Nalezljive bolezni ogrožajo zdravje ljudi vseh starostnih skupin. Učinkovit javnozdravstveni ukrep, ki dokazano rešuje življenja, je cepljenje. Pa vendar se tudi pri nas povečuje delež otrok, ki jih starši ne želijo cepiti, nezadovoljiva je tudi precepljenost starejših ljudi. O nevarnosti, ki jih to prinaša, smo se pogovarjali s prim. dr. Alenko Trop Skaza, dr. med., specialistko epidemiologije, predstojnico Območne enote Celje na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Avtorica: Joži Sinur

Nekatere od hudih nalezljivih bolezni se zaradi učinkov cepljenja in dosežene kolektivne imunosti pri nas ne pojavljajo že več let. Pa vendar podatki kažejo, da denimo na območju Ljubljane zaradi prenizke precepljenosti populacije ni več kolektivne imunosti proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Kakšne so lahko posledice?

V Sloveniji imamo program cepljenja, ki vključuje obvezno cepljenje predšolskih in šolskih otrok proti devetim nalezljivim boleznim ter dve cepljenji s privolitvijo staršev, in sicer proti pnevmokoknim okužbam in okužbam z virusi HPV. A v zadnjih letih opažamo, da precepljenost upada. Za ošpice na primer velja, da dosežemo kolektivno zaščito, če je z dvema odmerkoma cepljenih več kot 95 odstotkov oseb, ki jim je cepljenje namenjeno. Zadnji podatki za leto 2016 glede precepljenosti predšolskih otrok proti ošpicam, mumpsu in rdečkam pa kažejo, da smo pri predšolskih otrocih s prvim odmerkom uspeli cepiti 92,3 odstotke tistih, ki bi morali biti cepljeni, medtem ko smo leta 2007 dosegli 95,9-odstotno precepljenost. Tudi podatki za posamezne regije v Sloveniji so zelo različni. V desetletnem obdobju imamo regije, kjer je precepljenost v zadnjih desetih letih nad 95-odstotna ali še več, po drugi strani pa regije, kjer je precepljenost proti ošpicam nižja, najnižja je v ljubljanski regiji. In če se povečuje število necepljenih oseb, ki so dovzetne za okužbo z virusom ošpic, lahko pričakujemo, da bo v neimuni populaciji bolezen tudi izbruhnila.

S cepljenjem torej lahko preprečujemo izbruh nalezljivih bolezni?

Cepljenje v bistvu pomaga, da tvorimo zaščito proti tistemu agensu, ki določeno nalezljivo bolezen povzroča. Nobeno cepivo pa ni stoodstotno učinkovito. Laično povedano: če se cepi sto oseb, je odvisno od učinkovitosti cepiva, koliko jih bo tudi zaščitenih. Zato si prizadevamo, da bi bilo cepljenih kar največ oseb, saj s tem dejansko prekinemo možnost prenosa določenega mikroba ob dejstvu, da cepivo ni stoodstotno učinkovito. Učinkovitost cepiva dveh odmerkov proti ošpicam je na primer 99-odstotna. Če je torej cepljenih sto oseb, ena ne bo razvila zaščite. In če si predstavljamo, da je takih, ki se ne cepijo, veliko, se bazen neimunih ljudi kopiči.

Kako pa je z boleznimi, ki se ne pojavljajo več?

Med nalezljivimi boleznimi, ki so zelo resne pa jih praktično pri nas nismo zabeležili že vrsto let, je na primer davica, s katero smo se v Sloveniji nazadnje srečali leta 1968. A zaplete se lahko pri diagnostiki bolezni, ki smo jih zahvaljujoč se sistematično podprtemu cepljenju pri nas skorajda izkoreninili. Če se bolezen pojavi, lahko namreč mine nekaj časa, da se postavi pravo diagnozo, saj s tovrstnimi boleznimi praktično nimamo več izkušenj, kar pa v kontekstu nalezljivih bolezni s seboj prinaša tudi večje število okuženih in bolnih.

Zmotno je torej prepričanje, da je v Evropi večina bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, izkoreninjena, in da zato potreb po cepljenju ni.

V duhu globalizacije se moramo zavedati naslednjega. Včasih so bila potovanja, ki jih danes opravimo v nekaj urah ali v dnevu in pol, vezana na mesece, celo leta. Dandanes pa na primer okužena oseba v kraju x sede na letalo brez znakov na okužbo in pride v kraj y, kjer bolezen izbruhne. A v času potovanja, ki je relativno kratko, je lahko bolezen zanesla tudi na več celin.

Nekateri nasprotniki cepljenj pravijo, da imajo cepiva vrsto škodljivih in dolgoročnih neželenih učinkov. Kako varna so cepiva pri nas?

Cepiva so zelo varna. Preden cepivo dobi t. i. dovoljenje za promet, gre skozi številne faze predkliničnih in kliničnih raziskav. Predklinične raziskave se opravljajo v laboratorijskih pogojih in ko je razvoj tako daleč, da to omogoča, se v treh fazah vršijo še klinične raziskave, v katerih ocenjujejo imunogenost, učinkovitost in tudi neželene sopojave, ki so lahko pridruženi cepljenju. Klinične raziskave vključujejo tudi nekaj deset tisoč oseb, ki jih cepijo, vse rezultate pa je treba skrbno dokazati s posebnimi protokoli, ki morajo biti preverljivi in kadar koli na voljo. Ko proizvajalec cepiva izpolni vse stroge administrativno-znanstveno-tehnične zahteve, dobi dovoljenje za promet. In ko se cepivo začne uporabljati, se njegova varnost tudi vse skozi skrbno spremlja z nacionalnimi registri za spremljanje sopojavov po cepljenju. Tudi v Sloveniji imamo namreč register za spremljanje neželenih učinkov po celjenju, ki se sporočajo na Nacionalni inštitut za javno zdravje, podatki so na spletnih straneh inštituta javno dostopni.

Sicer je pri nas tudi precepljenosti odraslih prebivalcev proti nekaterim boleznim slabša kot v številnih drugih evropskih državah.

Vemo, da Slovenija sodi med endemsko območje za klopni meningoencefalitis in da imamo zelo veliko število bolnikov. V sosednji Avstriji se proti omenjeni bolezni redno cepi 60 odstotkov ljudi, v Sloveniji le od pet do sedem odstotkov. Da ne govorim o cepljenju proti gripi, predvsem za kronične bolnike in starejše od 65 let, kjer smo dejansko na repu v primerjavi z ostalimi državami Evropske unije. Pri nas se namreč v zadnjih letih cepijo dobri trije odstotki ljudi, med starejšimi od 65 let je takih dobrih 10 odstotkov, medtem ko se v nekaterih državah cepi več kot 70 odstotkov starejših.

Se ljudje sploh zavedamo, koliko je bolezni, proti katerim bi se lahko zaščitili, pa nas te ogrožajo?

Že zelo dolgo let se srečujem tako s cepljenji kot včasih tudi z žalostnimi zgodbami oseb, ki jim je določena nalezljiva bolezen, ki bi jo lahko preprečili s cepljenjem, vzela sorodnika, prijatelja, znanca. Tudi infektologi povedo, da šele ko je hospitaliziran nekdo, ki ima nalezljivo bolezen, se na cepljenje odzovejo tudi svojci, prijatelji in drugi. Moja prošnja bi zato bila, da bi se vsak zdravstveni delavec trudil ozaveščati o pomenu cepljenja ter da s svojim zgledom dokazujemo, da v cepljenje verjamemo, mu zaupamo in ga podpiramo.