Pri nas možganska kap vsako leto prizadene približno 4000 ljudi. Najbolj ogroženi so starejši, kadilci, bolniki z visokim krvnim tlakom, z visokimi ravnmi maščob v krvi ali dedno obremenjenostjo z aterosklerozo. Pri majhnih otrocih se pojavi izjemno redko. Večjih razlik med moškimi in ženskami glede pojavnosti možganske kapi ni.

Ker običajno ni vnaprejšnjih opozorilnih znakov in ker možganska kap ne boli, je zelo pomembno, da vsi znamo prepoznati njene znake, ko se pojavi. Za čim boljši izid zdravljenja je namreč izjemnega pomena, da je bolnik čim prej prepeljan v bolnišnico. V okvirčku lahko preberete znake možganske kapi, ki jih na kratko povzema kratica GROM.

Zanimalo nas je, kako v Sloveniji poteka rehabilitacija in kakšne možnosti imajo bolniki po možganski kapi, da prejmejo ustrezno obravnavo. Pa tudi to, kakšno telovadbo priporočajo tem bolnikom. Tatjana Jeglič, fizioterapevtka s specialnimi znanji nevroterapije in mednarodna inštruktorica, pove, da je pri osebah z možganskimi poškodbami nemogoče predpisovati vaje na splošno, saj morajo biti te prilagojene potrebam posameznika z nevrološko poškodbo.

Prilagojene morajo biti vrsti in obsegu poškodbe, glede na bolnikov funkcionalni cilj in glede na njegov življenjski slog, ki ga je imel pred poškodbo. »Če je bil nekdo rekreativni športnik in se je na primer ukvarjal s plezanjem, kjer potrebujemo dobro motorične sposobnosti in moramo imeti zelo dobro zavedanje telesa, je predispozicija za učenje po možganskih poškodbah dobra. Veliko večja kot pri nekom, ki se na ta način ni gibal in se je na primer ukvarjal s športom, kjer so prisotni ponavljajoči gibi, na primer pri teku,« pojasnjuje Jeglič.

Rehabilitacija pri nas

Kako poteka rehabilitacija bolnikov v Sloveniji? »Po možganski kapi se rehabilitacija začne že na nevrološki kliniki. Če prizadetost ni velika, se rehabilitacija nadaljuje na Rehabilitacijskem centru Soča ali pa v različnih rehabilitacijskih zdraviliščih v Sloveniji. Po tem osebe žal nimajo več možnosti za to, da bi bile deležne kakšnih drugih rehabilitacijskih programov,« pove Tatjana Jeglič in doda, da na obnovitveno rehabilitacijo lahko gredo le mlajši bolniki, ki imajo po oceni nevrologa ali fiziatra dobre perspektive zdravljenja. Vsi drugi ostanejo prepuščeni sami sebi.

Od leta 2014 imamo na ravni primarnega zdravstvenega varstva možnost, da osebni zdravniki izdajo delovni nalog za fizioterapijo in pri tem izberejo storitve nevrofizioterapije za odrasle. To lahko izvajajo le fizioterapevti s specialnimi znanji in hkrati delajo na primarni zdravstveni ravni. V tem trenutku imamo v Sloveniji le tri takšne terapevte. Obstaja tudi možnost obiskovanja nevrofizioterapije pri zasebnikih, a so ti brez koncesije. Zaradi tega je večina oseb, tako Jegličeva, po dve- ali trimesečni rehabilitaciji prepuščena sama sebi. »Seveda pa ne moremo po dveh ali treh mesecih rehabilitacije reči, da je zdravljenje zaključeno. Naši možgani so namreč izjemno plastični in je ves čas potrebno delati za to, da izboljšujemo gibanje, senzoriko, motorično kontrolo, saj brez tega prihaja do hitrejšega propadanja tako možganskih kot tudi telesnih funkcij,« še poudari Tatjana Jeglič.

Rehabilitacijski centri

V rehabilitacijskih centrih se strokovni tim odloči, kaj vse oseba potrebuje. Določeni potrebujejo več kognitivnih vaj, drugi potrebujejo več motoričnih vaj, tretji pa več senzoričnih. Določeni ljudje potrebujejo ob tem še logopedsko obravnavo in obravnavo kliničnega psihologa. »Obravnava oseb po možganski kapi je rak rana našega zdravstva,« ocenjuje naša sogovornica. Pred leti je brala statistične podatke, ki govorijo o tem, da pri nas samo 15–20 % oseb po možganski kapi lahko sodeluje v rehabilitacijskih programih – teh, ki potekajo do tri mesece, in sicer predvsem na URI Soča. V zdraviliščih imamo namreč izjemno malo terapevtov, ki imajo dodatna specialna znanja in so tako usposobljeni za obravnavo oseb po možganski kapi.

Vse to ob upoštevanju dejstva, da imamo v Sloveniji na leto okoli 3800 preživelih po možganski kapi. Preprosto ni denarja za izobraževanje terapevtov, po drugi strani pa Zavod za zdravstveno zavarovanje podeljuje koncesijske točke vsem zdraviliščem in to zaradi neizobraževanja delovnih terapevtov in fizioterapevtov pomeni nekakovostno obravnavo oseb po možganskih kapi v zdraviliščih, je prepričana naša sogovornica.

Potek fizioterapevtske obravnave

Kako sicer poteka fizioterapija? »Vedno se najprej opravi prvi pregled, kjer skupaj z bolnikom določimo funkcionalni cilj. Funkcionalni cilj je treba določiti zato, da pridobimo motivacijo bolnika. Gre namreč za ponovno učenje in človek, ki se uči, mora biti dobro motiviran. Če oseba pred poškodbo ni vozila kolesa, ga tudi po kapi ne bomo učili te veščine. Funkcionalni cilj mora biti usmerjen v posameznika in v tisto, kar si on sam želi, ter v to, da čim bolj obnovi tisto, kar je nekoč že počel.«

Ko določijo funkcionalni cilj, pregledajo vse telesne in senzorične sisteme, kako delujejo, zato da najdejo pot do možganov bolnika – da pridobijo potrebno vzburjenost možganov. Ko ugotovijo, katere so najmočnejše točke oziroma sistemi, ki še vedno delujejo, to izrabijo za trening. Pri tem Jegličeva poudari, da mora biti trening izjemno intenziven, in še pojasni: »V javnem zdravstvu obravnave ne trajajo več kot 60 minut. Mednarodne smernice za obravnavo oseb po možganski kapi pa govorijo, da bi obravnava morala trajati šest ur na dan. V tem trenutku v Sloveniji obstajata dva centra, kjer si prizadevamo slediti tem smernicam, a ker je to samoplačniško, si ljudje ne morejo privoščiti več kot dve ali tri ure obravnave na dan.«

Prilagoditev domačega okolja, a tudi delovnega

Zakon o dolgotrajni oskrbi predvideva možnost, da bi fizioterapevt in delovni terapevt hodila tudi v domače okolje in tam med drugim predlagala prilagoditve za osebe po možganskih poškodbah. Prilagoditve se morajo narediti v celotnem stanovanju. Če želimo, da oseba živi in ne samo obstaja, mora biti samostojna. Zato so potrebne prilagoditve tako v kopalnici, v kuhinji in ob vstopu v stanovanje. Spet pa je odvisno od posameznika, katere prilagoditve potrebuje. Določeni potrebujejo samo drugačen pribor za hranjenje in rezanje kruha, drugi pa prilagoditve v kopalnici, da se lahko sami oprhajo. Velikokrat to predstavlja velik finančni zalogaj.

Pomembno je tudi dejstvo, da vedno več mladih ljudi preživi možgansko kap, to pomeni, da lahko živijo še zelo dolgo časa. Kar precej mladih je do določene mere oviranih pri gibanju, a so še vedno zmožni za delo pod posebnimi pogoji. Veliko jih je prisilno upokojenih, kar je narobe, prilagoditi bi jim morali delovno mesto. Marsikdo bi tako še vedno lahko hodil v službo, ohranjal svoj socialni status in si tako privoščil tudi obnovitvene terapije.

Jožica Šmid iz Kranja, žena bolnika po možganski kapi

Za svojce je ta dogodek, pa tudi vse, kar sledi, zelo stresno

30. novembra bo sedem let, odkar je Jožičinega moža zadela možganska kap. Bil je zelo prizadet in zdravniki ji niso dali nobenega upanja na dober razplet. »Bilo je zelo stresno,« se spominja Joži. Zanjo je bil to šok. Čeprav se spominja, da je že pred tem imel zdravstvene težave, kar nekaj zdravstvenih pregledov je opravil, a ni bilo vidnega nič posebnega. »Lahko bi rekli, da ni bilo povsem nenapovedano, a tako težke diagnoze ni nihče pričakoval,« se spominja Jožica.

Obiski v bolnišnici, tam je ostal dva meseca, so bili zelo stresni, saj ni hotela pokazati, da ji je težko. Včasih je bil pri zavesti, včasih ne. Ves čas se je delala močnejšo, kot je bila v resnici. Ko se je zdravljenje v bolnišnici končalo, je odšel na rehabilitacijo. »Ugotovila sem, da moram biti v bolnišnici prav vsak dan, da če se svojci ne zanimajo za bolnika, precej stvari gre mimo. Ne morem reči, da ni bilo dobro poskrbljeno zanj. A so ga hoteli dati v negovalno bolnišnico, jaz pa se s tem nisem strinjala in sem vztrajala pri tem, da odide na rehabilitacijo.« Nazadnje se je to tudi zgodilo.

REHABILITACIJA: TEŽKA, A PREKRATKA

Začetki rehabilitacije so bili zelo težki, tudi zanj, a se je pozneje pokazal občuten napredek. Vse skupaj je potekalo skoraj tri mesece. »Zdi se mi, da se rehabilitacija preneha ravno takrat, ko bi moral človek še napredovati. Žal pa naše zdravstvo tega ne omogoča. Že ko je bil na rehabilitaciji, sem ga čez vikende vozila domov. Učila sem se tega, kakšno pomoč potrebuje.« Nekoč se je na primer zelo prestrašila, ko se je pri njem nenadoma pojavilo čudno dihanje.

Takrat je poklicala prijateljico, fizioterapevtko po poklicu, ki ji je svetovala, naj ga dvigne v sedeči položaj, saj da verjetno ne more dihati. »Res je bilo samo to. Torej še potem je prisotnega veliko strahu in skrbi. V bolnišnici in v rehabilitacijskem centru so nam sicer vse razložili, kaj naj bi se še dogajalo z njim, a si takrat niti ne zapomniš vsega, poleg tega je takrat, ko se zares zgodi, vse drugače.«

TUDI SVOJCEM NAČNE ZDRAVJE

Doma so se vrstili obiski in tudi to je bilo za Jožico precej naporno. »Ker je do takrat učil plesati folklorno skupino, so ga hoteli vsi videti in ga obiskati. Vsak sprašuje bolnega, kako je, na svojce se nihče ne spomni, da bi jih vprašal, kako se s tem soočajo.«

Od napetosti in skrbi je funkcionirala dobro, čez čas pa se je začelo poznati tudi na njenem zdravju. Zelo se ji je zvišal krvni tlak in pojavile so se še druge težave. Morala se je ukvarjati tudi s svojim zdravjem.

Fizioterapija

Ko se je njegovo zdravljenje končalo, ga je začela vodi na fizioterapijo, ki pa je zdravstveno zavarovanje ni plačalo. Pozneje je fizioterapevt hodil tudi na dom, pa tudi Joži je skupaj z njim veliko telovadila in ga spodbujala. »Če bolnik doma nima celovite podpore, se težko pobere,« je prepričana.

Res pa je, da se mož ni skorajda nič spremenil. Njegove umske sposobnosti so ostale enake. Malo težje včasih govori, posebno kadar hoče kaj na hitro povedati. Še vedno veliko bere. Hodi na krajše razdalje, doma zjutraj potelovadi in obiskuje tudi telovadbo v okviru Društva za bolnike po možganski kapi. Kupila sta tudi električni skuter, da se z njim lahko vozi po mestu in je tako ostal mobilen in samostojen. Ne more pa več kuhati, čeprav je po poklicu kuhar, saj je leva roka ohromljena. Ne more si sam narezati kruha, zavezati vezalk na čevljih … Lahko pa se obrije in umije.

Moževo stanje zdaj, po sedmih letih, bolj ali manj stagnira. »Vzdržujemo to, kar je, da bi ostal vsaj tako samostojen, kot je zdaj. Ne pričakujemo nekega posebnega izboljšanja v prihodnje, čeprav … bomo videli. Slišimo različne prigode in razplete. Neki gospod je na primer po sedmih letih začel uporabljati roko. Res pa je, da ga je kap zadela v mlajših letih,« brez pričakovanja, a z upanjem za konec še pove Jožica.

GROM – kako prepoznamo znake možganske kapi

G – pomeni, da ima bolnik lahko motnjo govora: ne more se spomniti pravih besed, ali pa govori nerazločno.

R – roka ali noga postane šibka, ohromi, je nespretna, roka visi ob telesu.

O – ena stran obraza se povesi – ustni kot se povesi.

M – pomeni, da so pomembne minute. Ukrepati je torej treba takoj: poklicati reševalce in bolnika čim prej prepeljati na urgenco. To je, kot pove dr. Igor Rigler, edini možen in nujen ukrep.