Dandanašnji precej pozornosti namenjamo možganom in njihovemu funkcioniranju. V ospredje našega zanimanja prihajajo zaradi splošnega staranja prebivalstva, ki s sabo prinaša porast nevrodegenerativnih bolezni, kot so različne demence in parkinsonova bolezen. Precejšnja pozornost je namenjena tudi zdravim možganom. Zanima nas, do kdaj jih lahko razvijamo.

Avtorica: Maja Korošak  

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti. Več let je bil tudi predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki v Ljubljani. Njegovo dolgoletno področje zanimanja, raziskovanja in dela je demenca in tudi po njegovi zaslugi in prizadevanjih je lani ministrstvo sprejelo nacionalni akcijski načrt za boj proti tej bolezni ter s tem prehitelo mnoge druge evropske države.

Povedal je, da so za razvoj možganov seveda najpomembnejša prva leta, vendar se določeni deli možganov oblikujejo zelo pozno, na primer sprednji del čelnega režnja možganov šele pri dvajsetih letih. Različni deli možganov dozorevajo različno in možgani se lahko razvijajo tudi v odrasli dobi.

Nekoč je v znanosti veljalo, da število možganskih celic ostaja enako vse življenje. Danes vemo, da ni tako. Imamo nekaj predelov v možganih, kjer se vsak dan rojevajo nove možganske celice. Optimistično sporočilo za pozna leta našega življenja je tudi to, da poleg teh novih celic z vsako novo izkušnjo lahko reorganiziramo dele svojih možganov in na novo ustvarjamo nove, druge povezave. Svojim možganom pri tem pomagamo z novim učenjem.

Vpliv novih tehnologij

Nove tehnologije prinašajo veliko novih izzivov in novih možnosti. Mnenje ameriškega pediatričnega združenja je, da naj otrok do 18. meseca ne bi izpostavljali zaslonom mobilnih telefonov in tablic (izjema je klepet po videu, kot npr. FaceTime ali Skype), odsvetujejo uporabo digitalnih medijev med hranjenjem ali eno uro pred spanjem, za otroke med drugim in petim letom pa priporočajo omejitev eno uro dnevno, vzgojnih in interaktivnih vsebin. Res je tudi to, da nam internet spreminja logiko razmišljanja, saj do informacij dostopamo na povsem drugačen način kot prej. S tem nastopi težava v razumevanju informacije, s postavljanjem te informacije v kontekst. Ob površnih in številnih informacijah namreč potrebujemo širši kontekst, ki ga da klasično učenje.

Dr. Pirtošek se boji, da nove tehnologije predstavljajo idealno gojišče za odvisnosti. »Manjše število ljudi bo postalo ali je že žrtev teh novih odvisnosti. Dejstvo je, da smo bili vso svojo zgodovino odvisni od nečesa. Odvisnost od novih tehnologij je torej le ena od možnih, ki jo moramo prepoznati in se proti njej boriti. Zlasti previdni moramo biti pri otrocih.«

Dolgotrajni stres škoduje

Akutni stres je po mnenju našega sogovornika lahko zelo pozitiven za možgane. Iz stresa lahko izidemo močnejši. Kronični stres, ki traja mesece ali leta, pa je zelo škodljiv, saj uničuje celice v določenih delih možganov. En tak del, ki je zelo ranljiv, je hipokampus, center, kjer shranjujemo kratkotrajni in dolgoročni spomin. Ta del možganov propada tudi pri alzheimerjevi demenci in kronični stres zagotovo lahko povzroči demenco. Človek izgublja spomin, nepredvidljivo se začne odzivati na okolico, deluje upočasnjeno in nazadnje postane dementen. Veliko kroničnega stresa je tudi na območjih, kjer dalj časa divjajo vojne. Generacije otrok, ki odraščajo v vojnah, bodo vse življenje plačevale tudi s tem, da bodo njihovi možgani manj sposobni, manj bodo imeli potencialov.

V sodobni družbi je vir kroničnega stresa tudi v brezposelnosti, prekarnem delu, ki je negotovo, v izkoriščevalskih delovnih razmerjih, brez materialne in socialne varnosti, življenje v revščini. Če bi bila družba modra in bi želela imeti pametne in sposobne ljudi, bi jih razbremenila tega kroničnega stresa.

Staranje prebivalstva

Slovenija je tudi najhitreje starajoča družba v Evropi. Dr. Zvezdan Pirtošek: »Med evropskimi državami imamo torej možnosti za največjo populacijo bolnikov z boleznimi, ki so značilne za staranje, torej nevrodegenerativnimi boleznimi, med njimi je na prvem mestu alzheimerjeva demenca, na drugem pa parkinsonova bolezen. Te bolezni se ne začnejo v starosti, ampak že deset, dvajset ali trideset let prej. To smo se naučili zdaj, ko lahko slikamo možgane in razumemo prve znake, ki na prvi pogled nimajo nič opraviti z nevrodegenerativnimi boleznimi. Prvi tak znak je lahko motnja voha. Mnoge degenerativne spremembe se namreč začnejo v delu možganov, kjer so centri za voh. Drugi del, ki je zlasti pogosto prizadet pri parkinsonizmu, pa je tisti, kjer se končujejo živci, ki prihajajo iz črevesja.«

So vzroki za to bolezen že znani? »Ne še. Parkinsonova bolezen se začne z upočasnjenostjo, okorelostjo, tresenjem, alzheimerjeva pa s pozabljivostjo. Starejši si, več možnosti imaš za to bolezen. Dolgo, še takrat, ko sem bil sam študent, smo to bolezen zamenjevali z normalnim staranjem. Danes vemo, da to ni normalno staranje in tudi spodbujamo ljudi, da naj te znake (pri svojcih) vzamejo resno. Staranje ne sme vplivati na funkcioniranje, na dnevne dejavnosti, na zmožnost samostojnega življenja.«

Demenca je bolezen, ki povzroča največjo eksistencialno grozo človeka. Pomeni, da se razkraja njegov jaz, in to nepovratno, iz dneva v dan je slabše. In ne opazimo tiste meje, ko ne vemo več zase, ko ne spoznamo več svojih otrok, ne vemo več niti tega, kako nam je ime. Mnoge druge bolezni so lahko zelo neprijetne, a še vedno si ti tisti, ki jih trpiš. Pri demenci pa ti nisi več ti, še pove dr. Pirtošek.

Pomoč medicine za zdaj omejena

Kako medicina danes resnično lahko pomaga pri teh boleznih? »Razumemo, kaj se dogaja v možganih že desetletja pred nastopom bolezni. Vemo tudi, da manjka določene snovi, acetilholina, in zdravila, ki jih danes uporabljamo, nadomeščajo to snov. Ta zdravila nekaterim pomagajo, da se jim stanje resnično in vidno izboljša. Drugim pomagajo toliko, da se ustavi napredovanje bolezni. Nevarnost pri tem je, da sorodniki ne vidijo napredka in zaradi tega prekinejo zdravljenje,« opozarja dr. Pirtošek in dodaja, da je pri demenci napredek že to, da bolezen vsaj začasno ustavimo. »Je pa tudi skupina ljudi, ki jim ta zdravila ne pomagajo. Področje se intenzivno raziskuje, žal pa je bilo zadnje zdravilo, ki so ga odkrili, že leta 2003. Nova zdravila, ki jih še raziskujemo, delujejo na drugačen način. Pri demenci in parkinsonovi bolezni se namreč v možganih kopičijo določene beljakovine, z novimi zdravili pa skušamo te beljakovine izplavljati. Tudi v Ljubljani smo se pridružili vodilnim v svetu pri teh raziskovanjih in v Centru za kognitivne motnje opravljamo tovrstne študije.«

Še ena dobra novica: z določenim slogom življenja lahko odložimo nastanek demence za nekaj let. En dejavnik je telesna dejavnost. Drugi je intelektualna dejavnost. Kaj priporoča dr. Pirtošek? »Včasih je veljalo, da reševanje križank zadošča, vendar danes vemo, da so določene druge dejavnosti še boljše. To je na primer aktivno učenje tujega jezika, in sicer na tak način, da ta jezik na koncu tudi znaš, pa ne samo kot slovarski prevod. Obstajajo tudi določene miselne vaje, katerih učinek na možgane še preiskujejo. Izkristaliziralo se je tudi, da je vse tisto, kar je dobro za žile, dobro tudi za možgane. To je določena prehrana, na primer mediteranska z veliko ribami, zelenjave, sadja, oreščkov … Zaščitni faktor je tudi vzdrževanje socialne mreže: srečevanja s prijatelji, obiski skupin Spominčica, druženje z domačim ljubljenčkom. Pomembno je tudi dovolj spanja.«