Erozija – ko kopnijo zobje

default image

Čeprav je zob najtrša struktura v človeškem organizmu, ga vsakodnevno pestro dogajanje v ustih zmeraj ogroža. Zaradi številnih bakterij in kemijskih procesov se lahko z leti dobesedno stopijo, stanjšajo, obrabijo ali se celo do konca uničijo. Ne pretiravamo, če rečemo, da nam zobje omogočajo preživetje, saj z njimi trgamo hrano, oblikujemo besede (govor), lepo urejeni pa so pomembni tudi za celostno podobo urejenega, zdravega in privlačnega človeka. Erozija zob pomeni propadanje zobne sklenine, ki lahko vodi do izgube zob tako pri odraslih kot pri otrocih.

Petra Bauman v sodelovanju z dr. DARINKO BOROVŠAK-BELA, dr. dent. med., spec., Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor

Sestava zob

Vsak zob je sestavljen iz krone in korenine. Korenina je trdno zasidrana v alvealno kost, krona pa je vidni del zoba in gleda v usta. Po plasteh je zob sestavljen iz sklenine (vrhnja bela plast, ki jo vidimo), srednja plast je dentin ali zobovina, v koreninskem delu, ki ga prekriva dlesen, pa je pulpa, kjer so zobni živec in krvne žilice. Sklenina je najtrša snov pri zobu, ni oživčena, sestavljena je v 96 % iz kalcijevih in fosforjevih mineralov, preostali del prispevajo voda in organske snovi. Dentin je mehkejši in ker je s kanalčki povezan z oživčeno pulpo, je ta srednji del zoba že občutljiv. Otroci imajo 20 prvih oz. mlečnih zob, odraslemu človeku izraste skupaj praviloma 32 zob; sekalci, podočniki, ličniki in kočniki. Čeprav so mlečni zobje prehodni in zato manjši, manj trdni ter manj odporni, nič manj ne bolijo. Nasprotno, še bolj so izpostavljeni kemijskim procesom v ustih in hitreje tudi propadejo.

EROZIJA ali OBRABA SKLENINE

Erozija zob pomeni raztapljanje trdnega zobnega tkiva ‒ sklenine, ki zob ščiti pred vsemi zunanjimi vplivi. Vzrok za to so kemijski procesi v obliki kislinskih napadov zunanjega ali notranjega vzroka. Erozije zob ne povzročajo bakterije, ki so na delu pri kariesu. Med prvimi znaki, ki nas bodo opozorili na erozijo, so belkaste lise po sprednjih ali zadnjih ploskvah zob, kar pomeni, da so se začeli minerali odtegovati od sklenine. Proces odplavljanja mineralov se začne ob vsakem vnosu hrane in pijače, vendar se naravno stanje vzpostavi s pomočjo sline. Slina ima namreč pufersko sposobnost, kar pomeni, da ima moč vzpostaviti zdravo kislinsko-bazično ravnotežje oz. pH-vrednost 5,5. Kislinske spremembe se namreč pojavijo samo takrat, ko pH začne padati pod to mejo. A vsaka slina »ni dobra«. Dobra za optimalni pH v ustih je le slina, ki vsebuje dovolj kalcijevih in fosforjevih mineralov. Ti omogočijo ponovno mineralizacijo zob, najdemo pa jih v mlečnih izdelkih in nekateri zelenjavi*, od koder se izplavijo v slino. Zato Francozi po vsakem obroku jedo sir. Pomagajo tudi žvečilni gumiji brez sladkorja.

Da je erozija že pošteno najedla zob, nam kaže tudi konkavna (vbočena) oblika zob na sprednji ploskvi in rumenkasti odtenek, kar pomeni, da skozi močno stanjšano sklenino že proseva svetloba, vidi se dentin, ki je v osnovi rumene barve. Ko je zob občutljiv na vroče, hladno, sladko ali kislo, je po navadi že prepozno, izguba zobne sklenine je nepovraten proces. Ko se erozija preko sklenine in dentina prebije še do živca, sledi vnetje, posledično pa celo izguba zoba. Sklenina se lahko začne obrabljati na zunanjih ali notranjih ploskvah zob, da je na delu erozija, pa nas opozori tudi bolj okrogla (zlizana) oblika zob.

Vzroki

Pri otrocih so med daleč najpogostejšimi zunanjimi vzroki za erozijo vnos sladkarij ter sladkih pijač z vsebnostjo kislin. pH-vrednost v ustih tedaj pade celo na 2,6. Študije kažejo, da erozija načne dentin v kočnikih (šesticah in sedmicah) pri 30 % otrok med 4. in 16. letom. Na udaru so tudi športniki oz. vsi, ki pogosto pijejo izotonične pijače. Te namreč vsebujejo kisline, ki ostanejo v ustih. Posebna kategorija so plavalci, ki v daljšem časovnem obdobju dobijo z bazensko vodo v usta veliko klora, ki prav tako uničuje sklenino. Med zunanjimi vzroki je tudi uživanje določenih zdravil, ki vsebujejo veliko kislin.

Med najpogostejšimi notranjimi vzroki za erozijo zob je želodčni refluks (zgaga) oz. vračanje kisline iz želodca v požiralnik. Najpogosteje se ta proces dogaja ponoči, kislina, ki pride do ustne votline, pa v tem času razjeda predvsem zadnje (palatinalne) ploskve zob. Zato je zobozdravnik mnogokrat prvi, ki opazi spremembe. Refluks imajo praviloma osebe s cerebralno paralizo, zaradi dodatnega vzroka ‒ slabše funkcionalnega oralnega sistema ‒ pa je nagnjenost k eroziji oz. obrabi sklenine pri njih zelo pogosta.

Ogrožene so tudi osebe z bulimijo in ženske na začetku nosečnosti, saj je zaradi pogostega bruhanja pH-vrednost v ustih zelo znižana. Iz istega razloga imajo načete zobe tudi alkoholiki.

Zobne kreme

Zobne kreme pomenijo preventivo, vendar morajo vsebovati fluoride, ki jačajo sklenino oz. proces erozije vsaj upočasnijo. Fluoridne soli namreč (podobno kot minerali v slini) nadomestijo izplavljene kristalčke s kalcijem v sklenini, namesto katerih se vgradijo fluoridi. Vendar pozor – pretirano ščetkanje zob lahko povzroči nasprotni učinek, saj močno ščetkanje z abrazivnimi kremami (ki vsebujejo manjše trde delce) in s ščetkami s trdimi vlakni zobe »postrgajo« in jih naredijo še bolj občutljive.

Darinka Borovšak-Bela opozarja, da si takoj po končanem obroku ali pitju sladke pijače ne smemo umiti zob. Počakati moramo vsaj uro do uro in pol, saj je sklenina zaradi vseh snovi v ustih že zmehčana, s ščetkanjem pa bomo proces mehčanja le še pospešili.

Preventiva in zdravljenje

Ker je obraba sklenine nepovraten proces, je hitra diagnostika ključnega pomena. Najprej je treba spremeniti prehranjevalne navade, to pomeni izogibanje kislim pijačam (če že, jih pijmo po slamici) in hrani, pri refluksu in bulimiji pa je nujen posvet pri specialistu. Veliko bomo naredili z uporabo zobnih krem s fluoridi ter kremami za občutljive zobe. Zobozdravnik bo izgubljeno sklenino sicer lahko nadomestil s plombami, kronami ali ‒ v primeru večjih poškodb ‒ z zobnimi luskami (v primeru večjih poškodb).

*Kalcij telo vsrka v tankem črevesu, absorpcija pa je močno odvisna od drugih sestavin obroka, predvsem vitamina D in fosforja. Odvisna je tudi od starosti posameznika, starejši ljudje namreč kalcij slabše absorbirajo. Kalcij vsebujejo mleko in mlečni izdelki – predvsem trdi siri, poleg tega minerala pa še fosfor, laktozo in kazein, ki vsi pripomorejo k boljši absorpciji kalcija. Kalcij lahko vsebuje tudi tofu, če je pripravljen s kalcijevim sulfatom, ki se uporablja pri izdelavi tofuja. Najdemo ga tudi v zeleni zelenjavi, vendar je v listnati zelenjavi pogosto prisoten zaviralni faktor, oksalat. Bolje kot iz listnate zelenjave se absorbira iz brokolija, ohrovta, koromača in pora. Dober vir so lahko tudi nekatere mineralne vode.

REKLAMNO SPOROČILO

REKLAMNO SPOROČILO

Skip to content