Prevladuje mnenje, da se večina otrok nauči sporazumevati in govoriti kar »mimogrede«, vendar raziskave kažejo, da temu ni vedno tako. Povprečno potrebuje vsak petnajsti predšolski otrok strokovno pomoč zaradi motenj v govoru. Motnje se lahko kažejo na področju izgovorjave, besednega zaklada, slovnice, glasu, tekočnosti ter razvoja besednega razumevanja s strani otroka.

Če starši opazijo, da otrok odstopa od vrstnikov, pri kateri izmed teh sposobnosti, je dolžen poiskati nasvet ali pomoč logopeda. V odkrivanju motenj so staršem v veliko pomoč otroški zdravniki, psihologi in vzgojitelji.

Naloga logopeda

»Logoped poskuša odpraviti ali vsaj omiliti omenjene motnje in pacientu omogočiti, da glede na svoje sposobnosti, potrebe in danosti optimalno razvije svoj govor. Motnja je vse, kar onemogoča sporazumevanje, kar pritegne poslušalčevo pozornost od vsebine govora na način govora in kar povzroča govorečemu čustvene težave, zaradi katerih se oseba težko ali sploh ne prilagaja okolju. Značilnost logopedske službe je, da obravnava populacijo «od rojstva do smrti«, in posega v vse kategorije prizadetosti: telesne, duševne in vedenjske,« uvodoma pove Ljuba Demšar, prof. defektologije in dipl. logopedinja.

Logoped mora zastaviti korekcijo pri najbolj nujnih primerih, za ostale pa lahko daje navodila staršem ali drugim zainteresiranim. Obravnava poteka individualno ali v manjši skupini glede na naravo motnje in metodo dela.

Logopedija je torej veda, ki proučuje motnje v govorno-jezikovni komunikaciji, jih diagnosticira ter proučuje vzroke in posledice njihovega nastajanja ter izvaja strokovne načine njihovega preprečevanja in odpravljanja. Na spletni strani Društva logopedov Slovenije je zapisano: »Zaradi pomena komunikacije v sodobnem svetu vsaka motnja le-te otežuje ali celo onemogoča človekovo vključevanje v družbo. Otroku otežuje komunikacijo v družini in kasneje v šoli ter s tem zavira otrokov celostni razvoj. Pri odraslem pa se kaže predvsem v težjem vključevanju v procese izobraževanja, dela in v vse oblike družabnega življenja.« Ravno zato je vloga logopeda zelo pomembna, prav tako pa tudi pravočasnost obravnave.

V Sloveniji je zaposlenih približno 160 logopedov, delujejo pa v različnih ustanovah, kot so zdravstveni domovi, bolnišnice, univerzitetne klinike, vrtci, šole, zavodi za usposabljanje oseb s posebnimi potrebami itd.

Normalen razvoj govora

»Pri večini otrok poteka razvoj govora »normalno« oz. tako, da se izmenjujejo različna obdobja, ko nekaj mesecev hitreje napreduje v gibanju, potem bolj v posnemanju oglašanja, zopet za nekaj mesecev »zastane«, vse dokler ne spregovori. Vsako obdobje razvoja otroka ima določene posebnosti, ki jih moramo upoštevati in spoštovati. Raziskave potrjujejo, da imajo pri razvoju govora pomembno vlogo tako genetske in psihomotorične danosti, zdrava govorila, dober sluh ter tudi dejavniki okolja,« nadaljuje Demšarjeva.

Že novorojenček obrača glavo v smeri izvora zvoka, pozorno posluša in sporoča svoje potrebe z jokom in gibanjem celotnega telesa. Pri 2 mesecih spušča glasove, se kremži in grimasira. Svoja čustva izraža najprej s samoglasniki, potem s soglasniki, z menjavanjem višine tonov, jakosti in ritma govora. Zdrav dojenček je v prvih dveh mesecih življenja sposoben izgovoriti glasove vseh jezikov sveta, ki pa v nekaj mesecih postajajo vedno bolj podobni govorici njegovega okolja. Pol leta star otrok vokalizira, preseneti s prvim ma-ma, ki pa še ni smiselna beseda. Po 8. mesecu začenja posnemati obnašanje staršev, njihovo čustvovanje, ponavljati zloge, ki so največkrat le slučajna kombinacija igre govornih organov in ne prave besede (v tej starosti so tega sposobni tudi gluhi otroci), razume pomen nekaterih besed, kot so pa-pa, am-am, prepoznava svoje ime in imena svojcev, pokaže poznane predmete, razume preprosta navodila in pomen besedice »ne«. Okrog prvega leta se pojavi prva beseda. Med prvim in drugim letom uporablja vsaj deset posameznih besed. Pri dveletnem otroku pričakujemo, da razume in uporablja vsaj nekaj deset besed ter da začenja tvoriti dvobesedne stavke. Do 4. leta naj bi bil govor razumljiv širši okolici. Otrok naj bi obvladal 2.000 do 3.000 besed za izražanje svojih misli in čustev v slovnično pravilnih tri- do petbesednih stavkih.

Vpliv številnih dejavnikov

Že iz teh skopih podatkov sklepamo, da je govorni razvoj zelo kompleksen proces, ki poteka pod vplivom različnih genetskih, senzoričnih, motoričnih, intelektualnih in socialnih dejavnikov. Vsak dejavnik ima točno določeno vlogo, pomembna pa je tudi njihova medsebojna povezava.

Na primer pri tvorbi in izgovorjavi glasov so pogoj dovolj razviti in zdravi govorni organi z glasilkami in dihali vred. Niso samo bolezenske spremembe (vnetja, paralize, tujki, …) vzrok hripavega glasu, pač pa tudi neprimerna »uporaba« glasilk (pretirano govorjenje, kričanje, …). Tudi vsaka okvara čeljusti ni pogoj za slabo izgovorjavo, zagotovo pa je posledica dolgotrajnega sesanja prsta ali dude medzobna izgovarjava, ki je trenutno najpogosteje obravnavana motnja pri naših malčkih. Tako npr. tudi otrok s prekratko podjezično vezjo in z nespretnimi govorili ne bo mogel izgovoriti glasov R in L. Ni nujno, da otrok slabše sliši, dovolj je že, da je slabše pozoren ali da slabše razlikuje glasove med seboj. Tak otrok bo imel gotovo težave z zamenjevanjem podobnih glasov, kasneje tudi v pisanju.

»Poznemu razvoju govora, dedni dispoziciji, prezahtevnosti okolja, stresom, težavam z dominantnostjo roke, se pogosto pridruži tudi razvojno jecljanje. Slednjemu se lahko izognejo ali ga pomagajo odpraviti prav podučeni starši, ki naj bodo svojim otrokom dober vzor v tem, da govorijo primerno otrokovi starosti: raje počasneje kot prehitro ter v preprostih in jasnih stavkih. Dialog z otrokom naj bo strpen in potrpežljiv, brez prekinjanja in opominjanja. Z otrokom se ne sme pogovarjati infantilno oz. pootročeno. Malčku in tudi šolarju je treba veliko pripovedovati in nazorno ter živahno prebirati primerne vsebine. Televizija in računalniške igrice sta najslabši varuški, zlasti v predšolskem obdobju,« zaključi Demšarjeva.

Logoped je strokovnjak za korekcijo govorno-jezikovne komunikacije, ki z obravnavo pomaga otroku in daje navodila staršem. Če starši z otrokom redno doma delajo po teh navodilih, zelo pripomorejo k hitrejšemu izboljšanju otrokovega govora.

December, 2008