Demenca je bolezen starosti, saj se tveganje za njen nastanek s starostjo povečuje. Po nekaterih podatkih ima pred 65. letom starosti demenco le 1 odstotek ljudi, po 90. letu pa je obolelih že 60 odstotkov ljudi. Bolezen običajno odkrijemo prepozno, saj žal še vedno velja, da so težave s spominom sestavni del staranja

Vse motnje spomina še niso demenca

Pozabljivost, ki nas spremlja v vsakodnevnem življenju, je običajno posledica preobremenjenosti, nepozornosti, nezainteresiranosti. Če si določene podatke resnično želimo zapomniti, nam to tudi uspe. Bolnik z demenco pa si kljub načrtnemu učenju in večkratnem ponavljanju ne uspe zapomniti želenih podatkov. Pri demenci se težave s spominom sčasoma stopnjujejo in pomembno vplivajo na življenje, medtem ko nas naša pozabljivost sicer lahko spravi v zadrego, vendar z leti ne napreduje bistveno in ne onemogoča samostojnega življenja.

Bolezenske značilnosti demence razdelimo na tri obdobja, v katerih se bolnik in njegovi svojci srečujejo in spopadajo z različnimi težavami.

Zgodnji stadij, blaga oblika bolezni

To je obdobje, ko bolnik potrebuje predvsem spodbudo in sodelovanje, da še vedno opravlja različne dejavnosti, saj tako vzdržuje svoje sposobnosti. Ker pa čuti omejitve pri miselnih dejavnostih, lahko postane potrt, celo depresiven. Hitreje pride do izbruhov čustev, najpogosteje kot jeza. Pojavijo se prve motnje pri obnašanju, zato je zelo pomembno, da so njegovi najbližji seznanjeni z naravo bolezni.

Srednji stadij, stadij razvite bolezni

Bolezen je že napredovala, pojavljajo se različni bolezenski znaki. Bolezen prinaša v življenje obolelega in njegove družine čedalje več težav, ki jim sami niso več kos. Bolnik potrebuje pomoč, saj se zaradi napredovalih sprememb ustavlja sredi opravljanja dejavnosti in ne ve, kako naprej. Za svoje stanje je manj kritičen, ne zna pojasniti sprememb v okolju, vzroke išče izven sebe, bližnje obtožuje slabih dejanj, uhaja od doma. To obdobje je za družinske člane najtežje. Bolnik potrebuje veliko potrpljenja in umirjeno podporo.

Zadnji stadij, huda oblika demence

Bolnik je vse bolj nebogljen in odvisen od pomoči drugih, pogoste so prisotne še telesne težave, slabo je gibljiv. V tem obdobju dementni bolnik potrebuje predvsem nego. Včasih se še odziva na nebesedno komunikacijo, največkrat pa je v svojem svetu, daleč od vseh.

Ali lahko demenco zdravimo?

Dementni bolnik kljub svojim omejitvam marsikaj zmore. Pomembno je poiskati njemu primerne dejavnosti, s pomočjo katerih ohranja svoje miselne, telesne in socialne sposobnosti. Tako bo ostajal občutek sposobnosti ter zadovoljstva, čeprav bo morda hitro pozabil, kaj in kako je počel. Vendar ga k dejavnostim ne silimo, potrebuje predvsem spodbudo.

Kaj lahko počne:

• oblikovanje življenjske knjige: urejanje starih fotografij, razglednic krajev, časopisnih odrezkov, vstopnic, kodrov las, posušenih cvetov itd., pisanje spremnih besed, opomb; tako se ohranjajo stari spomini, ki kasneje, ko bolnik že večino dogodkov pozabi, pomagajo obnavljati njegove spomine;
• reminiscenca ali »tako je bilo v starih časih: vse to vrne bolnika v čas, o katerem še ima spomin, o katerem še lahko kaj pove in se skozi pripoved lahko čuti pomembnega, stari predmeti s podstrešij so lahko v veliko pomoč;
• izvajanje že naučenih spretnosti na nov način: rezanje in lepljenje papirja, gnetenje voska, gline, lepljenje kamenčkov, uporabljanje različnih niti, trakov, tkanin, delanje enostavnih lutk itd., vse to vodi v nastajanje nečesa novega;
• dejavnosti, ki so povezane z glasbo: petje starih pesmi, izvabljanje različnih zvokov, ples.

Pomembna je tudi telesna aktivnost ter vaje za ohranjanje intelektualnih sposobnosti, kot so:

• vaje, namenjene vzdrževanju besednega zaklada: čim več besed na neko črko, izbor besede in iskanje z njo povezanih pojmov, opis, kaj vidi na razglednici, …
• vaje za vadbo kratkoročnega in dolgoročnega spomina: obrniti razglednico in opisati, kaj je na njej, obnoviti prebrani tekst, poslušati radio, …

Kaj pa zdravljenje z zdravili?

Najprej je treba ugotoviti, ali gre za pravo demenco ali za stanje, ki je podobno demenci.

Ko potrdimo diagnozo demence, je treba najprej preveriti, če morda ne gre za sekundarno demenco, pri kateri je vzrok znan in ozdravljiv. V tem primeru je treba zdraviti vzrok (zdravila proti vnetju, operacija tumorja, odstranitev prekomerne možganske tekočine, žilno-prekrvavitvene motnje možganov).

Tudi primarne demence, pri katerih vzroka ne poznamo, je treba bolj podrobno opredeliti. Pri večini primarnih demenc (Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen z demenco, demenca z Lewijevimi telesci) gre za pomanjkanje kemičnega prenašalca acetilholina ali pa škodljivo prekomerno delovanje kemičnega prenašalca glutamata. Poskusi nadomeščanja acetilholina niso bili zelo uspešni, bolj učinkovita se je izkazala blokada (inhibicija) encima, ki razgrajuje tiste skromne količine acetilholina, ki je možganom še na razpolago. Encim se imenuje acetilholinesteraza, skupina zdravil pa inhibitorji acetilholinesteraze. Prav tako so na voljo zdravila, ki onemogočijo delovanje škodljivega prenašalca glutamata na možganske celice. Zdravilo se imenuje memantin.

Navedena zdravila izboljšajo bolnikove spoznavne sposobnosti, delno omilijo vedenjske motnje, izboljšajo opravljanje dnevnih dejavnosti in zmanjšajo obremenitev negovalcev. Izboljšanje ni takojšnje in popolno, je pa večinoma očitno in traja nekaj mesecev do nekaj let. Z napredovanjem bolezni in preutrujenostjo skrbnikov postaja vse pomembnejši problem tudi sodelovanje bolnika in so v tej fazi dobrodošla zdravila s podaljšanim učinkovanjem ali v obliki obližev.

Za izboljšanje spominskih in drugih umskih funkcij je na voljo vrsta zdravil, katerih učinkovitost pa ni jasno dokazana. Mednje sodijo vitamin E, ginko biloba, nesteroidni antirevmatiki, estrogeni. V mnogih laboratorijih po svetu preizkušajo vrsto substanc in v kratkem lahko pričakujemo zelo kakovostne načine zdravljenja.

Marec,  2011