Bakterija Streptococcus pneumoniae ali krajše pnevmokok je med najbolj pogostimi povzročitelji bakterijskih okužb, posebno med otroki, mlajšimi od dveh let. Povzroča različne okužbe. Najbolj pogoste hude ali tako imenovane invazivne okužbe, kjer bakterije vdro v sterilne telesne predele, so pnevmokokni meningitis, sepsa, bakteriemija in pljučnica. Pri otrocih je sicer najbolj pogosta s pnevmokoki povzročena neinvazivna okužba vnetje srednjega ušesa, pnevmokoki pa lahko povzročajo tudi okužbe obnosnih votlin, sklepov, mehkih tkiv itd.
Značilno za pnevmokok je, da je obdan s polisaharidno ovojnico, ki tudi predstavlja njegov glavni virulenčni dejavnik. Zlasti nezrel imunski sistem majhnih otrok, posebno mlajših od dveh let, se polisaharidnim antigenom teže zoperstavi.
Na podlagi antigenov polisaharidne ovojnice razlikujemo prek 90 različnih serotipov pnevmokokov. Nekateri serotipi so bolj invazivni kot drugi. Določeni tipi pogosteje povzročajo okužbe pri otrocih.
– Gnojni meningitis je vnetje možganskih ovojnic. Po uvedbi cepljenja proti hemofilusu je pri nas pnevmokok poleg meningokoka najbolj pogosto povzročitelj gnojnega meningitisa. Bolezen nastopi običajno dokaj hitro, v nekaj urah, značilni zanjo so motnja zavesti (od zaspanosti do nezavesti), povišana telesna temperatura, bruhanje, otrok je izrazito boleč, bled, včasih ima krče, pri večjih otrocih je izražena tudi otrplost tilnika. Bolnik s takimi znaki in simptomi sodi takoj v bolnišnico, kjer se opravijo potrebne preiskave in se takoj začne z ustreznim antibiotičnim in drugim podpornim zdravljenjem. Tudi ob hitrem in učinkovitem zdravljenju je smrtnost zaradi pnevmokoknega meningitisa še vedno zelo velika. Po preboleli bolezni pa ima 10-20% otrok različne trajne posledice, kot so na primer gluhost, epileptični napadi, duševna manjrazvitost.
– Prikrita bakteriemija in sepsa ali zastrupitev krvi pomenita različne stopnje prisotnosti in razmnoževanja bakterij v krvi. Pri bakteriemiji so bakterije vdrle v kri, krožijo po organizmu, niso pa povzročile vnetja v posameznem organu. Bolnik ima povišano temperaturo, mrzlico, izrazito slabo počutje, ne najdemo mesta okužbe, pač pa lahko izoliramo bakterije iz vzorca krvi. Bakteriemija povzročena s pnevmokoki je pogosta pri majhnih otrocih. Ob zgodnjem prepoznavanju in učinkovitem zdravljenju z antibiotiki bolezen ne pušča posledic. Sepsa ali zastrupitev krvi pomeni težjo stopnjo okužbe, kjer se bakterije razmnožujejo v krvi, od koder se nato razširijo v različne organe in jih okvarijo. Izid je odvisen od hitrega in učinkovitega zdravljenja, smrtnost pa je kljub zdravljenju velika.
– Bakterijska pljučnica je pri otrocih skoraj v 90% povzročena s pnevmokoki. Bolezen običajno sledi predhodni virusni okužbi dihal, začne se nenadno z visoko temperaturo, pogosto tudi z mrzlico, težjim dihanjem, kašelj pa se običajno pojavi šele kak dan kasneje. Občasno se pljučnica zaplete s plevralnim izlivom. Ob pravočasnem in učinkovitem zdravljenju so zapleti redki in bolezen ne pušča posledic.
– Vnetje srednjega ušesa je eno najbolj pogostih obolenj v otroškem obdobju, najbolj pogosto zbolevajo otroci, mlajši od treh let. V več kot polovici primerov ga povzročajo pnevmokoki. Bolezen se začne nenadno s hudo bolečino v enem ali redkeje v obeh ušeskih, ter povišano temperaturo. Ponavljajoča vnetja lahko vodijo v okvaro sluha.
Pnevmokoke pogosto najdemo v nosno-žrelnem prostoru zdravih ljudi. Majhni otroci so pogosteje bacilonosci kot odrasli. Med otroki, mlajšimi od dveh let, ki obiskujejo kolektivno varstvo, živijo v prenatrpanih prostorih in katerih starši kadijo, je bacilonoscev celo do 70%.
Pnevmokoki se prenašajo s človeka na človeka s kužnimi kapljicami, s kihanjem in kašljanjem. Otrok se lahko okuži v stiku z bolnikom ali z zdravim bacilonoscem, vendar ne zbolijo vsi, ki se okužijo. Ob ugodnih pogojih kot so zmanjšana odpornost gostitelja ali okvara sluznice, ki je posledica predhodne virusne okužbe, se pnevmokok lahko širi iz nosno-žrelnega prostora lokalno v dihalih, kjer povzroči vnetje ušes, sinusov, pljučnico ali pa vdre v kri in povzroči invazivno okužbo (meningitis, bakteriemija/sepsa).
Zboli lahko vsakdo ne glede na starost, vendar pa pogosteje zbolijo otroci, posebno mlajši od štirih let, dečki pogosteje kot deklice. Nekateri otroci so okužbi s pnevmokoki bolj izpostavljeni ali pa so bolj ogroženi.
Okužbi s pnevmokoki so bolj izpostavljeni otroci, ki obiskujejo vrtec ali drugo obliko kolektivnega varstva, imajo starejšega sorojenca, ki obiskuje šolo ali kolektivno varstvo, dojenčki, če niso bili dojeni oz. so bili dojeni manj kot 2 meseca. Okužbi pa so bolj izpostavljeni tudi otroci, ki živijo v gospodinjstvu s kadilcem ali v slabih socialnih razmerah.
Težji potek bolezni pričakujemo pri bolnikih z okvarjeno imunostjo, okvarjenim delovanjem vranice, anemijo srpastih celic, sladkorno boleznijo ter kroničnimi boleznimi srca, pljuč, jeter, ledvic, živčevja. Tveganje za ponovitev bolezni in zaplete je večje tudi pri otrocih, ki so pred kratkim preboleli vnetje srednjega ušesa in tistih, ki imajo polžev vsadek.
Pnevmokokne okužbe so pri nas enako pogoste kot v drugih srednje evropskih državah. V Sloveniji je letno pri otrocih dokazanih in prijavljenih od 30 – 60 invazivnih pnevmokoknih okužb, dejansko število obolelih pa je verjetno nekajkrat večje.
Akutno vnetje srednjega ušesa je med najbolj pogostimi vzroki za obisk pri pediatru. V prvem letu življenja kar 60% otrok vsaj enkrat preboli vnetje srednjega ušesa.
Bolezni povzročene s pnevmokoki zdravimo praviloma s penicilinskimi antibiotiki. Pravočasno začeto zdravljenje je običajno uspešno, vendar pa v zadnjih letih tudi pri nas narašča delež proti antibiotikom odpornih pnevmokokov. Zdravljenje okužb povzročenih z odpornimi sevi pnevmokokov pa predstavlja povsod po svetu velik problem.
Pnevmokoki odporni proti penicilinu in nekaterim drugim antibiotikom se širijo predvsem med osebami, ki so okužbi bolj izpostavljene in ki so pogosto zdravljene z antibiotiki. Zato so pnevmokoki, ki jih osamijo pri otrocih običajno odporni v večjem deležu kot pri odraslih bolnikih. V Sloveniji je pri otrocih odpornih kar 30% osamljenih pnevmokokov, pri odraslih pa je odpornih le približno 10%.
Prav zaradi naraščanja deleža odpornih pnevmokokov postaja preprečevanje teh okužb vse bolj pomembno. Najbolj zanesljivo lahko pnevmokokno okužbo preprečimo s cepljenjem. Poznamo dve vrsti cepiv. Polisaharidno pnevmokokno cepivo, ki se uporablja za cepljenje odraslih in otrok, starejših od dveh let, je pri mlajših otrocih neučinkovito. Zaradi posebnosti njihovega imunskega sistema, da slabo ali sploh ne odgovorijo na polisaharidne antigene, je za otroke, mlajše od dveh let, učinkovito le konjugirano pnevmokokno cepivo. V tem cepivu je polisaharidni antigen vezan na nosilno beljakovino, ki omogoči ustrezen imunski odziv.V zadnjih dveh letih imamo tudi pri nas na razpolago konjugirano cepivo, ki vsebuje antigene tistih sedmih sevov pnevmokokov, ki pri otrocih najpogosteje povzročijo invazivne okužbe. Pri nas povzročajo sevi, ki so vsebovani v tem cepivu, približno 80% vseh invazivnih okužb pri otrocih, mlajših od pet let. Konjugirano cepivo proti pnevmokokom je primerno za cepljenje otrok že po dopolnjenem drugem mesecu starosti, zaradi bolj učinkovite zaščite pa se priporoča otrokom vse do petega leta starosti. Uporablja se lahko sočasno z drugimi cepivi, ki so vključena v cepilni program otrok.
Pri nas je poznavanje pomena tega cepljenja med strokovno in laično javnostjo še majhno. Po slovenskem Programu imunoprofilakse in kemoprofilakse je cepljenje priporočeno in brezplačno za otroke, ki spadajo v katero od ogroženih skupin.
Po podatkih iz nekaterih evropskih držav, kjer so že uvedli cepljenje proti pnevmokokom v nacionalne cepilne programe dojenčkov, se je delež invazivnih pnevmokoknih okužb močno zmanjšal.