Grlo predstavlja s svojim hrustančnim ogrodjem nekakšno trdno, a gibko ohišje, ki povezuje požiralnik z želodcem, s hrustančevimi obročki v grlu pripet sapnik pa omogoča, da se prek dihalne cevi zrak lahko pretaka v pljuča in iz njih. Grlo ima tako v grobem vsaj dve pomembni nalogi – s posebno mišično zaporo preprečuje vdor hrane in pijače v sapnik in tako poskrbi, da je pretok zraka za normalno dihanje neoviran, obenem pa je dobro »ohišje« za naš glas.

Avtor: N. V.

Kaj so glasilke?

Čeprav ponavadi uporabljamo množinsko obliko, sta glasilki v resnici dva prek grla napeta mišična trakova v zgornjem delu sapnika. Prožnim mišičnim gubam v grlu posebne mišice uravnavajo dolžino, glasilka pa je odprta reža med njima, ki proizvede glas, ko se mišice skrčijo in se reža zoži, medtem ko je reža med dihanjem razprta. In prav zato, ker so glasilke v resnici človekov instrument, pa naj gre za govor ali petje, ki deluje nekako samodejno, kot se nam zdi, se njihovega pomena ponavadi zavemo šele, ko postane naš glas hripav, popačen, drugačen, kot smo ga vajeni – višji ali nižji od običajnega, skratka spremenjen, v najslabšem primeru pa za krajši ali daljši čas celo onemimo.

Hripavost – simptom in opozorilo

Sprememba kakovosti našega glasu, ki se najpogosteje pojavlja prav kot hripavost (latinsko disfonija), lahko tudi kot nenadna popolna izguba sposobnosti artikuliranja glasov (latinsko afonija), je znak, da so glasilke odebeljene oziroma otečene. Najpogostejši vzrok je vnetje, ki je lahko virusno ali bakterijsko, včasih gre za alergijsko reakcijo na določeno hrano ali pijačo (izjemoma tudi na zdravila), hripavost neredko nastopi kot posledica nadležnega, hudega kašlja ob prehladu, gripi ali pljučnici, vnetje glasilk je lahko še posledica izpostavljenosti strupenim hlapom, na primer pri delu z nekaterimi kemikalijami, pršili in podobnim, tudi pri vdihavanju cigaretnega dima, poseben primer hripavost pa je hripavost, ki nastane kot posledica želodčnega refluksa ali tako imenovanega »kislega spahovanja«.

Kot neke vrste »poklicno bolezen« pa jo poznajo in se z njo spopadajo pogosto tudi učitelji oziroma profesorji v šolah in predavatelji, ki morajo redno zdržema, več ur zapored, le z majhnimi premori uporabljati svoj glas. In seveda: hripavost je nekakšna »kolateralna škoda«, ki jo poznajo preveč navdušeni športni navdušenci in pa obiskovalci koncertov gromoglasne glasbe.

Spremljajoči simptomi olajšajo diagnostiko in zdravljenje

Hripavost ali celo izguba glasu nas ponavadi vznemirita predvsem zato, ker je bistveno okrnjena oziroma začasno sploh odvzeta možnost normalnega verbalnega komuniciranja z okolico, to pa je tudi razlog, da se praviloma resneje kot pri kakšnem drugem bolezenskem znaku odpravimo do zdravnika. Osebnemu zdravniku bomo lahko bistveno olajšali diagnostiko, če bomo znali odgovoriti na naslednja vprašanja:

• Kdaj je nastopila hripavost in v kakšnih okoliščinah?
• Ali jo spremljajo bolečine in občutek draženja v grlu?
• Ali imamo nenehen občutek, da se moramo odkašljati oziroma s kašljanjem grlo nekako očistiti?
• Ali imamo povišano telesno temperaturo?

Kaj bo povedal zdravnik in kaj lahko naredimo sami?

Glede na simptome bo zdravnik predpisal terapijo, vedno pa je dobro tudi povprašati, ali smemo oziroma si lahko pomagamo tudi s tako imenovanimi domačimi zdravili. Pomembno je, da ne počnemo nekaj po svoje, brez posveta z zdravnikom, ker tako stanje lahko ne samo poslabšamo, temveč celo zameglimo pravo sliko bolezenskega stanja.

Če je hripavost posledica virusnega vnetja grla, ki izzveni običajno v nekaj dneh, bo na grlo blažilno delovalo grgranje prevretka iz žajblja, glasilkam dobro dene počitek, kar pomeni, da govorimo šepetaje, torej, da glasilk sploh ne uporabljamo, ob tem pa pazimo, da se glasilke ne »zasušijo«, se pravi, da je priporočljivo pitje mlačnih tekočin, najbolje čajev brez dodatkov sladkorja ali limone (kar bi utegnilo še dodatno dražiti grlo). Včasih nekaterim dobro denejo tudi suhi topli obkladki okoli vratu. Vsekakor se o svojih namerah posvetujte z osebnim zdravnikom, kajti glede na različne vzroke hripavosti oziroma izgube glasu ne gre brez pristanka zdravnika posegati po priročnih domačih zdravilih, ker se lahko stanje le še poslabša.

Če traja hripavost dalj časa

Osebni zdravnik, ki spremlja potek predpisanega zdravljenja, bo presodil, kdaj oziroma po kolikšnem času bi bil potreben obisk pri specialistu otorinolaringologu, če dotedanje zdravljenje ni dalo želenih rezultatov oziroma se stanje ni zadovoljivo izboljšalo. Hripavost je namreč lahko tudi sekundarni znak rakovega obolenja, ki se razvije v grlu.