V medijih se v zadnjem času pojavlja vedno več informacij o porastu demence med starostniki. Z izrazom demenca strokovnjaki označujejo duševno stanje posameznika, pri katerem so motnje v spominjanju in predelovanju informacij dovolj hude, da posameznika motijo pri vsakdanjih opravilih, skrbi zase in v odnosih z drugimi. Je bolezni res vedno več in kaj je temu vzrok, smo se pogovarjali z dr. Brigito Novak Šarotar, dr. med., specialistko psihiatrije s Psihiatrične klinike v Ljubljani, ki se pogosto srečuje z dementnimi bolniki.

Avtor:Ines Trebec

Kakšen je vaš pogled na pojav demence? So jo poznali tudi v preteklosti?

Demenca je bila poznana že v času Rimljanov, vendar je takrat le malo ljudi dočakalo starost, v kateri se demenca pogosteje pojavlja. Število bolnikov nenehno narašča, za kar obstaja verjetno več razlogov, najpomembnejši med njimi je prav gotovo ta, da je pričakovana življenjska doba vse daljša. V zadnjih 50 letih se je pričakovana življenjska doba v Sloveniji vsakih 5 let podaljšala za 1 leto. Najhitreje se povečuje ravno delež najstarejših, pri katerih je tudi verjetnost nastanka demence največja. Vsakih 5 let višja starost podvoji verjetnost za nastanek demence. V starostni skupini od 60 do 65 let ima demenco približno odstotek ljudi, po devetdesetem letu pa je prizadetih že več kot 60 odstotkov starostnikov.

Nestrokovni javnosti verjetno ni znano, da poznamo več oblik demence? Jih lahko na kratko opredelite?

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša vrsta demence, saj ima 80 % vseh dementnih bolnikov Alzheimerjevo bolezen. Vzroki za to bolezen še niso natančno opredeljeni, jasno pa je, da se pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo pojavijo številne nevropatološke spremembe v možganih ter spremembe v delovanju nevrotransmiterjev. Možgani se postopoma zmanjšajo, postanejo mehkejši in lažji ter tako postopoma izgubijo svojo funkcijo. Pri približno 5 % bolnikov je Alzheimerjeva bolezen dedna, ljudje z dednimi oblikami zbolijo bolj zgodaj, običajno pred 50. letom starosti.

Pri približno desetini bolnikov je vzrok za demenco kombinacija Alzheimerjeve demence in žilne demence, pri manjšem odstotku pa je vzrok le žilna demenca. To obliko bolezni lahko spremljajo glavoboli, vrtoglavica, žariščni nevrološki znaki, motnje spomina, spanja ter osebnostne spremembe. Zdravljenje je usmerjeno v zgodnje odkrivanje in preprečevanje dejavnikov tveganja – povišanega krvnega tlaka, povišanih maščob v krvi, bolezni srca, sladkorne bolezni, prenehanju kajenja. Pomembna je tudi preventivna antiagregacijska ali antikoagulantna terapija.

Vrsta demence je tudi bolezen z Lewyevimi telesci, pri kateri gre tudi za degeneracijo, propad možganskih celic in se klinično kaže s pogostimi padci, z izgubami zavesti, pogosteje so prisotne tudi blodnje in halucinacije.

Predvsem je ob začetku kliničnega izraza bolezni treba izključiti tiste vzroke za demenco, pri katerih lahko z ukrepanjem odpravimo slabšanje bolezni oz. lahko bolezen preprečimo, npr. bolezni ščitnice, pomanjkanje vitamina B12 in folne kisline, druge presnovne motnje, hipovitaminoze, infekcijske bolezni, tumorje.

S katerimi značilnimi težavami se srečujejo bolniki, ki zbolijo za demenco?

Demenca se običajno začne neopazno in postopoma napreduje. Redkeje pa je začetek nenaden s kasnejšimi novimi upadi v zagonih ali tudi brez njih. Znaki so številni in raznoliki, deloma tudi odvisni od bolnikove osebnosti, izkušenj, življenjskega sloga in izobrazbe.

Pozabljivost je eden od prvih znakov bolezni. Sprva gre za težave s kratkoročnim spominom, predvsem v pozabljanju nedavno pridobljenih informacij. Pozneje se pojavijo tudi motnje dolgoročnega spomina. Bolniki imajo težave pri načrtovanju in reševanju težav, težko sledijo ustnim ali pisnim navodilom. Ob soočanju s težavami lahko postanejo zmedeni. Postopoma se pokažejo težave pri opravljanju sestavljenih nalog, npr. pri kuhanju, vožnji, delu na vrtu. Ne znajo več uporabiti novih predmetov. Pogosto pozabljajo tekoče datume ali pomembne datume v svojem življenju, izgubljajo se v znanih prostorih, postanejo torej časovno in krajevno slabo orientirani. Zalagajo ali skrivajo najrazličnejše stvari, predvsem denar na najbolj nenavadna mesta, predvsem z namenom, da ga kdo ne bi ukradel.

Lahko postanejo sumničavi, prepirljivi, celo verbalno agresivni. Pogosto so prepričani, da jim je pogrešano ukradel nekdo od domačih. Zaradi težav v presoji lahko postanejo prestrašeni, ker v ogledalu ne prepoznajo svoje podobe in mislijo, da je v prostoru vsiljivec. Prisotne so lahko težave pri govoru in pisanju, sprva zgolj pri posameznih besedah, ob napredovanju bolezni pa se lahko izgubi moč sporazumevanja, tako razumevanja kot tudi tvorbe govora.

Ker slabše presojajo, jim osebna higiena ni več pomembna. Kopičijo nenavadne in nepotrebne stvari, ne znajo se obleči vremenu primerno. Zaradi napačnih presoj, težav s spominom ali čustvenih težav se bolniki pogosto osamijo. Ne želijo v družbo, opustijo svoje konjičke in zanimanja. Več ur lahko ždijo na istem mestu in v enakem položaju. Prisotne so lahko spremembe v razpoloženju in osebnosti. Ne zanimajo se za dogajanje okrog sebe in postanejo apatični. Lahko so depresivni ali zgolj žalostni, lahko pa tudi razdražljivi, še zlasti v novih okoliščinah. Pokažejo se okrepljene značajske poteze.

Glede na vašo prakso z dementnimi bolniki, kaj lahko rečete glede prognoze bolezni?

Alzheimerjeva demenca traja do 12 let. Počasi napreduje od prvih klinično neprepoznavnih znakov pa vse do popolne odvisnosti. Nemogoče je napovedati, kako hitro si bodo spremembe sledile. Bolezen pri mlajših napreduje mnogo hitreje kot pri bolnikih, ki zbolijo v pozni starosti. Pri končni stopnji se bolniki skoraj ne odzivajo več, ne govorijo, sporazumevajo se s posameznimi frazami, enozložnicami. Potrebujejo popolno nego, nadzor in varovanje. Končno telesno oslabijo, postanejo skoraj nepomični, ne morejo požirati. Zaradi popolne telesne oslabelosti in slabšega imunskega odziva bolniki običajno umirajo zaradi vnetja, običajno pljučnice ali vnetja sečil.

Kako postavite diagnozo?

Ker se bolezen razvija počasi, se lahko sprva kaže z neznačilnimi znaki. Pri postavljanju diagnoze je zato zelo pomemben pogovor s svojci ali spremljevalci, ki lažje opazijo znake bolezni in spremembe v delovanju bolnika. Diagnoze ni mogoče potrditi zgolj s preprostimi diagnostičnimi metodami. Že izbrani zdravnik se običajno odloči za standardne laboratorijske preiskave in opravi presejalne teste: kratki preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS) ter za test risanja ure (TRU), bolnika napoti na računalniško tomografijo (CT) možganov. Kasneje je potrebna še napotitev k specialistu nevrologu ali psihiatru, ki lahko z dodatnimi preiskavami diagnozo potrdi in predpiše ustrezno zdravljenje.

Je zdravljenje bolezni uspešno? Kako poteka?

Alzheimerjeve bolezni zaenkrat še ne znamo niti ozdraviti niti preprečiti. Z zdravili, antidementiki, ki so zaviralci encima acetilholinesteraze, pa je mogoče bolezen zelo dobro obvladovati in njeno intenzivnost zamakniti za nekaj let. Ta zdravila imajo svoje mesto pri ohranjanju spoznavnih sposobnosti, kamor sodi tudi spomin. Izboljšajo dnevno delovanje ter zmanjšajo pogostnost zapletov bolezni. Pozneje tekom bolezni, ko se pojavijo hudi vedenjski in psihični simptomi, pa je k zdravljenju smiselno dodajati še druga psihotropna zdravila. Pogosto je ob napredovanju bolezni potrebna bolnišnična obravnava ter odločitev o namestitvi v ustrezni zavod, kjer bolnikom nudijo potrebno strokovno pomoč.

Maj 2013