Dober spanec spada med glavne dejavnike dobrega počutja in normalnega delovanja. Gre za aktiven proces, med katerim se naše telo, mišice in možgani spočijejo ter nam da potrebno energijo, ki jo potrebujemo za dnevna opravila.

Avtor: Urša Stankovič

Vzroki za motnje spanja

Možnih vzrokov za slabo spanje je veliko. Pogosto je to že sam način življenja, katerega ritem je vedno hitrejši. Ta pogosto prinese razne stresne situacije, ki negativno vplivajo na spanec. Vzrok so lahko tudi travme, nenadna izguba bližnje osebe ali kak podoben dogodek ter nekatere bolezni (depresija, anksioznost, kronični bolečinski sindrom, vnetje senčil, zloraba alkohola, drugih substanc in zdravil, …). Motnje spanja se lahko pojavijo tudi brez vzroka.

Študije so pokazale, da ima starost zelo velik vpliv na dober spanec – starejši kot smo, manj spanja potrebujemo. Ker pa smo ljudje različni, potrebujemo tudi različno dolgo spanje. Nekaterim zadostujejo že 3–4 ure spanja dnevno, drugi ga potrebujejo 8 ur ali celo več. Bolj kot sama dolžina pa je pomembna kakovost spanja. Prav ta pa se s staranjem slabša. Zaradi zmanjšane porabe kisika v možganih pride do pogostega zbujanja, lahko tudi 20-krat na noč. Po 60. letu starosti trpi za nespečnostjo 40 odstotkov žensk in 25 odstotkov moških. Starostniki so tudi dovzetnejši za druge moteče dejavnike: hrup, svetlobo, spremembe v okolju, …

Poznamo več vrst motenj spanja. Najpogostejši sta nespečnost in motnja dihanja, sledijo pa jima hipersomnija, parasomnija, motnje cirkadianega ritma in motnje gibanja v spanju, v to kategorijo pa spadajo še izolirani simptomi in nekatere druge motnje dobrega spanja.

Hipersomnija je neozdravljiva

Hipersomnija je motnja, pri kateri je človek kljub nočnemu spanju čez dan nenormalno utrujen, ima slabo koncentracijo in čuti potrebo po spanju. Motnjo je treba zdraviti, vendar je neozdravljiva. Bolniki doživljenjsko jemljejo zdravila proti prekomerni utrujenosti.

Ločimo dve vrsti hipersomnije

narkolepsijo s katapleksijo ter idiopatsko hipersomnijo. Prva je nevrološka bolezen, kjer govorimo o neobvladljivi dnevni zaspanosti. Za potrditev diagnoze sta potrebna dva (najpomembnejša) od petih simptomov: nenehna potreba po spanju, katapleksija (nenadna izguba mišične moči, ki jo navadno sproži čustvena reakcija). Ostali znaki narkolepsije so še pogoste prekinitve spanja ponoči, neprijetni prividi in prisluhi v polsnu (ob prebujanju ali uspavanju) ter nezmožnost gibanja (tudi govorjenja), ko oseba zaspi ali pa se začne zbujati. Idiopatska hipersomnija se pojavi iz neznanega vzroka.

Parasomnija

O človeku, ki trpi za parasomnijo, pogosto pravimo, da ga »nosi luna«. Pogosto ima hude nočne more, lahko pa tudi govori in hodi v snu. Pravimo, da ima t.i. REM-behavioralno parasomnijo, saj njegove mišice med spanjem niso omrtvičene, kar omogoča gibanje med spanjem. Bolezen je lahko posledica psiholoških težav, jemanja nekaterih zdravil (večinoma dopaminskih antagonistov, selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina in beta-zaviralcev ter nekaterih antipsihotikov, antiholinergikov in statinov) ali travm iz otroštva.

Motnje cirkadianega ritma so motnje glede na 24-urni cikel izmenjevaja spanja in budnosti. Pojavijo se, kadar je cikel daljši ali krajši od tistega, ki smo ga navajeni. Navadno se pojavi ob menjavi časovnega pasu pri čezoceanskih letih ali pri delu v izmenah in ne potrebuje zdravljenja.

O motnji gibanja v spanju govorimo, kadar človek v spanju doživlja motorične motnje. Človek pred spanjem čuti močno potrebo po gibanju, predvsem spodnjih okončin, lahko pa tudi premika ude v spanju, trza in škrta z zobmi.

Nespečnost in motnja dihanja med spanjem

Nespečnost

O nespečnosti govorimo, kadar se zbudimo neprespani in zato čez dan ne moremo delovati normalno. Človek, ki boleha za nespečnostjo, ima občutek, da mu gre prav zaradi slabega spanja vse narobe. Čez dan je utrujen, zaspan, razdražljiv, težko se zbere in ima običajno tudi težave s spominom.

Poznano tri oblike nespečnosti: kratkotrajno, prehodno in dolgotrajno ali kronično nespečnost.

Kratkotrajna nespečnost

Pri prvi traja slab spanec nekaj dni, največ en teden. Ponavadi nastane zaradi stresnih situacij in vplivov iz okolja, npr. treme pred izpitom, kirurškega posega, svetlobe, hrupa, motenj v spanju partnerja (smrčanje), akutnega obolenja, … Take oblike nespečnosti ni treba zdraviti, saj mine sama od sebe.

Prehodna nespečnost

traja običajno do tri tedne in je posledica zelo stresnega dogodka, kot je smrt bližnjega, odhod svojca ali ločitev, izguba službe, … Tudi ta oblika se po prilagoditvi ali prebolenju konča.

Kronična nespečnost

je daljša od treh tednov. Lahko se stopnjuje do te mere, da bolnik praktično nobene noči ne prespi več. Boji se uleči v posteljo, saj se mu poraja ena sama misel – kaj naj stori, da bo zaspal. Ko na strah pred nespečnostjo pozabi, lahko zaspi, na primer ob branju, gledanju televizije, za računalnikom, celo med vožnjo avtomobila.

Motnja dihanja

Druga najpogostejša motnja spanja je motnja dihanja med spanjem. Blažja in pogostejša oblika je smrčanje, za katero trpi četrina ljudi. Smrčanje poruši zgradbo dobrega spanca, vendar samo po sebi ni hujša motnja. Če se smrčanje stopnjuje, lahko pride do 10- do 60-sekundnih prekinitev dihanja, ki jim pravimo apneja. Poznamo dve vrsti apnej, ki ju ločimo glede na vzrok nastanka. Pogostejša je t.i. osa (= sindrom obstruktivne apneje), ki nastane zaradi neke ovire v zgornjih dihalih. Precej redkejša je centralna apneja, ki nastane zaradi zmanjšanih dihalnih impulzov, ki jih možgani pošiljajo v centralno živčevje. Za apnejo so bolj dovzetni starejši moški, ljudje z močno povečano telesno težo, srčni bolniki ter bolniki z motnjami delovanja ščitnice. Bolnik z apnejo se smrčanja ali prekinitev dihanja običajno ne zaveda, zato ga na to pogosto opozori partner. Pri apneji je treba poiskati zdravniško pomoč.

Samopomoč pri nespečnosti

Preden se odločimo za uporabo uspaval, moramo vedeti, da proti nespečnosti zelo veliko naredimo že samo z drugačnim načinom življenja in s tem, da se znebimo slabih razvad. Pomembno je, da naše telo vzpostavi pravi ritem, zato se je v posteljo dobro odpraviti vedno ob istih urah in prav tako tudi vstati. Priporočljiva je športna aktivnost, a vsaj nekaj ur pred spanjem. Branje, gledanje televizije in računalnika, učenje v postelji ter poležavanje čez dan lahko poslabšajo spanje. Zoper nespečnost pomaga topla kopel 1–2 uri pred spanjem. Zadnji obrok naj bo vsaj 4 ure pred spanjem. Kofein in nikotin negativno vplivata na spanec. Če nam v pol ure ne uspe zaspati, je bolje, da vstanemo, počnemo kaj, kar nas pomirja in se v posteljo vrnemo, ko spet začutimo zaspanost.