Multipla skleroza (v nadaljevanju MS) je kronična avtoimunska bolezen, ki prizadene osrednje živčevje. Pri sami bolezni gre za propadanje ovojnice živčnih vlaken, vzrok za pojav bolezni pa je še vedno neznanka. Sama bolezen je po navadi neozdravljiva, bolnikom pa so na voljo zdravila za upočasnitev bolezni in lajšanje težav, ki spremljajo multiplo sklerozo.

Stanje se sicer lahko po zagonu bolezni nekoliko popravi, vendar nikoli ni več isto, kot je bilo pred začetkom bolezni. Pri bolnikih pogosto povzroča postopno invalidnost oziroma vse težje gibanje, zato so bolniki pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil pogosto odvisni od pomoči svojcev. O bolezni, s katero se ukvarjajo specialisti nevrologi, je spregovorila dr. Alenka H. Ledinek, spec. nevrologije.

Avtor: Ines Trebec

Na začetki nekaj besed o vzrokih za pojav multiple skleroze

Vzrok za pojav multiple skleroze zaenkrat ni znan. Na njeno pojavnost vplivajo dejavniki iz okolja, kot so npr. vsebnost vitamina D, okužba z različnimi virusi in še drugi dejavniki.  Epidemiološke raziskave so pokazale, da je tveganje za razvoj multiple skleroze v populaciji 0,3-odstotno in se poveča na 5 %, če ima bolezen sorodnik v 1. kolenu, in na 30 % pri enojajčnih dvojčkih.

Multipla skleroza se pogosteje pojavlja pri ženskah, saj ženske zbolevajo približno 3-krat pogosteje kot moški. Naraščanje in obolevanje bolnikov za multiplo sklerozo je odvisno tudi od geografske širine in narašča z oddaljenostjo od ekvatorja.

Kakšne težave in simptome imajo bolniki, pri katerih posumite na MS?

Značilni simptomi multiple skleroze so ohromitve (pareza) enega ali več udov, meglen in nejasen vid, vnetje vidnega živca, mravljinčenje po udih, dvojne slike, vrtoglavice, motnje mokrenja, 14–23 % bolnikov utrpi vnetje vidnega živca, ki se začne z nenadno delno ali popolno izgubo vida ter bolečino ob premikanju očesa. Pogosta so mravljinčenja, ki potujejo od stopal proti stegnom ali od dlani proti ramenskemu obroču. Lahko pride do elektriziranja vzdolž hrbtenice ob predklonu glave.

Simptomi bolezni so zelo raznoliki. Klinični simptomi so odvisni od mesta spremembe ali plaka. Bolezen se najpogosteje pojavi med 20. in 40. letom, le 10 % bolnikov zboli po 50. letu. Naj dodam še, da je multipla skleroza eden izmed najpogostejših vzrokov za invalidnost med mladimi osebami.

Kako poteka pregled in diagnostika takega bolnika? Je bolezen mogoče odkriti že v zgodnjem obdobju?

Diagnoza je vedno klinična. Ob upoštevanju značilnih simptomov, znakov in pridružene anamneze je diagnozo mogoče postaviti dovolj zgodaj in zanesljivo. Vsekakor pa se za potrditev diagnoze poslužujemo še slikanja z magnetno resonanco (MR) ter opravimo preiskavo možganske tekočine (likvor). Z MR-slikanjem želimo dokazati plake, ki so razpršeni po različnih delih osrednjega živčnega sistema. S takim slikanjem lahko ugotavljamo aktivnost bolezenskega procesa, aktivne spremembe se barvajo s kontrastnim sredstvom. S preiskavo lumbalne punkcije pa v možganski tekočini (likvorju) iščemo vnetne spremembe oziroma povečano število celic in prisotnost oligokonalnih trakov.

Kako poteka zdravljenje in kakšna je njena prognoza?

Zdravljenje je razdeljeno na zdravljenje zagonov bolezni, zdravljenje simptomov bolezni, upočasnitev napredovanja bolezni in nevrorehabilitacije. Zagon bolezni je opredeljen kot pojav ali ponovitev stalnih simptomov, ki trajajo nepretrgoma 24 ur. Bolnik, ki ima znake zagona bolezni, se zglasi z napotnico v nujni nevrološki ambulanti, kjer ga pregleda nevrolog in se odloči, ali je potrebno zdravljenje z infuzijami kortikosteroidov ali ne.

Zdravila za zmanjšanje števila zagonov bolezni

Druga velika skupina zdravil za zdravljenje multiple skleroze so zdravila, v katero sodijo  interferoni beta in glatiramer acetat. To so zdravila, s katerimi upočasnimo vnetni bolezenski proces in tako zmanjšamo število zagonov bolezni – št. vnetnih demilizacijskih plakov, vidnih na MR. S tem tudi upočasnimo napredovanje bolezni in nastanek invalidnosti. V to skupino sodijo naslednji interferoni beta: avonix, rebif, betaferon in ekstavija. Zdravila se med seboj razlikujejo po pogostosti in načinu jemanja.

Glatiramer acetat ali copaxon se aplicira vsak dan v podkožje. Razlike med interferoni beta in glatiramer acetatom niso samo po pogostosti apliciranja, temveč tudi v neželenih učinkih. Pri zdravljenju z interferoni so večinoma prisotni gripi podobni znaki, pri zdravljenju z atilemeracetati pa vidimo zatrdlino na mestu aplikacije in sistemsko reakcijo v smislu tiščoče bolečine za prsnico.

Povedati pa je treba, da pri približno 2/3 bolnikov omenjena terapija ni učinkovita, zato je treba preiti na zdravljenje z drugimi zdravili, v katero sodijo natalizumab (tysabri) in fingolimod (gilenya). Ta zdravila so učinkovitejša, vendar s svojo učinkovitostjo prinašajo tudi več neželenih učinkov. Zdravljenje z natalizumabom poteka v obliki intravenskih infuzij v intervalu vsake 4 tedne. Zdravljenje zahteva natančno spremljanje bolnika, in sicer zaradi možnega tveganja pojava resnega neželenega učinka – progresivne multifokalne levkoencefalopatiije (PML). PML je okužba, ki jo povzroči humani polioma virus John Cunningham (JCV). Ob zdravljenju z natalizumabom pride do mobilizacije z JCV okuženih celic, ki se sproščajo v kri in v OŽS. Pri vsakem kliničnem sumu na PML je treba zdravljenje z natalizumabom prekiniti.

Lansko leto smo začeli s fingolimodom. To je  prva oralna oblika zdravila. Zdravilo je učinkovito, saj z vezavo na receptorje zavre sproščanje limfocitov iz bezgavk, vendar ima zdravljenje s tem zdravilom tudi določene neželene učinke, npr. motnje srčnega ritma, spremembe očesnega ozadja, tveganje za virusne okužbe, neoplazmo kože, zdravljenje pa zahteva tudi sicer natančno spremljanje bolnika.

Zdravila s katerimi zdavimo simptome

Naslednja velika skupina so zdravila, s katerimi zdravimo različne simptome bolezni. Bolniki z MS se namreč soočajo z utrujenostjo, s spastičnimi težavami, telesnimi bolečinami. Ključnega pomena pri tem je, da je bolniku na voljo fizioterapevtska obravnava, delovna terapija, pomoč nevropsihologa, tako pri soočanju bolnika z boleznijo kot tudi nadaljnja obravnava pri pojavu kognitivnih motenj. Z zgodnjim zdravljenjem lahko upočasnimo potek bolezni, tako da bolniku omogočimo čim večjo samostojnost in čim boljše vključevanje v družbo, na delovno mesto in če je bolezen klinično stabilna tudi pri načrtovanju družine.

Za konec še morebitne novosti pri zdravljenju?

V zadnjih letih je bil viden velik napredek pri zdravljenju bolnikov z multiplo sklerozo. Tako iz študij kot iz prakse je jasno, da s zgodnjim zdravljenjem upočasnimo bolezen. Zdravljenje pa žal ni primerno za vse bolnike. Ustrezno je za tiste, pri katerih poteka bolezen z zagoni in z izboljšanji ali recidivno-reminentnim potekom, ter bolnikih pri prvih znakih bolezni ali klinično izoliranim sindromom.

Pri napredujoči obliki multiple skleroze žal ni zdravila, s katerim bi upočasnili potek bolezni. V prihodnosti lahko pričakujemo celo vrsto novih,  predvsem oralnih oblik zdravljenja. Novost naj bi bila zdravila fumarat in terimlunamid.  Fumarat je zdravilo za zdravljenje luskavice. Raziskave pa so pokazale, da učinkovito zavre bolezenski proces pri multipli sklerozi. Od monoklonskih protiteles pa lahko pričakujemo novo monoklonsko protitelo, to je alentuzimab.