Čeprav se poškodbe glave največkrat končajo le z manjšo rano in blagim glavobolom, moramo biti v dneh po poškodbi pozorni na opozorilne znake, ki nakazujejo bolj nevarno stanje in zahtevajo obisk pri zdravniku. Izjemno pomembno je tudi pravo in hitro ukrepanje pri hudih poškodbah glave, ki so najpogosteje posledica prometnih nesreč. Poleg jasno vidnih ran gre namreč lahko za pridruženo poškodbo možganov, ki se izrazi na različne načine: od pretresa možganov do življenjsko ogrožajočega stanja.

Avtor: Peter Kordiš

Kadar govorimo o poškodbah glave v širšem smislu, gre za prizadetost kože in lasišča, lobanjskih kosti ali možganov, včasih pa tudi za poškodbo več delov glave hkrati. Glede na ohranjenost zunanje možganske ovojnice jih delimo na odprte in zaprte, glede na resnost poškodbe pa na lažje in hujše.

Večina poškodb glave je lažjih, saj lobanja dobro varuje možgane, pomembno vlogo pa igra tudi možganska tekočina. Hujše poškodbe možganov so za prebivalstvo posebnega pomena, saj najpogosteje prizadenejo mlajše odrasle in so tako v Sloveniji prvi vzrok smrtnosti in visoke invalidnosti v starosti od 15 do 40 let.

Med vzroki v polovici primerov prednjačijo prometne nesreče, pogosto pa do poškodbe pride tudi zaradi padcev, napadov, športnih nezgod in nezgod pri delu. Hospitalizacija zaradi poškodb glave je po celem svetu skoraj dvakrat pogostejša pri moških, kar si lahko razlagamo z njihovim bolj tveganim življenjskim slogom. Za hude poškodbe je značilno zahtevno zdravljenje, dolgotrajna rehabilitacija in trajne posledice.

Nastanek poškodbe

Notranji strani lobanjskih kosti se tesno prilega trda možganska ovojnica (dura), ki je pomembna zaščita znotrajlobanjskega prostora pred vdorom tujkov in nevarnostjo okužb, zato ob njenem pretrganju poškodbo označimo za odprto. Površino možganov pokrivata še dve ovojnici, med katerima je prostor, izpolnjen s tekočino (likvorjem).

Možgani »lebdijo« v likvorju in so zato veliko lažji, velikega pomena pa je predvsem njegova zaščitna vloga, saj ob poškodbah preprečuje stik možganov z lobanjskimi kostmi ter tako deluje kot nekakšen blažilec pospeškov.

Pri zaprtih poškodbah glave, npr. pri padcu ali udarcu s topim predmetom po glavi, ne pride do pretrganja trde možganske ovojnice, lahko pa je prisotna jasna poškodba kože in kosti lobanjskega svoda.

Odprte poškodbe so večkrat posledica visokoenergijske poškodbe, npr. prometne nesreče ali strelnega orožja in so vedno združene s poškodbo kože in kosti.

Poškodbe možganov

Pri obeh tipih poškodb glave se lahko hkrati pojavi poškodba možganov, ki nastane takoj ob osnovni poškodbi ali pa kot posledica le-te. Kadar nastane takoj, jo imenujemo primarna in je pri odprtih poškodbah posledica vstopa predmeta skozi trdo možgansko ovojnico, pri zaprtih pa neposrednega prenosa sile zaradi udarca, trka ali močnega pospeška.

Poznamo več različnih oblik poškodb možganov, ki nastanejo v obliki pretresa ali obtolčenine možganov, raztega živčnih vlaken možganskih celic ali pa nastanka hematoma zaradi krvavitve ob pretrganju katere izmed možganskih žil.

V nekaj dneh po udarcu se lahko pri odprtem in zaprtem tipu poškodbe razvije sekundarna poškodba možganov, ki nastane kot posledica obtolčenine možganov, strganja žil in drugih mehanizmov. Kot odgovor telesa na primarno poškodbo se v možganih z namenom zacelitve pojavi vnetje in pride do nastanka otekline.

V drugih predelih telesa je to koristen in dobrodošel obrambni proces, pri poškodbi glave pa je vnetje lahko zelo nevarno zaradi trdih in nepremičnih lobanjskih kosti, ki zelo omejujejo povečanje prostornine na račun otekline. Kmalu se zato poveča znotrajlobanjski tlak, zaradi katerega pride do dodatne poškodbe struktur, ki pri primarni poškodbi niso utrpele posledic.

Oteklina nastaja postopoma, zato lahko znaki in simptomi povečanega znotrajlobanjskega tlaka nastopijo tudi do pet dni po začetni poškodbi. Izguba krvi iz večjih ran kože in pri zlomih lobanjskih kosti stanje še dodatno poslabša, saj pride do slabše preskrbe možganskih celic s kisikom. Tudi pri lažji poškodbi glave in blagem pretresu možganov moramo ravnati previdno.

Zelo pomembno je redno spremljanje znakov, ki nas opozorijo na hujšo poškodbo. V tem primeru je potreben obisk zdravnika.

Lažje poškodbe glave

Med lažje poškodbe glave štejemo tiste, katerih simptomi in znaki so blagi ter kratkotrajni. Najpogosteje so posledica padca ali udarca po glavi, neredko jih vidimo tudi pri otrocih. Pri odraslih so lahko posledica športa ali nezgode v domačem okolju, pogosto ima prste vmes tudi alkohol.

Vedno gre za zaprte poškodbe, ki ne povzročajo dolgoročnih posledic ter običajno ne potrebujejo hospitalizacije. Mesto poškodbe je boleče in občutljivo na pritisk, na koži se lahko pojavi oteklina in modrica, katerih velikosti nista povezani s težavnostjo poškodbe. Prizadeti lahko občuti kratkotrajno slabost, blag glavobol ali omotico.

Prva pomoč pri lažjih poškodbah glave:

1. Ob morebitni krvavitvi oskrbimo rano kot običajno in jo prekrijemo s sterilno gazo.
2. Za zmanjšanje otekline večkrat na dan hladimo z ledom preko tkanine, vendar ne več kot 15–20 minut naenkrat.
3. Skrbno spremljamo prizadetega v naslednjih 48 urah za morebitne znake hujše oblike poškodbe.
4. Priporočljiv je počitek do popolnega okrevanja. Za glavobol je najbolj primerna učinkovina paracetamol (lekadol), ki ne poveča nevarnosti za krvavitev, kot na primer aspirin.

V 48 urah po poškodbi je treba prizadetega večkrat pregledati in se prepričati, da se niso morda pojavili dodatni znaki poškodbe, ki bi lahko nakazovali hujši potek. Še posebej moramo biti previdni pri otrocih, ki jih po nezgodi najprej pomirimo, nato pa večkrat preverimo njihovo stanje.

Takoj po poškodbi, ko še nismo prepričani, ali gre za lažjo ali hujšo obliko, stanje prizadetega preverimo tako, da ga ogovorimo in mu postavimo kakšno vprašanje.

S pritiskom na zgornji notranji rob očesne votline ali na kost za ušesom pod ušesno mečico preverimo, ali se odziva na bolečino. Znaki, na katere moramo biti še posebej pozorni tudi v naslednjih dneh, so izguba zavesti, zaspanost, zmedenost, težave z vidom, govorom ali razumevanjem, motnje hoje, izguba spomina, bruhanje, krvavitev iz ušes in epileptični napad.

Če opazimo katerega izmed naštetih znakov, posebej izgubo zavesti (čeprav za kratek čas), je potreben nujen obisk zdravnika. V dveh dneh po poškodbi odsvetujemo uživanje alkohola, uspaval in pomirjeval, upravljanje motornih vozil pa je priporočljivo šele po popolnem okrevanju.

Hujše poškodbe glave

Prometne nesreče so najpogostejši vzrok za resne poškodbe glave, predvsem nesreče z večjim številom udeleženih vozil in trk pešca ali kolesarja z motornim vozilom. Med drugimi vzroki se pogostejši še hujši padci, poškodbe pri delu ali športu in napadi; tudi pri teh poškodbah je nevarnost večja ob uživanju alkohola.

Simptomi in znaki poškodbe se pojavijo takoj po nezgodi in ob sekundarnih mehanizmih tudi kasneje. Bolj kot poškodbe kože in lobanjskih kosti so nevarne posledice, ki jih udarec pusti na možganih. Takoj po udarcu poškodovanec izgubi zavest, je zmeden in neorientiran, pri pretresu možganov se pogosto namesto izgube zavesti pojavi zatemnitev ali bliskanje pred očmi.

Pridružen je lahko hud glavobol, bruhanje, omotica, motnje vida in govora, izguba ravnotežja ali celo epileptični napad. Čeprav je prizadeti sprva videti povsem dobro, se lahko stanje v nekaj urah v sklopu sekundarne poškodbe možganov hitro poslabša.

Pretres možganov

Najblažja oblika resne poškodbe je pretres možganov, pri katerem možganska tekočina zaradi hitrega pospeška in zanihanja možganov ni več sposobna ublažiti sil; pride do raztegnitve živčnih vlaken in nekajminutne nezavesti. Trajna poškodba možganov se ne razvije, tudi povrnitev zavesti je popolna. Prizadeti izgubijo spomin za dogajanje tik pred poškodbo, kar imenujemo retrogradna amnezija.

V primeru hujše poškodbe vidimo možganske obtolčenine in nastanek hematoma zaradi strganja žil. Hudo prizadeti ostanejo nezavestni, slabo dihajo, se dušijo s krvjo in imajo zaradi oslabitve žrelnega refleksa večjo nevarnost za vdihanje izbruhane tekočine. V nekaj dneh po poškodbi se v sklopu sekundarne poškodbe zaradi vnetja pojavi oteklina možganskega tkiva, kar lahko stanje še poslabša.

Na začetno (primarno) poškodbo možganov, ki jo je povzročil udarec ali močno zanihanje glave, ne moremo vplivati, lahko pa s pravočasnimi in pravilnimi postopki prve pomoči ter nadaljnje oskrbe preprečimo okvare, ki nastanejo zaradi otekanja možganov in posledično nezadostne preskrbe možganskih celic s kisikom in krvjo.

Prva pomoč pri hujših poškodbah glave:

Prizadetega s hujšo poškodbo glave bomo spoznali po prej naštetih znakih; predvsem motnjah zavesti, zmedenosti, bruhanju, krvavitvi iz ušes ali nosu, motnjah vida in govora ipd. Takrat moramo ukrepati kar se da hitro.

1. Ocenimo stanje zavesti in pri neodzivnem poškodovancu zakličemo na pomoč ter sprostimo dihalno pot. Zaradi nevarnosti poškodbe vratne hrbtenice to naredimo s trojnim manevrom.
2. Preverimo dihanje in pokličemo 112. Če prizadeti ne diha, pričnemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem.
3. Če nezavesten poškodovanec diha in ima tipen srčni utrip, ravnamo kot da gre za poškodbo hrbtenice: z rokama stabiliziramo glavo in vrat, da preprečimo gibanje, nato pa ob pomoči še najmanj enega človeka poškodovanca prestavimo v bočni položaj, da preprečimo vdihanje izbruhane vsebine. Počakamo na pomoč reševalcev.
4. Čim prej zaustavimo zunanjo krvavitev tako, da s sterilno gazo ali čisto krpo pritisnemo na mesto rane. Druge večje rane prekrijemo z gazo in rahlo povijemo, da preprečimo nastanek okužbe. Tujkov iz ran ne odstranjujemo.
5. Prizadetega nikoli ne premikamo, če ni nujno potrebno, ne poskušamo odstraniti čelade pri poškodovanem motoristu. Ne dajemo ničesar jesti ali piti.

Če se poškodovanec zbudi, ga pomirimo in budno spremljamo njegovo stanje ter poskušamo oskrbeti njegove rane. V nasprotju s filmskim prikazom mirnega in zehajočega se zbujanja iz nezavesti je človek ob prebujanju pogosto vznemirjen in nemiren, dogodka pred izgubo zavesti pa se največkrat ne spominja.

Če mislimo, da je lahko prišlo do zloma lobanje ali so vidni drobci kosti, ne odstranjujemo ostankov in ničesar ne premikamo, rano le prekrijemo z gazo ter mehko povijemo. Na otekle predele lahko položimo led, če ga imamo v bližini.