Avtorica: Joži Sinur
Z neprijetnim ustnim zadahom se vsaj občasno srečujemo vsi ljudje, ko gre na primer za jutranji zadah, ali po uživanju določene hrane in pijače, kot so česen, čebula, alkohol, kava in podobno. To je fiziološka halitoza, ki je običajno prehodne narave. Nasprotno pa je patološka halitoza oziroma bolezenski ustni zadah kronična, kar pomeni, da je stalno prisotna, ali pa se pogosto ponavlja. S to obliko halitoze naj bi se po nekaterih študijah soočal vsak četrti odrasel človek. Halitoza sicer prizadene moške in ženske v enaki meri, je pa neprijeten zadah intenzivnejši pri starejših ljudeh.
Pacienti s halitofobijo imajo strah pred neprijetnim ustnim zadahom, čeprav zadaha v resnici nimajo. Halitofobija je prisotna pri približno enem odstotku odrasle populacije in lahko močno vpliva na človekovo socialno življenje. Kljub natančnemu pregledu in diagnostiki, ki izključi prisotnost spojin, ki so v ustih odgovorne za slab zadah, pacienta to le redko pomiri.
Neprijeten zadah je še vedno tabu tema, o kateri pacienti neradi govorijo. Pomoč pri zobozdravniku pogosteje poiščejo ženske kot moški, poleg halitoze pa imajo pacienti običajno še druge težave, kot so bolečine v ustih, majavi zobje, krvaveče dlesni in drugo.
V kar 90 odstotkih je za slab zadah kriva neustrezna ustna higiena. Slaba higiena vodi h kopičenju ostankov hrane in povečani količini bakterij v ustih. Bakterijam vlažno in toplo okolje z obilico hranil zelo odgovarja, zato se hitro organizirajo v biofilm oziroma mehke obloge na zobeh in jeziku, v katerih so zaščitene pred zunanjimi vplivi in nato nemoteno razgrajujejo hranila, pri čemer pa se sproščajo hlapljive žveplove spojine oziroma molekule, ki so neposredno odgovorne za slab zadah.
Bakterijske obloge povzročajo tudi nastanek zobne gnilobe in vnetja dlesni, kar skupaj z razpadajočimi ostanki hrane še dodatno pripomore k neprijetnemu vonju ustne votline.
Potrebno je natančno ščetkanje zob in čiščenje medzobnih prostorov vsaj dvakrat dnevno. Pripravki, kot so zobne kreme, geli in ustne vode, lahko sicer pripomorejo k izboljšanju okusa in zmanjšanju količine bakterij, zobnih oblog pa ne morejo odstraniti, zato je najpomembnejša pravilna tehnika ščetkanja zob. Pri tem se svetuje tako imenovana modificirana Bassova tehnika čiščenja, kjer zobno ščetko postavimo na zob glede na njegovo vzdolžno os pod kotom 45 stopinj, konci ščetin naj se pri čiščenju dotikajo dlesni. S krtačko izvajamo majhne krožne gibe približno deset sekund, nato krtačko zavrtimo in jo preusmerimo proti griznim ploskvam zob ter jo pomaknemo naprej še za polovico njene dolžine.
Pri čiščenju zob ne smemo pozabiti tudi na zobno nitko in interdentalne ščetke za čiščenje medzobnih prostorov. Na koncu pa še temeljito očistimo površino jezika, in sicer tako, da jezik iztegnemo in strgalo oziroma zobno ščetko namestimo čim bolj proti grlu ter nežno potegnemo do vrha jezika.
Neustrezna higiena snemnih protetičnih pripomočkov je zelo pogost vzrok halitoze. Proteze je tako kot zobe treba čistiti po obrokih in zvečer. Najprimernejša sta mehka ščetka in milo za roke, izogibati pa se je treba zobni kremi, ker ta poškoduje površino proteze. Vsakih nekaj dni je treba protezo tudi namočiti v vodni raztopini površinsko aktivnih snovi, ki jo razkužijo ter preprečijo razvoj škodljivih bakterij in plesni. V lekarni lahko kupite tablete, ki služijo temu namenu. Vedno, kadar proteza ni v ustih, pa mora biti shranjena v kozarcu vode.
Alkohol in določena živila po navadi samo prehodno poslabšajo ustni zadah, kajenje pa poleg halitoze še zabarva zobe in je eden glavnih rizičnih dejavnikov za razvoj parodontalne bolezni. Dokazano je, da imajo kadilci slabše stanje obzobnih tkiv, prav tako kajenje zmanjšuje možnosti uspešnega zdravljenja vnetja obzobnih tkiv. Kajenje namreč zmanjšuje tako prekrvavitev dlesni kot tudi obrambno sposobnost zaščitnih celic.
Jutranji ustni zadah je posledica zmanjšanega izločanja sline med spanjem, dihanje skozi usta pa še dodatno suši ustno votlino. Slina ima namreč funkcijo mehanskega izpiranja ustne votline in antimikrobnega delovanja. Zmanjšan tok sline vodi k povečani količini tako imenovanih gram negativnih anaerobnih bakterij, ki so, kot že rečeno, neposredno povezane s tvorbo hlapljivih žveplovih molekul, te pa povzročajo slab zadah.
Treba je vedeti, da v boju s halitozo lahko največ naredimo sami. Poskrbeti moramo za zadostno hidracijo telesa in redne obroke hrane, prav tako večkrat dnevno skrbno očistimo ustno votlino in protetične nadomestke, izogibamo pa se kajenju ter hrani in pijači, ki povzročata neprijeten zadah. Če je neprijeten ustni zadah še vedno prisoten, je potreben obisk pri osebnem zobozdravniku. Opozoriti je treba, da uporaba žvečilnih gumijev, ustnih vodic, sprejev in podobno ni priporočljiva dlje časa. Ti namreč neprijeten zadah samo prikrijejo, veliko navedenih izdelkov pa vsebuje tudi alkohol, ki še dodatno suši ustno votlino.
Zobozdravnik bo pri zdravljenju halitoze po opravljenem pogovoru in pregledu najverjetneje predlagal higiensko fazo parodontalnega zdravljenja. Gre za čiščenje mehkih in trdih zobnih oblog, korekcijo neustreznih zalivk in protetičnih pripomočkov, luščenje in glajenje korenin ter uporabo ustne vode s klorheksidinom.
Ne nazadnje je lahko halitoza povezana tudi z drugimi stanji v ustni votlini, na primer svežo rano po puljenju zoba, vzrok je lahko napol izrasel modrostni zob, nezdravljen mrtev zob s fistulo, tudi rakava sprememba in drugo. V približno desetih odstotkih pa neprijeten ustni zadah ne izvira iz ustne votline, temveč so razlog zanj bolezni respiratornega sistema, prebavnega trakta, jeter, presnovne motnje in druga obolenja. V teh primerih se lahko o možnih vzrokih pogovorite z osebnim zdravnikom, ki vas bo nato napotil do ustreznih specialistov.