Možganska kap je resna nevrološka motnja, ki odraža moteno prekrvavitev dela možganov (ishemija) ali pa je posledica krvavitve v možgane oziroma ob njih. Po besedah dr. Matija Zupana, dr. med., spec. nevrologije, možganska kap v razvitem svetu predstavlja poglavitni vzrok invalidnosti in tretji najpogostejši vzrok smrtnosti. Sicer ne gre več za neozdravljivo bolezen, ampak je s hitrim in pravilnim ukrepanjem možno rešiti veliko bolnikov, ki bi sicer ostali trajno ovirani ali pa bi zaradi zapletov bolezni celo umrli.

Avtorica: Katja Štucin

Možganska kap se kaže s praviloma nenadno nastalimi nevrološkimi težavami, kot so ohromelost in spremenjeni občutki polovice telesa, povešen ustni kot, motnje govora, motnje požiranja, motnje vida, včasih kot vrtoglavica, redkeje kot motnja zavesti. Glavobol je v nasprotju s splošnim prepričanjem – po besedah dr. Zupana – redek simptom kapi, značilen je le za subarahnoidno krvavitev, kjer pa kot nenaden in praviloma najhujši v življenju predstavlja vodilni simptom. Klasični dejavniki tveganja za možgansko kap so povišan krvni tlak, ta je najpomembnejši, starost, sladkorna bolezen, povišan holesterol, kajenje, debelost in telesna nedejavnost. Pri mlajših osebah med dejavniki tveganja prednjačijo prirojene motnje strjevanja krvi, srčne napake, žilne malformacije in uživanje drog, tudi mehke niso izvzete. Posledice možganske kapi se kažejo na področju gibanja, zaznavanja, govora, mišljenja, spomina, čustvovanja, osnovnih fizioloških potreb, kot so hranjenje, odvajanje blata, vode in spolnost, torej lahko prizadenejo vsa področja človekovega življenja. Govorimo torej o različnih stopnjah oviranosti (invalidnosti, hendikepiranosti), katere poglavitni vzrok v razvitem svetu predstavlja ravno možganska kap.

»Če ukrepamo takoj in imamo tudi nekaj sreče, potem razen travmatične izkušnje za bolnika in še bolj svojce, drugih posledic ni. Večinoma pa bolniki ne pridejo dovolj zgodaj v bolnišnico in pri marsikom tromboliza in znotrajžilno zdravljenje ne prideta več v poštev. Vedeti je treba, da po določenem času bolnikom z ishemično možgansko kapjo ta dva načina zdravljenja lahko škodujeta ali sta celo usodna, saj lahko pride do krvavitve v možgane,« pojasnjuje dr. Zupan.

Ukrepajmo hitro!

Reklo »Čas so možgani!« je več kot zgovorno, saj prej ko se začne zdraviti možganska kap, večje so možnosti dobrega izida. Šteje vsaka minuta! Zelo pomembno je torej res hitro ukrepanje. Ampak kako lahko laik sploh prepozna osebo, ki jo je zadela možganska kap? Pri nas obstaja prepoznavni sistem za laike, imenovan »GROM«. Dr. Zupan izpostavlja, da lahko plakate z nazorno razlago vidimo na javnih mestih, še posebej avtobusnih postajah. »G pomeni govor, R roka, O obraz in M minuta. Oseba nenadoma začne nerazločno govoriti ali sploh ne more več govoriti, povesi se ji ustni kot, iz katerega ji lahko izteka slina, z roko in nogo ne more več dobro gibati ali celo popolnoma ohromita, oseba ob tem lahko pade po tleh. Minuta pomeni, da se zelo mudi in ne smemo izgubljati časa ali simptomov zanikati, kar zlasti radi počno starejši gospodje.«

Ukrepati moramo zelo hitro. Možganska kap je namreč urgentno stanje. »Če sumimo nanjo, brez odlašanja pokličemo 112 in povemo našo domnevo, da je osebo zadela možganska kap. Zapomnimo si čas, ko so nastopile težave oz. ko smo bolnika našli v tem stanju. Kdaj je bil nazadnje v redu? Poležemo ga na udobno podlago, če je prisotna motnja zavesti, v stabilni bočni položaj. Oseba naj ničesar ne zaužije, zlasti ne zdravil proti strjevanju krvi. Počakamo ob bolniku na reševalce. Zelo koristno je, če vemo, katera zdravila bolnik prejema, še posebej pomembna so zdravila z vplivom na strjevanje krvi. Koristno je, če se svojci odpravijo v bolnišnico za bolnikom, da bodo lahko nudili dodatne informacije oz. reševalcem posredujejo telefonsko številko, na kateri so dosegljivi. V zadnjem obdobju je pametno posneti na pametni telefon video samega sebe ali bolnika. Težave namreč lahko do prihoda v bolnišnico tudi izzvenijo.«

Takojšnje zdravljenje pri ishemični možganski kapi brez posledic

»Pri ishemični možganski kapi lahko s čimprejšnjim raztapljanjem krvnega strdka in znotrajžilnim zdravljenjem rešimo možgansko tkivo, ki mu sicer grozi odmrtje zaradi kritično zmanjšanega dotoka krvi,« izpostavlja dr. Zupan. »Bolnik, ki je pred nami ohromel in prenehal govoriti ali celo izgubil zavest, se lahko iz bolnišnice vrne brez vsakršnih nevroloških izpadov.« Večinoma možganska kap sicer pusti zaznavne posledice, ki pa se v naslednjih tednih in mesecih lahko dodobra popravijo in je bolnik marsikdaj zmožen polnega funkcioniranja. Pri krvavitvah so izidi praviloma slabši, pustijo nevrološke okvare, ki so odvisne od mesta in velikosti krvavitve, to velja zlasti za znotrajmožganske krvavitve. Subarahnoidna krvavitev, pri kateri se razpoči anevrizma na možganski arteriji, je marsikdaj smrtna že ob samem nastopu težav, pri preživelih večinoma pusti trajne posledice, le manjši delež krvavitev ima benigen potek, brez trajnih posledic za bolnikovo življenje.

Možnosti zdravljenja

V Sloveniji so v vseh bolnišnicah na voljo sodobni načini zdravljenja. Obstaja namreč mreža TeleKap, v katero so vključene vse glavne regionalne bolnišnice v Sloveniji, njen namen pa je optimizirati obravnavo bolnikov z možgansko kapjo na celotnem ozemlju države. »Omenjena mreža deluje na principu telemedicine, kar pomeni, da lahko bolnike v regionalnih bolnišnicah ob sprejemu pregledamo po videokonferenčnih povezavah visoke resolucije specialisti žilni nevrologi iz Ljubljane praktično v živo, svetujemo kolegom glede preiskav in soodločamo pri njihovem zdravljenju, primerne bolnike pa premeščamo v UKC Ljubljana na najzahtevnejše nevroradiološke znotrajžilne in nevrokirurške posege,« slikovito opisuje dr. Zupan, in doda, da je poleg ustreznega kliničnega nevrološkega pregleda zelo pomembna slikovna diagnostika z večmodalnim CT-slikanjem možganov, njihove prekrvavitve in žilja. »Pri ishemični možganski kapi bolniki, ki pravočasno prispejo v bolnišnico, lahko prejmejo trombolizo, tj. »raztapljanje« strdka z zdravilom, ki teče v infuziji v veno. Pri primernih bolnikih so na voljo najnaprednejši znotrajžilni načini zdravljenja, kjer nevroradiolog s pomočjo katetra in posebnih pripomočkov iz večjih možganskih arterij mehansko odstrani strdek in vzpostavi pretok, lahko pa na mesto zožitve žile vstavi tudi žilno opornico in zožitev razširi. Pri bolnikih z možganskimi krvavitvami nepogrešljivo vlogo igra nevrokirurško zdravljenje,« še zaključuje dr. Zupan.