Pnevmokok je odkril in ga prvič izoliral Louis Pasteur leta 1881. Pnevmokoki so lahko pri človeku normalno prisotni v nosno-žrelnem prostoru, kjer pa pogosto ne povzročajo nobenih težav, dokler imunski sistem dobro deluje. S človeka na človeka se prenašajo preko kužnih kapljic ob kašljanju in kihanju. Danes poznamo okoli 90 podtipov oz. serotipov pnevmokoka.
Avtorica: Petra Bauman
V sodelovanju z Nadjo Šinkovec, dr. med., z Nacionalnega inštituta za javno zdravje
Kaj je pnevmokok
Streptococcus pneumoniae oz. pnevmokok je bakterija, ki se običajno pojavlja v parih, zaradi česar spada v skupino diplokokov. Obdana je z ovojnico, na kateri so posebne molekule (antigeni), ki odločajo o vrsti pnevmokoka. Antigeni tudi izzovejo nastajanje protiteles v človeškem telesu. Nadja Šinkovec, dr. med., pojasnjuje, da pnevmokoki pri zdravih odraslih ne povzročajo nobenih težav. Če zbolimo, pa lahko pnevmokok povzroči vnetje obnosnih votlin, vnetje srednjega ušesa, pljučnico, okužbo krvi (bakteriemijo, sepso) in vnetje možganskih ovojnic (meningitis). Vse naštete bolezni zahtevajo obisk pri zdravniku in zdravljenje z ustreznim antibiotikom. Nekatere hujše pnevmokokne okužbe (invazivna pljučnica, sepsa, meningitis) se lahko končajo tudi s smrtjo.
Kdo se lahko okuži
Okuži se lahko vsakdo, saj se pnevmokoki zelo preprosto prenašajo, zlasti v času prehladnih obolenj (viroz), ko okužbe dihal že oslabijo lokalno odpornost. Sogovornica razlaga, da prisotnost posameznega serotipa v nosno-žrelnem prostoru lahko traja od nekaj dni do nekaj mesecev, kasneje pa se lahko naseli nov serotip, tako da se stanje sčasoma spreminja. Ker se pnevmokok s človeka na človeka prenaša z nosno-žrelnimi izločki, se okužba lahko prenese tudi na osebe z zmanjšano odpornostjo oz. na bolj ranljive osebe. Ogroženi so zlasti majhni otroci, starejši ljudje, ljudje s kroničnimi boleznimi in imunskimi pomanjkljivostmi.
Ali lahko pnevmokoke z zdravim življenjskim slogom ali določenimi zdravili popolnoma odpravimo?
Na Inštitutu za javno zdravje Slovenije odgovarjajo, da so pnevmokoki pogosti v populaciji in velikokrat ne povzročajo težav, zato se jim je težko popolnoma izogniti. Eden od načinov, kako zmanjšati kroženje serotipov pnevmokoka, ki najpogosteje povzročajo bolezni v populaciji in s tem zmanjšati verjetnost, da pridemo v stik z njimi, je zagotovo cepljenje. V Sloveniji je od leta 2015 cepljenje otrok proti pnevmokokom uvedeno v nacionalni program cepljenja in zaščite z zdravili kot neobvezno cepljenje, ki pa je plačano iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Cepljenje proti pnevmokoknim okužbam se priporoča tudi osebam, starim 65 let in več, ter osebam z nekaterimi kroničnimi boleznimi in stanji, ki imajo večje tveganje za nastanek invazivne pnevmokokne bolezni.
Cepljenje proti pnevmokokom
Z rutinskim cepljenjem proti pnevmokoku so pri nas začeli leta 2015 in precepljenost otrok je za zdaj še dokaj nizka (pod 50 odstotki). Sogovornica pojasnjuje, da po tako kratkem času učinkov cepljenja na populaciji še ne morejo zaznati. Raziskave, na katere se naslanjajo Inštitut za javno zdravje, Posvetovalna skupina za cepljenje, Združenje za pediatrijo Slovenskega zdravniškega društva, Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in druga društva itd., pa kažejo, da so cepiva proti pnevmokokom učinkovita.
Na voljo sta dve cepivi, polisaharidno in konjugirano. Prvo ščiti proti 23 serotipom pnevmokoka in se priporoča osebam od dveh let naprej s kroničnim obolenjem obtočil, dihal, ledvic, z odsotnostjo vranice, sladkornim bolnikom, osebam s polževim vsadkom, osebam z obolenji živčevja in mišic in z boleznimi, ki slabijo imunski sistem.
Dve konjugirani cepivi, ki sta v Sloveniji na voljo od leta 2009, pa sta 10-valentno (proti desetim serotipom) in 13-valentno (proti 13 serotipom) cepivo. Spodbudita boljši odziv imunskega sistema in nudita zaščito tudi dojenčkom in majhnim otrokom, zato se uporabljata za rutinsko cepljenje otrok. Ti prejmejo tri odmerke do dopolnjenega drugega leta starosti.
Zdravim otrokom nad pet let in odraslim do 65. leta se rutinsko cepljenje ne priporoča, če pa se zanj odločijo, prejmejo en odmerek. Tudi če smo že preboleli okužbo s katerim od 90 serotipov pnevmokoka, to namreč ne predstavlja imunosti na okužbo z drugimi serotipi!
Obolevnost v sloveniji
V Sloveniji na leto zboli približno 13 oseb na 100.000 prebivalcev za invazivno pnevmokokno boleznijo, med katero se štejejo invazivna pljučnica, sepsa in meningitis, ki zahtevajo bolnišnično zdravljenje. Najpogosteje obolevajo otroci, mlajši od pet let (kar 54 zbolelih na 100.000 otrok na leto) in starejši ljudje, stari 65 let ali več. V letu 2014 je za invazivno pnevmokokno boleznijo umrlo osem oseb.
Inkubacijska doba oz. čas od okužbe do pojava bolezni je nekaj dni, npr. za pnevmokokno pljučnico en dan do tri dni, za pnevmokokni meningitis pa ni natančno poznana in je najverjetneje en dan do štiri dni.
Vnetje srednjega ušesa je najpogostejša pnevmokokna bolezen pri otrocih. Kaže se z bolečino v ušesu, pordelim in rdečim bobničem, lahko z izcedkom iz ušesa in povišano telesno temperaturo, pri dojenčkih lahko tudi z razdražljivostjo in drisko.
Pnevmokokna pljučnica se prične nenadoma z mrzlico, visoko telesno temperaturo, kašljem z gnojnim rumenim izmečkom, ostro bolečino v prsih, ki se poslabša ob globokem vdihu, povišanim utripom srca, oslabelostjo. Smrtnost je 5–7-odstotna, pri starejših lahko tudi več kot 50-odstotna.
Bakteriemija je okužba krvi, ki se pri 4 od 100 otrok konča s smrtjo, pri starejših lahko pri več kot 50 odstotkih obolelih.
Za pnevmokokni meningitis so značilni bruhanje, povišana telesna temperatura, glavobol, utrujenost, razdražljivost, trd vrat, nevrološki izpadi, krči in koma. Smrtnost je 10-odstotna.
Bolnišnične okužbe
Pnevmokokne okužbe se zdravijo z antibiotikom, vendar na področju bolnišničnih okužb predstavljajo velik problem okužbe z bakterijami, ki so odporne na antibiotike. Nekatere bakterije so lahko odporne tudi na več antibiotikov, zaradi česar je zdravljenje takšnih okužb vedno bolj oteženo. Tudi pri pnevmokoku se pojavlja naraščajoča odpornost na številne antibiotike, s katerimi se tovrstne okužbe običajno zdravijo. Zato sta še posebej pomembni racionalno predpisovanje antibiotikov in dosledna uporaba predpisanega režima.
