Bolezni, ki jih povzroča bakterija meningokok, so sicer redke. A ko nekdo zboli za to okužbo, je v veliko primerih potek bolezni lahko zelo hud. Žal se še vedno lahko konča s smrtnim izidom, čeprav se je smrtnost z uporabo antibiotikov precej zmanjšala in znaša od osem do petnajst odstotkov. Po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja v Sloveniji letno oboli od 10 do 20 ljudi, največ med njimi otrok. V zadnjem desetletju je za to boleznijo umrlo devet oseb.

Avtorica: Maja Korošak

Dr. Anja Radšel, dr. med.: »Okužba z meningokokom se v naših krajih najpogosteje pojavlja v hladnejšem zimskem času, posebno pri hitrih spremembah vlažnosti v okolju.«

Povzročitelj bolezni se pri nekaterih, sicer zdravih ljudeh pojavlja v sluznici nosno-žrelnega predela. Tako se nahaja pri dveh odstotkih otrok, mlajših od pet let, pri mladostnikih med 15. in 19. letom pa v 25 odstotkih, je zapisano na straneh Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja. Glavni vir okužb je običajno zdrav nosilec. Prenos bakterije je kapljičen, kar pomeni, da se širi z drobnimi kapljicami, ki se iz ust in nosu sproščajo ob kihanju in kašljanju. Zato se prenos bakterije največkrat zgodi v dlje časa trajajočih tesnih stikih z nosilcem bakterije.

Večje tveganje za okužbo imajo osebe, ki so bile v stiku z izločki ust ali nosu, na primer ob uporabi istega jedilnega pribora, posod, kozarcev ali so se poljubljale. Tveganje je večje tudi pri zdravstvenem osebju, ki je prišlo v tesnejši stik z bolnikom (oživljanje, umetno dihanje, intubacija brez ustrezne osebne varovalne opreme …). Prav tako ima tveganje tisti sošolec, ki med poukom sedi neposredno zraven okuženega, v vrtcu otroci iz iste skupine in tisti, ki se igrajo z istimi igračami. Okužijo se lahko tudi osebe, s katerimi je bil oboleli v tesnejših stikih in najbližji prijatelji, okužba se lahko razširi v vojaških kolektivih ter med otroki in mladostniki v internatih – predvsem med tistimi, ki spijo v istem prostoru.

Različne klinične slike

Dr. Anja Radšel, dr. med., iz Zdravstvenega doma Medvode, je povedala, da so meningokoki vrsta bakterij, ki lahko povzročijo različne klinične slike. Poleg meningitisa namreč obstaja spekter različnih oblik bolezni. »Obstaja več vrst meningokokov, ki povzročajo meningokokni meningitis ali druge meningokokne okužbe. Poglavitnih sevov je šest. V določenem delu sveta prevladuje ena skupina meningokoka, v drugem delu sveta druga. V afriškem meningokoknem pasu, na primer, je največ meningokoka skupine A. V našem prostoru pa je najpogostejši meningokok skupine B, sledi mu meningokok skupine C.«

Kot rečeno, je tudi klinična slika lahko zelo različna. Nekdo je lahko samo prenašalec bakterije, pri nekom drugem pa bakterija zelo hitro prodre v kri in telo. »Ni nujno, da ob okužbi pride do meningitisa, lahko pa je ta pridružen drugim oblikam meningokokne bolezni. Lahko se pojavi odpoved krvnega obtoka in ostalih telesnih sistemov. Okužbe z meningokokom lahko nastopijo v blažji obliki, lahko so tudi kronične in trajajo dalj časa. Najpogostejši obliki okužbe sta meningokokni meningitis (gnojno vnetje možganov) in okužba krvi s pridruženim meningitisom. Najhujša oblika meningokokne okužbe je tista, kjer je čas od prvih znakov do zelo hude klinične slike najkrajši, pri tem se v krvi pojavi veliko število bakterij, kot posledica lahko pride do šoka in tudi smrtnega izida, če se takrat pravilno in pravočasno ne ukrepa,« razlaga dr. Radšel.

Kakšni so znaki?

To, kako bo okužba z meningokokom potekala in kakšna klinična slika se razvije, je odvisno od trenutnega stanja imunskega sistema osebe in pa od agresivnosti bakterije,« je poudarila naša sogovornica.

Pri hujši meningokokni okužbi so znaki odvisni tudi od starosti. Kako se ti znaki kažejo pri dojenčkih? »Pri dojenčkih so znaki nespecifični: otrok ima visoko vročino, lahko je razdražljiv, izrazito zaspan in noče jesti. Če okužba napreduje, se lahko pojavijo možganski krči, dojenček lahko tudi bruha ali pa kaže znake bolečnosti – ko ga premikamo, joka. Večkrat so njegove noge in roke izrazito hladne, na koži pa je lahko prisoten značilen izpuščaj.« Kakšni pa so znaki pri večjih otrocih in pri odraslih? »Pri njih so znaki lahko podobni gripi, brez prehladnih znakov: povišana temperatura, občutljivost na svetlobo, hud glavobol, zmedenost, trd vrat, bolečine v mišicah in sklepih, lahko se pojavita slabost in bruhanje, tudi značilen kožni izpuščaj. Kožni izpuščaj se od drugih izpuščajev razlikuje v tem, da običajno ni tipen in da na pritisk s kozarcem ne zbledi, tako kot drugi izpuščaji,« je pojasnila dr. Radšel.

Diagnosticiranje

Oboleli najprej pride v ambulanto k splošnemu zdravniku, ki ob pregledu opazi bodisi znake meningitisa bodisi znake, ki so značilni za bakterijsko okužbo krvi. Zdravnik torej prepozna, da obstaja možnost hujše okužbe. V obeh primerih bolnika pošlje v nadaljnje diagnosticiranje in tudi zdravljenje v bolnišnico, kjer bolnika obvezno izolirajo. (Kadar zdravnik postavi sum na meningokokno bolezen, mora o tem takoj obvestiti pristojno epidemiološko službo.)

Če je stanje ob obisku splošnega zdravnika že zelo slabo in okužba poteka v hudi obliki, zdravnik ukrepa takoj in bolniku da antibiotik in drugo podporno zdravljenje ter ga z ustreznim strokovnim spremstvom odpelje na nadaljnje zdravljenje v bolnišnico. Tam bolnika zdravijo ter oskrbijo z vsem, česar na primarni ravni ne more dobiti in izpeljejo diagnostične postopke za dokaz okužbe. V okviru diagnostike laboratorijsko pregledajo kri, lahko se pregleda vzorec kože na mestu izpuščaja, ali pa se preveri prisotnost bakterij v možganski tekočini, s čimer se ugotavlja prisotnost meningokokne okužbe osrednjega živčevja.

Antibiotiki so učinkoviti

Meningokokna okužba se zdravi z antibiotiki. Glede na težo okužbe je pomembno tudi podporno zdravljenje, npr. z intravenskimi tekočinami. Hujša kot je okužba, krajši mora biti čas od prvih simptomov do začetka zdravljenja, zato da se preprečijo napredovanje bolezni ali morebitni zapleti. Kot pove dr. Radšel, so na srečo tudi preprosti antibiotiki, kot je penicilin, pri tej bakteriji pogosto učinkoviti. Pri hujših oblikah bolezni z znaki šokovnega stanja, ko se krvni tlak zniža in je zavest motena, je potrebno zdravljenje v enoti intenzivne terapije. Predvsem je potrebno z ustreznimi zdravili podpreti krvni sistem in druge telesne organe. Čas zdravljenja je odvisen od okužbe in klinične slike: če je klinična slika hujša in je potrebno intenzivno zdravljenje, to lahko traja več tednov. Nezapletena okužba pa se pozdravi v tednu dni, je še povedala dr. Radšel.

Kakšne pa so možne posledice okužbe po končanem zdravljenju? »Pri blažjih oblikah in če je bolezen dovolj zgodaj prepoznana in ustrezno zdravljena, posledic ni. Če pa gre za hujšo obliko bolezni, pri kateri so prizadeti različni organski sistemi (možgani, krvni obtok, notranji organi), lahko nastopijo posledice, ki so trajne. Včasih pride do smrtnega izida. V nekaterih primerih so potrebne amputacije okončin, pri hujši obliki meningitisa pa lahko pride do trajne okvare možganov, gluhosti, epilepsije in pri otrocih do motenj v nadaljnjem razvoju,« dr. Radšel našteva možne posledice.

Koga najbolj ogroža?

Nekatere skupine oseb, tako otroci kakor tudi odrasli, imajo posebej izraženo tveganje za to, da se pri njih ob okužbi z meningokokom pojavi hujša klinična slika. Katere so te skupine? Dr. Anja Radšel: »To so osebe z oslabljenim imunskim sistemom. Denimo bolniki, ki jemljejo zdravila za revmatske bolezni ali pa onkološki bolniki, ki uživajo zdravila za zaviranje delovanja imunskega sistema. Lahko tudi bolniki, ki imajo prirojeno motnjo v delovanju imunskega sistema. Ogroženi so še bolniki, pri katerih vranica ne deluje dobro ali pa so jim po poškodbi trebuha vranico odstranili. Osebe, ki spadajo v rizične skupine, imajo na voljo brezplačno cepljenje in svetovanje, kako dejavno preprečiti okužbe.«

Ogroženi so tudi tisti, ki potujejo v določene kraje, v času, ko vemo, da je ta okužba pogostejša, na primer obiskovalci meningokoknega pasu v Afriki. Značilni primer so obiskovalci Hadža (tradicionalno romanje v Meko). Za udeležence je cepljenje obvezno, saj so se v preteklosti med njimi pojavljale hude epidemije.

Pri mlajših otrocih do petega leta starosti in dojenčkih prav tako obstaja večja možnost, da se bo bolezen pojavila v hujši obliki.

Najboljša preventiva je cepljenje

Cepimo skupine bolnikov s povečanim tveganjem za hudo ali smrtno okužbo, zanje je cepivo brezplačno. Komu pa bi še priporočali cepljenje proti okužbi z meningokokom? »Cepljenje se priporoča tudi vsem, ki so v tesnih stikih z rizičnimi osebami (npr. svojci). Cepivo je v plačljivi obliki dostopno tudi vsem ostalim, ki bi se želeli zaščititi.« Na strani Nacionalnega inštituta za zdravje navajajo, da kadar nekdo zboli, lahko cepijo tudi tiste, ki so bili z bolnikom v tesnem stiku. S tem želijo preprečiti pozne primere sekundarnih okužb (tj. tiste, ki se pojavijo več kot 14 dni po stiku z bolnikom z invazivno meningokokno okužbo). Cepljenje se opravi, če je šlo pri bolniku za okužbo z meningokokom iz skupine, ki jo vsebuje cepivo, in so od tesnega stika z bolnikom minili največ štirje tedni. Kasneje cepljenje ni več smiselno.

Zaščitno zdravljenje z antibiotiki

Kot pove dr. Radšel, se v primeru pojava okužbe bližnjim osebam oziroma tveganim stikom predpiše zaščitno zdravljenje z antibiotikom. Tako je bilo na primer lani v enem od ljubljanskih vrtcev, ko je zbolel eden od otrok. Takrat so antibiotik kot preventivni ukrep predpisali 123 otrokom in zaposlenim.

Cepivo je primerno za vse starostne skupine. Še lani je bilo na voljo le rizičnim skupinam in so tisti, ki so želeli prejeti to cepivo, ponj morali v Avstrijo. Z letošnjim letom je cepivo pri nas postalo dostopnejše in je na voljo tudi skupinam, ki ne spadajo med rizične. Vendar pa pri teh osebah stroškov cepljenja zavarovalnica ne pokrije.

Po podatkih Nacionalnega inštituta za zdravje se meningokokne okužbe v Sloveniji pojavljajo pri 0,3 do 0,5 človeka na 100.000 prebivalcev na leto. Pri nas je torej tveganje za to okužbo majhno. Pojavnost je v Angliji na primer višja, tam zboli več kot en prebivalec na 100.000 prebivalcev. Okužbe so torej redke, a ko do njih pride, je potek lahko zelo hud in se lahko konča tudi s smrtnim izidom.

ABC

A Meningokok se pri zdravih ljudeh pojavlja v sluznici nosu in žrela.

B Potek bolezni je v veliko primerih lahko zelo hud.

C Osebe s povečanim tveganjem za smrtno okužbo cepijo brezplačno.