Pri vsakodnevni negi in opazovanju lastnega telesa večkrat zatipamo drobne izboklinice na koži, ki se običajno po nekaj dneh ponovno zmanjšajo. To so bezgavke (ali limfne žleze) in so pomemben sestavni del našega imunskega sistema pri borbi z mikrobi in tujki. Z asist. Mojco Miholič, dr. med., specialistko družinske medicine, smo se pogovarjali o tem, kdaj se bezgavke povečajo, v katerih primerih je treba k zdravniku in kakšno je zdravljenje.

Avtorica: Maja Korošak

Bezgavka je majhen, kepičast organ iz limfatičnega tkiva, skozi katerega teče limfa (mezga). V njej se razmnožujejo in propadajo limfociti oziroma imunske celice, ki s produkcijo beljakovin uničujejo viruse, bakterije ter ostale mikrobe in tujke. Po obliki so okrogle ali ovalne, mehkejše na otip in običajno ležijo v skupkih.

Najpogostejši vzroki za povečanje bezgavk

Bezgavke se povečajo predvsem zaradi pospešenega nabiranja limfocitov iz krvnega obtoka v bezgavke ter zaradi povečane nadaljnje rasti in razmnoževanja celic in aktivacije limfocitov B in T. Včasih bezgavke ostanejo povečane, ko je bolezen že premagana.

Kateri pa so najpogostejši vzroki?

Mojca Miholič: »Na prvem mestu so vzrok povečanja bezgavk preproste okužbe (to so lahko virusne oziroma navadni prehladi pa tudi bakterijske in parazitarne okužbe, kot so angina, mumps, ošpice, vnetje ušesa, zobna vnetja, okužbe ran …). Ob okužbi se bezgavke povečajo in postanejo občutljive na dotik, predvsem na območju, kjer je okužba. Normalno velikost bezgavke ne presega velikosti nohta, a ob okužbi lahko zatipamo tudi do trikrat večjo bezgavko, kot je normalna velikost. V dveh do štirih tednih po okužbi se bezgavka spet zmanjša.«

Dr. Miholičeva v nadaljevanju pove, da se bezgavke povečajo tudi ob težjih okužbah: tuberkulozi, spolno prenosljivih okužbah (npr. sifilisu), ob toksoplazmozi (okužimo se z mačjimi iztrebki ali slabo kuhanim mesom) pa tudi ob bolezni mačje opraskanine – to je bolezen, ki jo povzročajo bakterije vrste Bartonella henselae, pri čemer bolnika z bakterijo okuži mačka z ugrizom ali opraskanino. Značilni simptomi so oteklina ali mehur na mestu poškodbe in boleče ter otečene bezgavke. Pojavijo se lahko tudi utrujenost, glavobol in vročina.

Povečanje bezgavk se po besedah dr. Miholičeve pojavi še pri boleznih zaradi pomanjkljivega imunskega odziva organizma: lupus (prizadene tudi sklepe, kožo, ledvice, srce in pljuča), revmatoidni artritis, HIV, pa tudi ob rakavih boleznih, kot so limfom, levkemija in zasevki.

Kažejo na dogajanje v telesu

Iz lokacije povečanih bezgavk lahko sklepamo o »mestu« imunskega dogajanja v telesu. Na katero dogajanje v telesu torej kažejo določene povečane bezgavke?

»Bezgavke na obeh straneh vratu, pod spodnjo čeljustjo in za uhljema se običajno povečajo ob prehladu, vnetju žrela, ob poškodbi sluhovoda (s palčko za čiščenje), pikih žuželk in seveda ob okužbah in tumorjih v ustih (tudi pri kariesu), na glavi in vratu,« pojasnjuje dr. Miholičeva in nadaljuje, da se ob poškodbi in okužbi dlani in celotne zgornje okončine povečajo bezgavke v pazduhi. »Te se prav tako, sicer redkeje, povečajo tudi pri raku dojk in raku bezgavk (limfomu). Bezgavke v dimljah se povečajo zaradi poškodbe ali okužb na stopalih, nogah, dimljah in spolovilih. Tudi rak na modih, limfom in melanom (kožni rak) lahko zasevajo v to območje. Bezgavke nad ključnico se povečajo redkeje, to se zgodi predvsem v primeru tumorja pljuč, dojk in trebuha.«

Kdaj k zdravniku?

V določenih primerih je treba obiskati zdravnika. Kdaj? »Predvsem takrat, ko zatipamo bezgavko in nikakor ne najdemo vzroka za povečanje. Pa tudi takrat, ko se bezgavka povečuje ali je povečana že več kot dva tedna. K zdravniku se opravimo tudi, če opazimo, da je bezgavka na otip trda, pritrjena na površino,« priporoča dr. Miholičeva in dodaja, da je obisk pri zdravniku nujen, kadar obenem izgubljamo težo, hujšamo, se ponoči potimo in imamo povišano telesno temperaturo. »Tudi v primerih, če imamo zaradi velikosti bezgavke težave z dihanjem ali požiranjem in kadar je bezgavka občutljiva na dotik, mesto bezgavke pa je vroče ali pordelo.«

Kaj nas bo vprašal zdravnik? »Zdravnika bo zanimalo, koliko časa si že tipate povečano bezgavko in kakšen je bil razvoj bolezni. Kdaj ste se začeli slabo počutiti? Se morda ponoči potite? Povprašal vas bo po vaši telesni temperaturi in ali ste morda shujšali. Zanimalo ga bo tudi to, kakšen tek imate in ali vas morda boli grlo ali žrelo? Težje požirate? Imate težave z dihanjem? Morda opažate kake prebavne motnje? Katera zdravila jemljete ali ste jih jemali? Ste jedli premalo kuhano hrano? Je kdo v vaši družini zbolel hkrati z vami? Ste bili nedavno na potovanju, morda na drugi celini? Imate morda novo domačo žival? Vas je nedavno pičila žuželka ali vas je opraskala mačka? Ste imeli tvegane spolne odnose, z novo osebo, ki je niste poznali? Kakšno zaščito uporabljate pri spolnih odnosih? Kadite? Koliko časa?« našteva dr. Miholičeva in dodaja, da bo zdravnik obenem preveril bolezenske znake (simptome bolezni) in tudi sam potipal bezgavke (ocenil bo velikost, občutljivost na dotik, premakljivost, trdnost – sestavo, temperaturo kože nad bezgavko, lokacijo).

Zdravnik bo v nadaljevanju dal pregledati kri (kompletna krvna slika), morda se bo odločil za rentgensko slikanje pljuč ali CT. V primeru, da je bezgavka povečana dlje kot dva do štiri tedne, se bo zdravnik odločil še za punkcijo bezgavke. Pri tem zdravnik z iglo zabode v bezgavko ter posrka (aspirira) vsebino, tj. celice. Te celice nato opazujejo pod mikroskopom. Pri biopsiji bezgavke košček bezgavke ali celo bezgavko izrežejo in jo prav tako opazujejo pod mikroskopom.

Zdravijo se vzroki

Za zdravljenje povečanih bezgavk, kot pove dr. Miholičeva, ni posebnega zdravljenja. »Na splošno zdravimo samo vzrok bolezni, ki je povzročil povečanje bezgavke. Ko se ta pozdravi, se tudi bezgavka zmanjša. Če je vzrok bakterijski, zdravimo z antibiotiki. Za virusne okužbe seveda ne predpisujemo antibiotikov. Pri povečanih bezgavkah zaradi tumorja bezgavk (limfoma) sledimo smernicam zdravljenja te bolezni, enako tudi pri rakastih boleznih, kjer zdravimo raka kirurško, s kemoterapijo ali z obsevanjem,« še pove dr. Miholičeva.

Dr. Mojca Miholič priporoča, da natančno opazujemo svoje telo in spremembam sledimo, si jih zapisujemo in jih brez zadržkov opišimo in povejmo svojemu izbranemu zdravniku. Čeprav so bezgavke na videz zgolj majhne spremembe, jih nikakor ne smemo omalovaževati.

Limfom

Limfom je rak limfatičnega sistema. Najpogostejši znak limfoma so neboleče in povečane bezgavke na vratu, pod pazduho in v dimljah, simptomi bolezni so lahko tudi zelo splošni (nočno potenje, nepojasnjena povišana telesna temperatura, izguba telesne teže in utrujenost, kašelj in zasoplost, dolgotrajno srbenje po celem telesu). Zaradi tega jih pogosto zamenjamo za manj resna obolenja.

Če se limfom ne zdravi, je bolezen lahko smrtna v nekaj mesecih ali celo nekaj tednih. Določeni tipi limfoma pa se lahko popolnoma ozdravijo. V Sloveniji za limfomom vsako leto zboli okoli 350 ljudi.

Narašča predvsem pojavnost nehodgkinovih limfomov (NHL), pojavnost hodgkinovih limfomov (HL) pa je že nekaj let enaka. Za limfomi nekoliko pogosteje zbolevajo moški. Za HL najpogosteje zbolevajo mladi odrasli med 15. in 34. letom in starejši odrasli po 50. letu starosti. Pogostnost zbolevanja pri NHL narašča s starostjo med 20. in 79. letom.

Prvi znak bolezni je (večinoma) povečanje bezgavk bodisi na vratu bodisi v nadključničnih kotanjah, v pazduhah ali dimljah. Na otip so bezgavke neboleče, čvrsto elastične in premakljive. Povečajo se lahko tudi bezgavke v medpljučju, pojavi se oteženo dihanje, suh dražeč kašelj in moten pretok krvi v zgornji votli veni (kaže se v oteklini obraza, vratu, zgornjih okončin in v zgornjem delu prsnega koša). Če so prizadete bezgavke v trebuhu, lahko povzročajo bolečine, v hujših primerih celo motnje odtekanja seča iz ledvic in motnje v prehodu blata v črevesju. Včasih povzroči bolezen tudi otekanje spodnjih okončin. Relativno pogosto je bolezensko spremenjena vranica, redkeje pa jetra.

Mezenterijski limfadenitis

Povečanje trebušnih bezgavk ali mezenterijski limfadenitis povzročajo predvsem virusi, redkeje pa ga povzročijo črevesne bakterije ali zajedavci. Okužba se lahko začne v grlu in se razširi v želodec in črevesje. Bolečine nastanejo, ker otečene bezgavke pritiskajo na črevo, ki se zoži, in zato črevesna vsebina težje prehaja skozi. Ko se črevo zoži, to pospeši gibanje črevesa, da bi potisnilo vsebino skozi zoženi del (ki je pritisnjen z otečeno bezgavko).

ABC

A Vzrok povečanja bezgavk je lahko preprosta okužba ali celo rak.

B Zdravnika obiščemo, ko zatipamo bezgavko in ne najdemo vzroka za povečanje.

C Ne podcenjujmo sprememb na bezgavkah!