Avtor: Andreja Košir
Naš imunski sistem je čudovit. Brez imunskega sistema človeška vrsta ne bi obstala, saj nas varuje pred okužbami od rojstva do smrti. Delovanje imunskega sistema je izjemno zapleteno, njegova logika pa je zelo preprosta, saj deluje po načelu prepoznavanja sovražnika (tujka), ki ga nato želi uničiti.
Imunski sistem sestavljajo celice, organi in limfne žile. Limfne žile z limfo oskrbujejo vse organe in tkiva, razen možganov. Limfa (bela motna tekočina) je sestavljena iz maščobnih kapljic in belih krvničk. Ob limfnih žilah ležijo bezgavke, tonzile, kostni mozeg, vranica, jetra, pljuča in črevo. Vse to sestavlja imunski sistem.
Na razvoj imunskega sistema pri otroku najbolj vpliva genetska zasnova, ki jo prejmemo od staršev. Poleg tega vplivajo na razvoj tudi okoljski dejavniki, kot je prehrana, okužbe in splošno dobro počutje. Z maminim mlekom dobi dojenček prav vse hranilne sestavine, ki jih potrebuje za zdrav razvoj, če ima mati dovolj mleka. Otrok mora dobiti dovolj beljakovin, maščob, sladkorjev, mineralov in vitaminov. Pomembno je, da se mati prehranjuje zdravo in uravnoteženo. Prav tako pa je za otroka pomembno tudi to, da ima tako dovolj spanja kot tudi fizične aktivnosti, kar igra zelo pomembno vlogo v njegovem razvoju.
Če je novorojenček zdrav in se doji, nam ni treba posebej razmišljati, kako se bo razvil njegov imunski sistem. Poleg hranjenja in vsakodnevne nege dojeni otok potrebuje tudi ljubezen, spanje, toploto, sprehode na svežem zraku, po navodilu pediatra pa tudi dodajanje vitamina D3. Zelo pomembno je, da otroka pri tretjem mesecu starosti začnemo cepiti. Cepljenje ga bo obvarovalo pred otroškimi nalezljivimi boleznimi oziroma utrdilo njegov imunski sistem. Zaradi cepljenja bo otrok postal odporen proti večini bolezni, zaradi katerih so ljudje nekoč zbolevali in umirali.
Daleč najbolj učinkovit način krepitve imunskega sistema je cepljenje. Od vseh dosežkov v medicini je cepljenje na prvem mestu. Žal se ne moremo cepiti proti vsem boleznim, ker še nimamo učinkovitih cepiv. Nekateri mikrobi so namreč zelo spremenljivi. Slovenci imamo srečo, da živimo v državi, kjer je cepljenje proti večini otroških bolezni še vedno dostopno vsem prebivalcem. Cepljenje je naša pravica.
Naš način življenja naj bo takšen, da bomo psihično in fizično uravnoteženi. Eden najbolj škodljivih okoljskih dejavnikov je prekomeren in dolgotrajen stres. Organizem, ki je v stresu, povečano tvori stresne hormone, ki vplivajo tudi na imunski sistem. Prevelik stres je lahko tudi posledica pretirane fizične aktivnosti, kar je še posebej pogosto pri vrhunskih športnikih. Za povprečnega človeka lahko rečemo, da bo verjetno zmeren tek, primeren njegovim zmožnostim, imunskemu sistemu koristil, s pretiravanjem pa bomo dosegli ravno nasproten učinek.
Pojavnost bolezni, ki so povezane z motnjami v delovanju imunskega sistema, v zadnjih letih narašča, tako pri odraslih kot tudi pri otrocih. Zakaj je tako, se ne ve natančno. Za nekatere motnje znanstveniki domnevajo, da so povezane s pretirano higieno v zgodnjem obdobju življenja, ker organizem ni imel možnosti, da bi se srečal z različnimi antigeni, ko pa jih sreča pozneje, pa nanje odgovori drugače kot normalno. Število bolezni, povezanih z motnjami imunskega sistema, je verjetno večje tudi zato, ker številne motnje z laboratorijskimi preiskavami lahko dokazujemo, kar včasih ni bilo mogoče. Danes prirojene bolezni imunskega sistema odkrijemo prej in jih lahko tudi hitreje in učinkovitejše zdravimo.
Imunski sistem fiziološko oslabi s starostjo, oslabi tudi po preboleli bolezni, stradanju, hujšanju, telesni neaktivnosti ali pretiranem stresu. Če imunski sistem oslabi oz. se okvari (v primeru določenih okužb npr. z virusom HIV), govorimo o pridobljeni imunski pomanjkljivosti. Imunski sistem pa se ne razvija normalno tudi v primeru genetskih bolezni, takrat govorimo o primarnih imunskih pomanjkljivostih.
Bolezni primarnih imunskih pomanjkljivosti so večinoma genetske okvare, ki povzročijo moteno delovanje imunskega sistema. Zaradi neustrezne imunske obrambe imajo ti bolniki pogostejše in dolgotrajnejše okužbe, včasih pa se lahko pojavijo tudi avtoimunske in maligne bolezni. Za uspešno zdravljenje primarnih imunskih pomanjkljivosti je ključna zgodnja diagnostika. Obstajajo opozorilni znaki, ob katerih moramo pomisliti na možnost primarne imunske pomanjkljivosti.
Najpogostejši znaki, ki nas opozarjajo, da bi otrok lahko imel eno od oblik imunske pomanjkljivosti, so vnetja srednjih ušes (najmanj štirikrat na leto), pogoste pljučnice (najmanj dvakrat na leto), sinusitisi (najmanj dve okužbi na leto), zastoj rasti in teže pri dojenčku, vnetja kože, glivične okužbe ustne votline in kože. Omenila bi še potrebo po intravenoznih antibiotikih, najmanj dve globoki okužbi s septikemijo in pozitivno družinsko anamneza za imunsko pomanjkljivost. Otroci so običajno bledi, ne pridobivajo na teži in so manjše rasti. Otroci z oslabljenim imunskim sistemom so pogosto odsotni v šoli. Ko se otrok vrne v domače okolje in začne obiskovati svojo šolo, je zlasti pomembno, da se izogiba stika s prehlajenimi osebami. Ko se poveča število okužb dihal med učenci (zimske epidemije gripe in podobne virusne okužbe), je prav, da otroci, ki imajo imunsko pomanjkljivost, v času epidemije preventivno ostanejo doma, dokler nevarnost epidemije ne mine.
Znaki oslabljenega imunskega sistema so najrazličnejše okužbe z virusi, bakterijami in glivami. Druga težava pa se pojavi, če naš imunski sistem deluje preveč. Če povem zelo poenostavljeno: naš imunski sistem nekoliko skrene s prave poti – nastane alergija ali pa avtoimunska bolezen. V tem primeru imunski sistem, ki bi moral biti naš zaščitnik, dela povsem narobe in napade lastno telo.
Priporočamo čim bolj raznovrstno hrano z veliko surovega sadja in zelenjave, ki vsebuje številne minerale in vitamine. Vsaka toplotna obdelava hrane uniči vitamine.
Vitamin A, vitamini skupine B (B1, B2, B6, nikotinamid, pantotenska kislina, folna kislina, biotin B8, vitamin B12), vitamin C, vitamin E, vitamin D3, vitamin K1. Od mineralov pa železo, kalcij, magnezij, kalij, fosfor, krom, jod, mangan, molibden, baker, cink, selen.
Pri zdravih ljudeh, ki se prehranjujemo z raznovrstno prehrano, prehranska dopolnila ponavadi niso potrebna. Vse, kar organizem potrebuje, dobimo s hrano. Izjema so bolniki na različnih dietah, doječe matere, nosečnice, ki naj sledijo navodilom zdravnika in farmacevta. Vitamin, ki ga priporočam v turobnih zimskih mesecih, ko sonca ne vidimo tako pogosto, je vitamin D3, vse drugo pa v zadostnih količinah dobimo s hrano.
Januar 2013