Alzheimerjeva bolezen – ena največjih problematik sodobnega časa

Alois Alzheimer je že leta 1906 opisal bolezen, ki jo je opredelil z motnjami govora in spomina ter s težavami pri poimenovanju in razumevanju. Dandanes alzheimerjeva bolezen predstavlja eno največjih zdravstvenih težav 21. stoletja – po podatkih sodeč, prizadene med 5 in 10 % ljudi po 65. letu, pri starosti nad 80 let pa je incidenca še precej višja, in sicer naj bi za alzheimerjevo boleznijo trpel že vsak tretji človek.

Naši možgani se skozi vse življenje spreminjajo, posamezne spremembe v možganih pa vodijo v razvoj alzheimerjeve bolezni – najpogostejšega vzroka za pojav demence. Čeprav je od prvega opisa bolezni minilo že skorajda 120 let, pa tudi dandanes nastanek in vzroki za pojav bolezni še niso povsem pojasnjeni.

V možganih bolnikov z alzheimerjevo boleznijo pod vplivom delovanja beljakovin pride do pojava t. i. senilnih leh in nevrofibrilarnih pentelj – v prvih pride do kopičenja spremenjene oblike bolezenske beljakovine bete amiloid, medtem ko pentlje sestavljajo zviti nitasti sestavi beljakovine tau.

Kopičenje omenjenih beljakovin privede do odmiranja živčnih celic in pojava značilnih sprememb v možganskem tkivu. Kot omenjeno, vzroki za nastanek sprememb še vedno niso povsem pojasnjeni, večje tveganje za pojav alzheimerjeve bolezni pa gre pripisati možganskim poškodbam in nezdravemu življenjskemu slogu.

Bistvenega pomena je zgodnje prepoznavanje znakov

Spremembe na možganih niso reverzibilne, kar pomeni, da možganov ni mogoče povrniti v prvotno stanje pred nastankom sprememb. Pravočasno prepoznavanje bolezenskih znakov je zato bistvenega pomena za upočasnitev same bolezni in zagotavljanje čim večje kakovosti življenja bolnika.

»Zgodnje prepoznavanje vseh vrst nevrodegenerativnih demenc je pomembno z več vidikov. Oseba z demenco in njeni svojci imajo v takem primeru več časa in se lahko lažje pripravijo na napredovanje bolezni, saj vemo, da vsaka oblika nevrodegenerativne demence napreduje na način, da je bolnik vse manj sposoben samostojnih vsakodnevnih dejavnosti in vse bolj odvisen od pomoči drugih. Poleg tega se lahko tako bolnik kot njegovi svojci ob zgodnjem prepoznavanju bolezni lažje pozanimajo in naučijo o bolezni in se ustrezneje pripravijo za spopadanje z njo. Zgodnje prepoznavanje je pomembno tudi z vidika zdravljenja, saj zdravila za zdravljenje demence omilijo simptome, upočasnijo potek bolezni, bolnik in njegovi svojci pa imajo na tak način dlje časa bolj kakovostno življenje,« pojasnjuje prim. doc. dr. Barbara Lovrečič, dr. med., spec. soc. med. in spec. javnega zdravja, z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki obenem izpostavi tudi prednosti čimprejšnjega zdravljenja:

»Trenutno nimamo na voljo zdravil, ki bi lahko v celoti pozdravile nevrodegenerativne oblike demence, imamo pa zdravila, ki lahko upočasnijo potek bolezni in zamaknejo čas napredovanja bolezni. Prej ko se demenco prepozna in začne zdraviti, dlje lahko bolnik živi v svojem domačem okolju, ob napredovanih fazah bolezni pa je vse bolj verjetno, da bolnik potrebuje nastanitev v domu starejših občanov, saj ni sposoben več samostojnega življenja in se lahko, če živi sam, ogroža.«

Simptomi alzheimerjeve bolezni

Glede na klinični potek bolezen delimo na zgodnjo, zmerno in napredovalno fazo, a sogovornica ob tem izpostavi tudi razliko med alzheimerjevo boleznijo in alzheimerjevo demenco. Alzheimerjeva bolezen namreč predstavlja najpogostejši vzrok demence, demenca kot taka pa je širši pojem, ki zajema različne vrste in oblike. Strokovnjaki so si vse bolj enotni, da je alzheimerjeva demenca faza alzheimerjeve bolezni.

»Gre za kontinuiran potek od alzheimerjeve bolezni, ki se lahko začne mnogo let prej, kot simptomi postanejo očitni in se razvija postopoma. Napredovanje vzdolž kontinuuma poteka od presimptomatske alzheimerjeve bolezni, ko oseba nima simptomov, zato bolnik in svojci ne vedo, da se je bolezen pojavila, saj gre takrat predvsem za spremembe v možganih, ki se še ne kažejo na zunaj. Ta faza lahko traja več let ali celo desetletij,« še opozori Barbara Lovrečič in ob tem doda, da se simptomi začnejo kazati v fazi blage kognitivne motnje.

Običajno gre za zelo blage spremembe v kognitivnih sposobnostih bolnika, ki se odrazijo kot težave s spominom, orientacijo in načrtovanjem ter odločanjem. Oseba tudi težje sledi pogovoru. Ljudje postanemo najbolj pozorni, če zaznamo izgubo kratkoročnega spomina, torej če naš sogovornik pozabi informacije, ki jih je slišal tik pred tem, prav tako bodimo pozorni, če oseba pozabi plačati račune ali pozabi na dogovorjene sestanke oz. obveznosti. Pogosto nas na zgodnje znake bolezni opozarjajo tudi nerazumske odločitve, vključno s čezmernim zapravljanjem.

Te spremembe sicer ne vplivajo bistveno na vsakdan bolnika, zato pa se, po besedah sogovornice, alzheimerjevo bolezen najpogosteje prepozna in diagnosticira, ko je demenca že prisotna, težave s kognitivnimi funkcijami pa so opazne tudi navzven: »Značilni simptomi demence vključujejo motnje spomina, tj. pozabljanje in dezorientacijo, pa tudi težave z mišljenjem, razpoloženjem in običajnimi dejavnostmi v vsakdanjem življenju. Ti simptomi so običajno razmeroma blagi v zgodnjih fazah, vendar se postopno poslabšajo, ko demenca napreduje.«

Težave se lahko pojavijo tudi pri ravnotežju, bolj izrazito postane tudi izgubljanje osebnih predmetov oz. zalaganje osebnih stvari, oseba se lahko izgublja tudi v času in prostoru. Posamezne stvari, ki jih je poprej počela z veseljem, kar naenkrat postanejo zahtevnejše, recimo branje dnevnega časopisa ali vožnja z avtomobilom.

Z napredovanjem bolezni pride tudi do težav pri prepoznavanju svojcev, bolniki lahko odtavajo ali se celo izgubijo. Vse to spremljajo opazne motnje razpoloženja, oseba lahko postane bolj agresivna, razdražena, tudi impulzivna in apatična. Razpoloženje pogosto niha. Pri nekaterih se pojavijo halucinacije, tudi preganjavica. V zadnji fazi so možgani že močno prizadeti, kar se odraža z okrnjenim govorom ter hojo, prav tako osebe pozabijo na povsem običajne življenjske potrebe, kot sta pitje in prehranjevanje.

Evropska agencija za zdravila novega zdravila ni odobrila

Namen zdravljenja alzheimerjeve bolezni je predvsem zaviranje nadaljnjega vpada spomina in lajšanje posameznih simptomov. Zdravila, t. i. kognitivni modulatorji, se med seboj razlikujejo v načinu delovanja, posamezna vrsta zdravljenja pa se predpiše na podlagi individualnega stanja bolnika in odvisno od faze bolezni ter izraženih simptomov. Kot zdravilo, ki bi lahko spremenilo potek samega zdravljenja bolezni, kot ga poznamo, se je omenjalo lekanemab.

Gre za zdravilo iz skupine amiloidnih protiteles (amiloid je patološka beljakovina, ki se pri alzheimerjevi bolezni kopiči v možganih), od katerega so si številni evropski strokovnjaki marsikaj obetali, sploh z vidika zdravljenja v zgodnjih fazah bolezni. Zdravilo se prejema v obliki infuzije, vsaka dva tedna in zahteva nenehno nevrološko spremljanje.

Ameriška agencija za zdravila (FDA) je lekanemab pred letom dni po pospešenem postopku odobrila, medtem ko pred tedni s strani Evropske agencije za zdravila (EMA) omenjeno zdravilo ni dobilo zelene luči. A če so si nekateri od zdravila veliko obetali, lekanemab ni čudežno zdravilo, poudarja Lovrečičeva:

»Dejstvo je, da ga je spremljalo navdušenje raziskovalcev, ker so bile desetletja pred tem raziskave drugih učinkovin neuspešne, s tem zdravilom pa je bil v študijah zaznan napredek. Zdi se, da lahko upočasni razvoj alzheimerjeve bolezni za 5,3 meseca. Za zdaj zdravilo nima odobritev Evropske agencije za zdravila, ker slednja ni ugotovila zadostne klinične učinkovitosti. Uporaba, če bi bila dokazana učinkovitost, bi bila predvsem v zgodnjih fazah bolezni, torej takrat, ko se simptomi bolezni še niso pokazali.«

Kaj lahko storimo sami?

Posamezni dejavniki, poleg staranja in genetskega nagnjenja, povečajo tveganje za pojav alzheimerjeve bolezni. Pomemben igralec pri tem so kardiovaskularne bolezni, ki naj bi povečale nagnjenost k pojavu alzheimerjeve bolezni, medtem ko bi po nekaterih raziskavah sodeč zdrav življenjski slog pomembno preprečeval njen pojav.

Vključno z uravnoteženo prehrano, zadostno mero spanca, opustitvijo kajenja in čezmernega pitja alkohola ter aktivnim načinom življenja. Bistveno pa ni, da skrbimo le za telesno kondicijo, temveč je poseben poudarek namenjen tudi možganskemu treningu in zdravju. S slednjim vsakodnevno zaposlimo svoje možgane in jih z branjem, miselnimi ugankami, reševanjem križank itd. ohranjamo v dobri kondiciji in posledično preprečimo oz. vsaj odložimo pojav alzheimerjeve bolezni za nekaj časa.

Pomembno je, da smo radovedni in imamo socialne stike. Tudi vpliv onesnaženega zraka ni zanemarljiv. Pomembno je tudi, da preprečujemo poškodbe glave, skrbimo za preprečevanje ali pa zdravljenje sladkorne bolezni, povišanega krvnega tlaka, povišanega holesterola.

Kot omenjeno, gre za pomemben zdravstveni problem sodobnega časa, število bolnikov pa naj bi se v naslednjih nekaj desetletjih kar potrojilo. Prav zato sta zgodnje odkrivanje bolezni in posledično zdravljenje postala ena pomembnejših prioritet svetovne zdravstvene politike.

ABC


A V možganih bolnikov pride do pojava senilnih leh in nevrofibrilarnih pentelj.
B Alzheimerjeva bolezen se lahko začne mnogo let prej, kot simptomi postanejo očitni.
C Z možganskim treningom zaposlimo možgane in posledično preprečimo oz. odložimo pojav bolezni.

Odgovarja

prim. doc. dr. Barbara Lovrečič, dr. med.,
spec. soc. med. in spec. javnega zdravja

Piše Nika Arsovski
Novinarka

REKLAMNO SPOROČILO

REKLAMNO SPOROČILO

Skip to content