Za vsakega starša najbrž ni hujšega kot bolezen njihovega otroka, sploh če gre za nekaj resnejšega, kot denimo vnetje srednjega ušesa, pljučnica, meningitis in celo zastrupitev krvi – okužbe, ki jih vse povzročajo bakterije iz družine Streptococcus pneumoniae ali krajše iz družine pnevmokokov. Te so prisotne na sluznicah zdravih otrok in odraslih, ko pa imunski sistem oslabi, pokažejo zobe in izbruhnejo v različne bolezni, odvisno od seva bakterije. Da bi zaščitili naše najmlajše, pa tudi starejše osebe in ranljive skupine bolnikov z oslabljenim imunskim sistemom, nam je lahko v veliko pomoč uspešno in varno cepivo.

Področje pnevmokoknih okužb in obstoječih cepiv ter precepljenost v Sloveniji je za nas osvetlil pediater Denis Baš, dr. med., spec. ped., iz Zdravstvenega doma Kamnik.

Avtorica: Anja Kuhar Glišić

Kaj so pnevmokokne okužbe in kaj jih povzroča?

Pnevmokokne okužbe so okužbe, ki jih povzroča bakterija Streptococcus pneumoniae ali na kratko pnevmokok. Poznamo več kot 90 različnih vrst oz. serotipov pnevmokokov, ki so različno virulentni ter posledično povzročajo različen spekter bolezni. Okoli 80 odstotkov vseh pnevmokoknih okužb pri otrocih povzroča desetina teh sevov.

Najbolj se bojimo invazivnih okužb, med katere sodijo bakterijski meningitis, bakteriemija ter bakterijska pljučnica. Med najpogostejše bakterijske okužbe pri otrocih do četrtega leta pa sodi tudi akutno vnetje srednjega ušesa.

Bakterije pnevmokokov so običajno prisotne na naših sluznicah v nosno-žrelnem prostoru, kar imenujemo kolonizacija. Tudi do polovica otrok v starostni skupini 2–5 let je kolonizirana s to bakterijo, s starostjo pa nato delež upada in znaša pri odraslih 5–10 odstotkov.

Ob padcih odpornosti lahko bakterija povzroči infekcijo na sluznicah (vnetje srednjega ušesa, sinuzitis, pljučnica) ali pa preide v kri in povzroči invazivno okužbo. Glavna virulentnost, torej vzrok, zakaj je ta bakterija nevarna našemu imunskemu sistemu, se skriva v njeni obliki – govorimo o polisaharidni oz. sladkorni kapsuli, ki je naš imunski sistem ne zna razgraditi oziroma napasti in zato deluje kot nekakšen ščit.

Najpogosteje zbolevajo otroci okrog drugega leta starosti, ter starejši od 65 let ter bolniki s kroničnimi boleznimi srca, ledvic, jeter, zmanjšanim delovanjem imunskega sistema (HIV, rak, kemoterapija, biološka zdravila), tudi s polževim vsadkom. Velik dejavnik tveganja sta tudi kajenje in prekomerno uživanje alkohola.

Se te okužbe lahko prenašajo in kako?

Bakterija se prenaša kapljično, s slino, kašljanjem in kihanjem. V vrtcu so za to idealni pogoji, saj se otroci med igro slinijo in si nato izmenjujejo igrače. Pomembno pa je vedeti, da je ključna stvar kolonizacija, torej naselitev bakterij v nosno-žrelni prostor v obdobju, ko smo zdravi.

Zato ne moremo govoriti o inkubacijski dobi, kot denimo pri angini ali gripi, kjer se virus prenaša ob izbruhu bolezni. V primeru pnevmokokov je namreč bakterija prisotna pri zdravem človeku in jo aktivira šele padec odpornosti, recimo morebitna viroza. Bakterijo si torej v vrtcu med seboj prenašajo in podajajo večinoma zdravi in ne bolni otroci.

Ko pride do padca imunosti, izbruhne bolezen. S kakšnimi diagnostičnimi postopki pravilno identificiramo pnevmokokno okužbo?

Diagnostika je odvisna od klinične slike, starosti in pridruženih bolezni. Pri pljučnici, denimo, ki je predvsem pogosta pri starejši populaciji, bolniki poročajo o povišani telesni temperaturi, mrzlici, kašlju, slabem počutju, bolečini ob vdihu; nekateri bolniki pa so lahko samo zmedeni.

Poleg zdravniškega pregleda moramo odvzeti kri v laboratoriju, pogosto potrebujemo tudi rentgensko slikanje. Če pa govorimo o težjem poteku pljučnice, ki zahteva hospitalizacijo, lahko bakterijo izoliramo iz krvi ali izmečka sluzi. V posameznih primerih, ko pride do zapleta z izlivom ob pljučih in je potrebna punkcija, lahko bakterijo izoliramo tudi iz punktata.

Vnetje srednjega ušesa je bolezen, ki prizadene predvsem otroke do petega leta starosti in je glavni krivec za predpis antibiotika pri otroku. Za bolezen je značilna povišana telesna temperatura, bolečina v ušesu in značilen videz bobniča, ki ga vidimo z otoskopom.

Pri majhnem otroku je lahko klinična slika nespecifična in se kaže le z visoko temperaturo in razdražljivostjo. Če pride ob vnetju do predrtja bobniča in gnojnega izliva, lahko bakterijo izoliramo z brisom tekočine iz sluhovoda.

Pri meningitisu, ki ga povzroča pnevmokok, je potek zelo dramatičen in hiter, obolela oseba je prizadeta, ima visoko telesno temperaturo, glavobol, bruha, prisotne so motnje zavesti. Zdravljenje je bolnišnično, poleg laboratorijskih preiskav krvi je potrebna lumbalna punkcija oziroma odvzem likvorja iz hrbtenice.

Po diagnostiki je ključnega pomena zdravljenje, ki je vedno antibiotično. Pri blažjih okužbah se lahko zdravila dozirajo v obliki sirupa ali tablet, pri hujših pa tudi intravensko, torej v žilo.

Proti pnevmokoknim okužbam obstaja tudi cepivo …

Obstajata dve vrsti cepiv: konjugirano in polisaharidno-pnevmokokno cepivo. V Sloveniji imamo že več kot 30 let na voljo polisaharidno cepivo, ki učinkovito deluje pri starejših otrocih in odraslih, medtem ko je za cepljenje mlajših otrok pri nas od leta 2009 na voljo konjugirano cepivo.

Konjugirana cepiva bolje aktivirajo imunski sistem, ker imajo polisaharide vezane na proteinske nosilce, ki poleg nastanka protiteles omogočijo v telesu tudi nastanek spominskih celic, ki se shranijo v kostnem mozgu, in tako vedno, ko telo pride v stik z bakterijo, imunski sistem v trenutku odreagira.

Na srečo imajo v Sloveniji od leta 2015 vsi dojenčki možnost brezplačnega cepljenja z 10-valentnim kunjugiranim cepivom, ki ščiti pred deset najpogostejšimi tipi pnevmokokov. Cepljenje ni obvezno, je pa zelo priporočljivo. Ne samo da zaščiti cepljenega otroka, ampak posledično vpliva na zdravje celotne populacije, saj lahko zmanjša pogostnost tovrstnih okužb pri odraslih.

Poleg 10-valentnega cepiva imamo za rizične otroke v programu 13-valentno konjugirano cepivo, ki je brezplačno namenjeno otrokom, pri katerih je pričakovan hujši potek bolezni (nedonošenčki, otroci z motnjami v delovanju imunskega sistema, otroci s polževim vsadkom …)

Pri odraslih se odvisno od starosti in prejšnjega cepilnega statusa svetuje cepljenje tako s 13-valentnim konjugiranim kot tudi s 23-valentnim polisaharidnim cepivom, ker je tako zaščita pred pnevmokoknimi boleznimi optimalna.

Kakšna je precepljenost proti pnevmokokom v Sloveniji?

Precepljenost za leto 2017 v populaciji otrok do prvega leta za celotno Slovenijo znaša samo 55 odstotkov in je absolutno prenizka; da bi lahko govorili o zadovoljivi precepljenosti, bi se moral odstotek gibati med 85 in 90 odstotki. Podatki iz držav, v katerih je precepljenost visoka, kažejo, da se je drastično znižala tako obolevnost otrok za pnevmokoknimi okužbami kot tudi število obolelih starejših.

Tudi v Sloveniji obstajajo regijske razlike, najvišja stopnja precepljenosti (za leto 2017) je bila v goriški regiji (66 odstotkov), najnižja pa v Mariboru (zgolj 45 odstotkov).

Veliko pediatrov nas ima cepljenih tudi več kot 90 odstotkov otrok. Vzroki za to so večplastni, zagotovo je eden od razlogov tudi slaba ozaveščenost ljudi o pomenu teh okužb.