Kolikor so kompleksni, so tudi ranljivi. Možgani so sestavljeni iz več milijard živčnih celic, ki potrebujejo veliko energije in so odvisne od delovanja celotnega organizma. Če srce še lahko okreva po nekaj urah, pa to žal ne velja za možgane, ki so brez prekrvavitve lahko le nekaj minut. Že v eni sami minuti za vedno ugasne več milijonov živčnih celic in povezav med njimi.

Možganska kap je tretji najpogostejši razlog za smrt v sodobnem svetu, pogostejše so le še srčno-žilne bolezni in rak. Na nevrološki oddelek Univerzitetnega kliničnega centra Maribor na leto sprejmejo okoli 800 bolnikov z možgansko kapjo, po vsej Sloveniji je ta številka petkrat višja. Po besedah Jožefa Magdiča, dr. med., spec. nevrologije z Oddelka za nevrološke bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, zdravniki za velik napredek štejejo dosežek zadnjih desetih let, ko se je bistveno zmanjšala smrtnost zaradi kapi, ki je v zgodnjem obdobju zdravljenja pod 20 odstotki.

Avtorica: Petra Bauman

Kaj je možganska kap

Možganska kap je okvara možganov zaradi motene prekrvavitve. V večini primerov (okoli 80 odstotkih) gre za ishemično kap, ki jo povzroči zaprtje oz. zamašitev žile, ki prehranjuje določen del možganov. Ta del odmre oz. izgubi funkcijo. Zamašitev žile lahko povzroči krvni strdek, ki pripotuje do možganov iz srca in drugih velikih arterij, ali pa nastane na razpočeni aterosklerotični maščobni oblogi. Druga, težja oblika kapi pa je možganska krvavitev, do katere pride zaradi razpoka žile, pri čemer se kri razlije v možgane ali med možgane in lobanjo.

Možganska kap lahko doleti vsakogar

Možganska kap lahko doleti vsakogar od nas, različna pa je verjetnost zanjo. Pri mlajših od 50 let je razmeroma redka, kljub temu pa v mariborski klinični center sprejmejo v povprečju vsaj dva takšna bolnika na mesec. Jožef Magdič pojasnjuje, da je za možgansko kap v zgodnejšem obdobju v veliki meri kriva dedna nagnjenost, in sicer zaradi motnje v strjevanju krvi, zaradi srčne napake, ko se po rojstvu ne zapre ovalno okence (prisotno pri 20 odstotkov odraslih) ali zaradi poškodbe žil.

Lahko so nagnjeni tudi k povišanemu krvnemu tlaku in k povišanim maščobam, kar (pre)zgodaj povzroči zaplete  ateroskleroze, ki so sicer značilni za ljudi v tretjem življenjskem obdobju. Pri slednjih prav aterosklerotične bolezni srca in ožilja, kot so bolezni srčnih zaklopk, umetne zaklopke in atrijska fibrilacija (neredni srčni utrip), privedejo do kapi. Za hujšo obliko kapi, možgansko krvavitev, pa je v največji meri kriv povišan krvni tlak, ki skozi daljše obdobje oslabi prožnost žilne stene in privede do njenega razpoka.

Ali nas telesni znaki vnaprej opozorijo na kap?

Žal ne, saj ta zmeraj pride kot strela z jasnega. Jožef Magdič pojasnjuje, da sicer obstajajo rizični bolniki, to so tisti z dolgoletno sladkorno boleznijo, povišanimi maščobami, z visokim krvnim tlakom, kadilci. Pri takšnih se tveganje za možgansko kap odkriva z iskanjem tako imenovane prizadetosti tarčnih organov. To pomeni preiskavo vratnih žil in iskanje strukturnih okvar srca z ultrazvokom. Resno opozorilo in napoved za možgansko kap predstavljajo edino simptomi, podobni možganski kapi, kot so prehodna motnja govora, prehodna oslabelost roke, izguba vida na eno oko, odrevenelost obraza.

GROM

Kaj naj stori laik, če pri nekom posumi na kap? Ker pride kot strela z jasnega, se je uveljavila preprosta kratica GROM, s katero zanesljivo preverimo, ali gre za kap: G – govor (preveriti, ali oseba lahko govori), R – roka (ali lahko dvigne roko in jo tam zadrži), O – obraz (ali je prisotna odrevenelost, povešen ustni kot) in M – minuta (saj čas teče od tistega trenutka naprej, zaradi česar se je v zvezi s kapjo prijel rek: ČAS SO MOŽGANI.).

Med znaki možganske kapi zaradi strdka so še mravljinčenje po eni strani telesa, včasih tudi motnje ravnotežja in dvojni vid. Bolniki praviloma niso nezavestni, kar pa je veliko pogosteje pri možganski krvavitvi v možgane, ki jo običajno spremljata tudi močan glavobol in bruhanje.

Po klicu na telefonsko številko 112, na kateri vam bo dispečer z vprašanji pomagal ugotoviti, ali gre za možgansko kap, se bo sprožila nujna reševalna pot. Po prihodu v ustrezno zdravstveno ustanovo najprej sledijo pregled in preiskave, saj je treba izključiti druga nevrološka stanja in potrditi, da gre za možgansko kap. Skupaj s transportom lahko proces traja tudi več kot uro, odvisno od oddaljenosti od bolnišnice, kjer je med drugim potrebno opraviti CT glave in krvne preiskave. Če ni zadržkov, lahko nato čim prej, vendar najkasneje znotraj štirih ur in pol, poskušajo odpreti žilo z zdravilom, ki raztaplja krvne strdke. Takšen način zdravljenja se imenuje tromboliza. Prej kot jo bolnik prejme, večja je verjetnost za razgradnjo strdka in manjša bo prizadetost možganov.

Zahtevnejše je zdravljenje možganske krvavitve, saj se kri iz možganov lahko odstrani le z nevrokirurško operacijo, pa še to le pri določenih bolnikih s težjo prizadetostjo.

Pri ishemični kapi obstaja tudi možnost zdravljenja z mehansko metodo, pri kateri se zaprto žilo lahko odpre s skozi dimlje vstavljeno dolgo žico in posebnimi nastavki. Takšno zdravljenje je zelo učinkovito, a zanj je potrebnega več časa in širša ekipa strokovnjakov, zato še ni del rutinskega zdravljenja.

Posledice

Te so odvisne od obsega in predela kapi ter od hitrosti ukrepanja. Možgani imajo namreč sposobnosti, da si opomorejo, kar pomeni, da lahko zdravi del postopoma prevzame funkcijo okvarjenega dela. Le redki so bolniki, ki po možganski kapi nimajo posledic, pri kar 40–50 odstotkih pa so te po trombolizi minimalne. Pri ostalih gre za zmerno ali težjo invalidnost.

Najpogostejše med njimi so telesna prizadetost, motnje govora, motnje kognitivnih oz. višjih živčnih funkcij (mišljenje, pisanje, računanje), težje kontroliranje odvajanja blata in urina, motnje hoje in ravnotežja.

Zmeraj obstaja tudi tveganje za ponovno kap, največje je pri bolnikih z atrijsko fibrilacijo, z motnjami na srčnih zaklopkah ali pri tistih z zoženimi vratnimi arterijami.

Sistem telekap

Zdravljenje bolnikov z možgansko kapjo je na voljo 24 ur vse dni v letu. V osrednjih bolnišnicah v Ljubljani, Mariboru in Celju jo izvajajo nevrologi, v nekaterih drugih lahko ob odsotnosti nevrologa posreduje tudi internist. Lani je bil uveden sistem TELEKAP – za optimalno oskrbo tudi tam, kjer nevrolog ni stalno prisoten. Gre za telekonferenco med nevrologom Nevrološke klinike v Ljubljani in zdravnikom v kateri koli drugi bolnišnici, ki se konzultirata o postopkih in načinih zdravljenja konkretnega bolnika. Sistem naj bi povečal dostopnost in učinkovitost trombolitičnega zdravljenja.

Okrevanje

Po trombolizi so lahko bolniki odpuščeni iz bolnišnice že po nekaj dneh in okrevanje nadaljujejo doma, medtem ko je povprečna ležalna doba sicer tri tedne. V tem času je pacientom na voljo zgodnja rehabilitacija, pri kateri so prisotni nevrolog, fiziater, fizioterapevt, delovni terapevt, logoped, po potrebi tudi psiholog ali psihiater. Temu sledi podaljšana rehabilitacija za največ tri tedne v zdravilišču, za določene pa tudi rehabilitacija v Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Slovenije Soča. Prednost imajo tudi tisti, ki bi se po rehabilitaciji še lahko vrnili v službo. Veliko bolnikov bi potrebovalo še daljšo rehabilitacijo, ki lahko traja več mesecev, lahko tudi na domu ali ambulantno.

Kako jo preprečiti

Jožef Magdič poudarja, da nikoli ne more biti dovolj »zlajnanega« opozarjanja na opustitev škodljivih navad, kot so kajenje, preveč alkohola, premalo gibanja in stres. Z zdravim življenjskim slogom bomo preprečili ne le številne srčno-žilne bolezni, pač pa tudi številne druge »tihe bolezni«, ki jih lahko ob neupoštevanju zdravniških nasvetov razvijemo mnogo prezgodaj. Redno moramo hoditi na preventivne preglede, kontrolirati krvni sladkor, krvni tlak in holesterol. In ne čakati, da nas bo nekega dne čudežno odrešila tabletka.

Osebna izpoved

Boris Hojnik, predsednik Društva bolnikov po možganski kapi Podravja Maribor

Prvič me je možganska kap doletela pred petnajstimi leti, star sem bil 47 let, drugič pa leta 2008 pri starosti 56 let. Obakrat je bila krvavitev, počila mi je žilica v možganih. Prvič sem bil v bolnišnici polna dva meseca. Nisem se niti prav zavedal, kaj se mi je zgodilo in kje sem. Desna stran telesa je bila prizadeta, po mesecu dni sem se postavil na noge, delal prve korake.

Drugič sem v bolnišnici ostal mesec dni. Zgodilo se je na poti v Ljubljano, zmanjkalo mi je govora, nerazumljivo sem govoril, sledil je močan epileptični napad. Govor se mi je k sreči povrnil, le deloma pa voh in okus. Posledice kapi se poznajo še pri hoji, težje sem gibljiv z desno nogo in roko, bolečine imam v desnem ramenu, težave imam s spominom, z desnim očesom ne vidim kota. Zaradi stanja mojega ožilja me niso poslali na rehabilitacijo v zdravilišče, imel pa sem precej obravnav pri logopedu in kliničnem psihologu.

Kap je pri meni pustila večje posledice na duševni kot na gibalni strani. V začetku, po prihodu iz bolnišnice, so me morali doma skoraj na novo spominjati na nekatera čisto preprosta opravila, kot so pomoč pri oblačenju, hranjenju, jemanju zdravil. Po dogodku se nisem vrnil v službo, invalidsko so me upokojili, saj za delo, ki sem ga opravljal, nisem bil več sposoben. Če se spominjam nazaj, se mi je življenje zelo spremenilo. Pa sam nisem veliko pripomogel k temu. Kap ga je. Tako kot sem rad hodil v službo, zdaj rad hodim na srečanja in druženja s sebi enakimi.