Hepatitis C je bolezen jeter in jo povzroča virus hepatitisa C (HCV). Bolezen dokažemo s prisotnostjo virusa v krvi obolele osebe. Hepatitis C spada v družino Flaviviridae in je le eden od šestih znanih virusov povzročiteljev hepatitisa oziroma genotipov virusa HCV; ostali so še A, B, D, E in G. V Sloveniji prevladujeta genotipa 1 in 3.

Avtor: asist. Mojca MIHOLIČ, dr. med., specialistka družinske medicine  

Svetovna zdravstvena organizacija danes ocenjuje, da je v svetu okuženih z virusom hepatitisa C vsaj 170 milijonov ljudi, s povprečno razširjenostjo okuženosti v Evropi, ki je 1-odstotna. Anketa med naključno izbranimi slovenskimi zdravniki družinske medicine v letu 2008 je pokazala, da je okuženost slovenske odrasle populacije s hepatitisom C približno 0,18-odstotna.

Hitra akutna okužba s hepatitisom C vodi v 80 % primerov v dolgotrajno, kronično obliko bolezni, ki je v večini primerov brez jasno izraženih bolezenskih znakov. Dolgotrajni, tako imenovani kronični hepatitis C je zahrbtna bolezen, ki se izraža od blage okužbe do resnega napredujočega kroničnega hepatitisa, ki vodi do ciroze (razpadanja jeter) in pojavljanja raka na jetrih (pravimo mu hepato-celularni karcinom). Ciroza zaradi dolgotrajne okužbe s hepatitisom C postaja v svetu prvi razlog za presaditev jeter. Zaenkrat cepiva proti okužbi s hepatitisom C še nimamo, za razliko od hepatitisa A in B, kjer cepivi že imamo.

 Začetna akutna okužba s HCV

Začetna akutna okužba s HCV poteka pri 80 % okuženih brez bolezenskih znakov. Pri ostalih 20 % pa nastopijo klinični znaki po 6–7 tednih inkubacijske dobe (to je obdobje, ki preteče od dneva, ko smo se okužili, do izbruha bolezni). Bolezenski znaki so podobni znakom okužbe z virusom gripe. Okuženi so rahlo utrujeni, imajo slabosti, zmanjšan apetit, bolečine v mišicah in sklepih, temnejši seč, svetlejše blato in tiščočo bolečino pod desnim rebrnim lokom. Smrtnost je v tem začetnem obdobju bolezni zelo nizka, manj kot 1-odstotna.

Dolgotrajna kronična oblika bolezni

Dolgotrajna kronična oblika bolezni se razvije pri 80 % okuženih, in sicer šele v nekaj mesecih (običajno 6) do 4 letih po okužbi. Bolezen traja 20 let ali več (doživljenjsko, če je ne zdravimo). Potek bolezni je dolgotrajen, pogoste so ponovitve (oz. faze poslabšanja) pri nezdravljenih bolnikih. V času »pol leta« po okužbi se zgodi tudi veliko spontanih ozdravitev. Tudi pri kronični obliki bolezni ni nujno, da ima bolnik jasno izražene bolezenske znake, če pa jih že razvije, so znaki naslednji: utrujenost, izguba apetita, bruhanje in slabost, povečana telesna temperatura in zlatenica kože ter očesnih veznic. Prava zlatenica, oteklina v trebuhu in krvavitev iz prebavil se pojavijo šele v končnem obdobju bolezni. Okužba s hepatitisom C poveča verjetnost za istočasni razvoj nekaterih drugih bolezni, npr. raka bezgavk (limfoma).

Glede bolniškega staleža nimamo natančnih uradnih priporočil. Vsak bolnik s hepatitisom C ne potrebuje bolniškega staleža. Tudi pri zaposlovanju naj bi bil kronični hepatitis omejitev le pri najtežjih fizičnih delih. Pri nas svetujemo bolniški stalež ob akutnem poteku, ki pa je redek, ob hujših poslabšanjih bolezni in pri bolnikih, ki imajo med zdravljenjem hujše stranske učinke.

Velja si zapomniti, da lahko okužba s hepatitisom C resno poškoduje jetra, čeprav bolezenski znaki še niso jasno izraženi. Bolnik lahko okuži drugo osebo, tudi če nima nobenih znakov bolezni! Pomembno je, da se oseba, ki misli, da je lahko okužena, testira!

 Način prenosa hepatitisa C

Hepatitis C se širi večinoma z neposrednim stikom s človeško krvjo, ki je okužena z virusom hepatitisa C. Najpogostejša obolela starostna skupina so mladi odrasli. Način prenosa je običajno preko kože, redkeje preko danke (analno) ali spolno, nikoli preko ust. Večina obolelih se je okužila preko prejete transfuzije, krvnih pripravkov in organov pred 1. 2. 1993, saj do takrat še nismo imeli izboljšanih testov za odkrivanje HCV. Okužba je mogoča tudi preko okuženih injekcijskih igel ob vbrizgavanju droge ali vdihavanja (heroin, kokain), ob tetovaži in piercingu. Nekateri so se okužili ob dolgotrajni ledvični dializi in pri delu (ob vbodu z okuženo iglo). Majhen odstotek novorojencev se okuži ob porodu mater, okuženih s HCV. Virus se redko prenaša s spolnimi odnosi. Pri mnogih okuženih osebah ne vemo, na kakšen način so se okužili!

Odkrivanje hepatitisa C

Stopenjska obravnava bolnika s sumom na hepatitis omogoča zdravnikom, da odkrijemo vzrok jetrne bolezni ter tako ločimo nenadno akutno obliko bolezni od dolgotrajne kronične oblike. Komunikacija in zaupnost med bolnikom in zdravnikom družinske medicine sta v tej točki ključnega pomena!

 Zdravnik mora bolnika, pri katerem sumi na morebitno okužbo s hepatitisom C, povprašati:

–    če je prejel kri ali krvne pripravke pred 1. 2. 1993;

• če je bil kdaj uživalec prepovedanih drog;
• če je kdaj njuhal kokain;
• če se je po naključju kdaj zbodel z iglo, okuženo s HCV;
• če je bil kdaj na neprofesionalni tetovaži, prebadanju kože, akupunkturi;
• če ima hemofilijo (bolezen z motenim strjevanjem krvi);
• če je okužen s hepatitisom B ali z virusom HIV;
• če ima katero od spolno prenosljivih okužb;
• če ima spolni partner ali kdo od družinskih članov okužbo s HCV;
• če je imel kdaj nezaščiten spolni stik z osebo, ki bi bila lahko okužena s HCV;
• če ima katerega od neznačilnih znakov bolezni, npr. dalj časa trajajoče nepojasnjeno slabo počutje, dolgotrajna utrujenost, nepojasnjena tiščoča bolečina v zgornjem delu trebuha, izguba apetita, izguba telesne teže, zatekanje v trebuh, noge, …;
• ali ima nepojasnjeno nenormalne krvne teste za oceno delovanja jeter.

Če bolnik na vsaj eno od naštetih vprašanj odgovori pritrdilno, mu priporočamo testiranje glede okužbe s HCV!

Pri pregledu bolnika zdravniki običajno ne najdemo odstopanja od normale, zaznamo lahko zlatenico ali zatipamo povečana jetra.

Pri laboratorijskih preiskavah smo pozorni predvsem na zvečanje encimov v krvi, ki kažejo na moteno delovanje jeter (s kraticami jih v medicinskem žargonu imenujemo AST, ALT in GGT). Ob resnem sumu na okužbo pa uporabljamo tako imenovane usmerjene presejalne laboratorijske preiskave. Z osnovnim testiranjem tako ugotavljamo prisotnost protiteles (anti HCV) proti virusu v krvi, ki jih je organizem razvil 6–12 tednov, najkasneje pa 6 mesecev po okužbi. Pozitivni izvid anti HCV lahko pomeni, da ima bolnik trenutno prisotno okužbo s HCV oziroma je imel v preteklosti okužbo s HCV, ki pa je ni več. Za razlikovanje med tema dvema stanjema uporabimo dodatno diagnostično metodo HCV – RNK in če je le-ta pozitivna, gre za aktivno delujočo okužbo s hepatitisom C. V tem primeru moramo pacienta napotiti k specialistu infektologu za nadaljnje diagnostične preiskave in morebitno uvedbo zdravljenja.

Zdravljenje

Vsaka diagnoza »hepatitis C« ne zahteva nujno tudi zdravljenja. Bolnik ne potrebuje zdravljenja, če ima le blago moteno jetrno funkcijo in če je tveganje za resnejšo obolelost majhna in bi stranski učinki zdravil pretehtali potrebo po zdravljenju. Cilj zdravljenja kroničnega hepatitisa C je odstranitev virusa iz organizma, zmanjšanje vnetnih sprememb v jetrih in preprečitev prehoda v življenjsko nevarno jetrno bolezen. Žal pa vsesplošno učinkovitega zdravila ter cepiva za obvladovanje okužbe s HCV zaenkrat še ne poznamo. Zdravnik družinske medicine mora pri svojih pacientih s kroničnim hepatitisom C redno preverjati, če so usposobljeni za samodajanje zdravila in jih obenem spodbujati k rednemu jemanju zdravil. Ves čas zdravljenja mora tudi preverjati, če bolnik redno obiskuje specialista infektologa. Oceniti mora pravilno shranjevanje uporabljenih igel in poskrbeti za njihovo pravilno odstranjevanje.

 Ukrepi za preprečevanje okužbe z virusom hepatitisa C

Kaj lahko storite sami, da se ne bi okužili s hepatitisom C?

• Izogibajte se uporabi prepovedanih drog oziroma si ob morebitni zlorabi drog ne zamenjujte injekcijskih igel. Tudi uporaba kokaina je nevarna.
• Izogibajte se piercingu in tetovaži oz. se predhodno prepričajte v higiensko neoporečnost pred posegom.
• Izogibajte se tveganemu spolnemu vedenju in se ne predajajte nezaščitenim spolnim odnosom s številnimi partnerji oz. z enim partnerjem, ki ni popolnoma varen. Spolna prenosljivost v monogamnih parih je malo tvegana. Učinkovitost lateks kondomov za preventivo pred infekcijo s hepatitisom C ni znana, pa vendar pravilna uporaba kondoma lahko zmanjša prenosljivost.
• Ne zamenjujte si zobnih ščetk, britvic in ostalih pripomočkov za osebno higieno, na katerih je lahko kri.
• Osebam priporočamo, naj se izogibajo vsakemu tveganju za možnost okužbe s hepatitisom C oz. osebam z že znanim večjim tveganjem za okužbo s hepatitisom C priporočamo, naj se testirajo pri svojemu izbranem zdravniku ali v drugih laboratorijih.
• V primeru dolgotrajne utrujenosti, bolečinah v sklepih, hujšanju, otekanju trebuha in nog sporočite te bolezenske znake svojemu izbranemu zdravniku.
• Novorojence mater, ki so okužene s HCV, testiramo glede okužbe s HCV takoj po porodu, pri čemer je pomembno, da so pod stalnim zdravniškim nadzorom, matere pa poučimo o načinih prenosa okužbe.
• Zdravstveni delavci naj se zavarujejo z zaščitnimi rokavicami in naj se previdno rokujejo z iglami in ostalim ostrim priborom. Predvsem pa jim priporočamo, da se cepijo proti hepatitisu B.

Nasveti za spremembo življenjskega sloga pri bolnikih z že znano okužbo s HCV

Naslednja priporočila vam lahko pomagajo za dolgotrajno vzdrževanje »normalnega«  življenja:

• Ne zlorabljajte alkohola, saj le-ta pospeši napredovanje jetrne bolezni.
• Izogibajte se prekomernemu jemanju zdravil, ki lahko povzročajo jetrno okvaro (zdravila, ki si jih bolniki kupijo sami, npr. protibolečinska zdravila in nekatera komplementarno-medicinska zdravila, zeliščna zdravila ali katera druga zdravila brez zdravnikove vednosti).
• Vzdržujte zdrav način življenja s telesno vadbo, počitkom in z zdravim načinom prehranjevanja (sveže sadje, zelenjava in polnozrnata živila).
• Preprečite drugim ljudem, da bi prišli v stik z vašo krvjo (pokrijte si vsako rano, ne zamenjujte si pribora za osebno higieno, ne smete biti darovalci krvi, organov ali sperme, pravočasno opozorite zdravstvene delavce in zobozdravnika, da ste okuženi s HCV, in z okužbo seznanite tudi spolnega partnerja).
• Redno obiskujte svojega zdravnika.
• Svetujemo vam, da se testirajo glede okužbe s HCV tudi vaš spolni partner, ožji družinski člani in člani skupnega gospodinjstva.

Se z virusom hepatitisa C lahko okužimo, če oseba s hepatitisom C kiha, kašlja v naši bližini in z običajnimi medčloveškimi odnosi?

Treba je poudariti, da se z virusom hepatitisa C ne moremo okužiti, če oseba, okužena s hepatitisom C, kiha ali kašlja v naši bližini, s hrano in z vodo, z jedilnim priborom in preko kozarcev, niti z objemanjem niti z običajnimi medčloveškimi odnosi. Možnost za okužbo znotraj običajnega gospodinjstva ni, razen če pride oseba v neposreden stik z bolnikovo krvjo. Bolnikov ne smemo izolirati iz šol, iger ali od dela. Ni dokazov za prenos okužbe preko oralnih spolnih odnosov. Popotnike tudi pogosto zanima, če je mogoč prenos HCV preko vbodov komarja, vendar zaenkrat ni dokazov za tovrstno širjenje okužbe. Tudi dojenja pri okuženi ženski ne odsvetujemo, razen če ima krvaveče ali ranjene bradavice.