi normalen ali samo prehodno slabši sluh, ki je posledica »banalne« zamašenosti sluhovoda ali včasih vnetja srednjega ušesa. Pri trajnejših in večjih izgubah sluha se do tretjega oz. šestega meseca starosti izpelje poglobljena diagnostika, s katero ugotovimo tudi tip in stopnjo naglušnosti.

Kljub postopnemu razvoju sluha oz. slušnih poti so meritve, ki jih opravljamo (lahko tudi večkrat), zanesljive.  Diagnostični postopek zajema, poleg samega pregleda ušes, nosu in žrela, več različnih meritev. Iz rezultatov teh preiskav sklepamo na vrsto in stopnjo izgube sluha ter priporočamo ustrezne pripomočke za uspešnejšo habilitacijo sluha. Otroci z resnejšimi izgubami sluha dobijo slušne aparate čim prej. Zaradi intenzivnega razvoja slušnih poti predvsem v prvem letu starosti se otrokov slušni in komunikacijski razvoj spremlja in če se ta ne razvija ustrezno do prvega leta starosti, priporočamo kohlearno implantacijo.

Skrb o zanesljivosti rezultatov je odveč, saj zaradi razvoja tehnologije in vsadkov ni več treba dokazovati popolne in zanesljive gluhosti. Operacija, pri kateri se otroku vstavi kohlearni vsadek, se namreč priporoča tudi številnim težko naglušnim in ne samo povsem gluhim otrokom. Dokazano je, da so uspehi habilitacije sluha pri otrocih, ki imajo še nekaj ostankov sluha, boljši kot pri tistih s popolno gluhoto. Ker se tudi v svetu večinoma ne vstavlja kohlearnih vsadkov pred prvim letom starosti, se pri tistih, ki imajo še nekaj ostankov sluha, z uporabo slušnih aparatov pomaga pri razvoju sluha pred implantacijo. Le pri tistih, pri katerih ta razvoj ni zadovoljiv in imajo težko izgubo sluha, se priporoča implantacija.

Kako poleg presejalnega testa preverjamo stopnjo sluha pri dojenčkih in otrocih?

Pri dojenčkih uporabljamo objektivne meritve sluha brez in z uspavanjem (otoakustična emisija – OAE, akustični potenciali možganskega debla – APMD, auditory steady state response – ASSR), kasneje tudi meritve sluha v prostem polju z opazovanjem reakcij na obrazu ali reakcij telesa, v starosti od dveh do štirih let s pomočjo igre ali risank na zaslonu, po četrtem letu (pri nekaterih otrocih že pri treh letih) pa večinoma lahko naredimo klasično avdiometrijo v tihi komori s slušalkami, kot jo vsi poznamo.

Izgubo sluha pri svojem otroku starši sami najbrž hitro opazijo. Kateri so tisti opozorilni znaki, ki morajo pri starših sprožiti alarm?

Vse naglušnosti in gluhosti seveda niso prirojene, zaradi česar je kljub normalnemu izvidu ob rojstvu potrebno spremljanje otrokovega slušnega in komunikacijskega razvoja. V najzgodnejši starosti spremljamo le grobe odzive, kot so mežikanje, premikanje, sesanje, mahanje itd. na glasne zvoke, saj na tihe ne reagirajo. Z meseci pa se razvija sluh tudi za tišje zvoke, obračanje proti zvoku ipd. Tako pri otrocih, ki že razvijajo govor, testiramo sluh tudi s šepetom za hrbtom in opazujemo predvsem morebitno nazadovanje govora, ki je značilen znak novonastale naglušnosti.

V literaturi sem zasledila tudi različne teste, s katerimi lahko zaskrbljeni starši sami doma preverijo otrokov sluh.

Doma se lahko izvajajo testi odzivanja na zvoke, ki so starosti primerni, pri čemer moramo seveda vedeti, kaj lahko od otroka pričakujemo. Do tretjega meseca starosti sliši le glasne zvoke, ob zvoku se smeji ali pa se umiri, začne sesati ali ob pojavu zvoka preneha. Burnost reakcij je seveda odvisna tudi od značaja otroka, ne le od zvoka. Do šestega meseca že obrača oči v smeri zvoka, opazi igrače z zvokom in je pozoren ob glasbi. Do prvega leta starosti se otrok obrača in gleda v smeri zvoka, posluša, ko se z njim pogovarjamo, prepozna nekatere pojme in se odzove na osnovna vprašanja, kot »Boš še?« S pozornim opazovanjem otrokovih reakcij na zvoke in na naš govor lahko doma že ocenjujemo njegove slušne sposobnosti brez specifičnih testov.

V primeru potrditve izgube sluha otroku pomagamo z različnimi slušnimi pripomočki, omenili ste že kohlearni vsadek in slušni aparat. Kateri slušni pripomočki so na voljo?

Slušni pripomočki se res delijo predvsem na slušne aparate, ki pomagajo pri srednjih in srednje težkih naglušnostih, ter kohlearne ali polževe vsadke, ki so primerni za težko naglušne in gluhe. Ker je pri eni in drugi skupini pripomočkov zaradi tehničnih omejitev mikrofonov optimalno poslušanje omejeno le na dva do tri metre, se kot nadgradnja uporabljajo tako imenovani FM-sistemi, s katerimi je olajšano komuniciranje na večje razdalje in ob večjem hrupu okolice. Deloma se hrupnemu okolju prilagajajo tudi sami slušni aparati in vsadki, ki so lahko programirani za različna zvočna okolja. Zadnja leta poteka tudi intenziven razvoj vsadkov za kostno prevodnost, ki so nekako izboljšani in izpopolnjeni slušni aparati za kostno prevodnost, vgrajujejo se v kost za ušesom in so primerni za prevodne naglušnosti različnih vzrokov, pri otrocih predvsem v primerih prirojenih anomalij sluhovoda in/ali srednjega ušesa.

Verjetno ni prijetno živeti z »antenicami« za ušesi in poraja se mi vprašanje, kako se otroci navadijo na življenje s slušnimi pripomočki?

Otroci, ki morajo uporabljati slušne pripomočke, se ob ustrezni nastavitvi parametrov pripomočkov in ob kvalitetnem zvoku zelo hitro navadijo na redno uporabo. Običajno jih zelo radi sprejmejo, saj se čutijo z njimi bolj povezani z okolico in verjetno nekako varnejši. Danes že tudi vsakdanja uporaba elektronike široke potrošnje zmanjšuje stigmo, so pa še vedno težave predvsem v pubertetnem obdobju. Mlajšim otrokom je navadno lažje in postane pripomoček precej hitro samoumevna stvar, če »z njim zrastejo«.