Sepsa je hud zaplet, ki lahko povzroči odpoved številnih organov. Gre za dokaj pogosto bolezen, saj se lahko vsaka okužba, ki je v prvem koraku lokalna (pljučnica, okužba sečil, okužba mehkih tkiv itd.), zaplete in pride do sepse. V zadnjih letih se je pojavnost sepse podvojila. Vzrok je staranje prebivalstva in vse večje število kroničnih bolnikov. V Sloveniji incidenco hude sepse pri odraslih ocenjujejo na 100 do 150 primerov na 100.000 prebivalcev, zdravijo pa jo na oddelkih za intenzivno zdravljenje. Smrtnost bolnikov s sepso se glede na stopnjo sepse (sepsa, huda sepsa, septični šok) giblje med 25 in 60 %.

O sepsi, vzrokih zanjo in zdravljenju smo se pogovarjali z Janjo Zorko Kurinčič, dr. med., specialistko splošne medicine iz Zdravstvenega doma Krško.

Avtorica: Vesna Mlakar

Sepsa je lahko posledica okužbe v domačem in tudi v bolnišničnem okolju. Bolnikov, ki se okužijo s sepso v bolnišničnem okolju, je okoli ena petina, ostali prihajajo iz domačega okolja. V obeh so prisotne bakterije, ki so odporne proti antibiotikom.

»Sepsa je infekcijska bolezen, ki jo sproži okužba in bolnika neposredno življenjsko ogroža. Večinoma jo povzročajo bakterije, najpogosteje črevesne, kot sta Escherichia coli in Klebsiella, pogosti povzročitelji so tudi streptokoki in stafilokoki. Zelo redko, v približno 5 % primerov pa sepso povzročajo glive, predvsem glive iz družine kandida,« nam je za začetek razložila Janja Zorko Kurinčič.

 

Preberite tudi prispevek: Bomo ščasoma postali odporni proti antibiotikom? – ABCzdravja.si

 

Kako prepoznamo, da gre za sepso?

»Klinična slika pri bolnikih s sepso je odraz okužbe in neustreznega imunskega odziva gostitelja, ki se kaže s sistemskim vnetnim odgovorom. Najpogostejši znak sepse je visoka vročina, ki jo pogosto spremlja mrzlica. Pri nekaterih bolnikih pa ne pride do porasta temperature, pač pa ta pade pod normalno vrednost. Napoved izida bolezni je pri takšnih bolnikih praviloma slaba. Septični bolniki imajo po navadi pospešen srčni utrip, pospešeno dihajo, zmanjša se izločena količina urina,« našteje Janja Zorko Kurinčič in doda, da lahko v primeru poslabšanja stanja pride tudi do padca krvnega tlaka. V tem primeru govorimo o hudi sepsi.

Različne stopnje sepse

Pred dvema desetletjema so na konferenci ameriškega Združenja za intenzivno medicino sprejeli enotne definicije sindroma sistemskega vnetnega odgovora, sepse, hude sepse in septičnega šoka. Sindrom sistemskega vnetnega odgovora so opredelili s prisotnostjo vsaj dveh od naštetih sistemskih vnetnih znakov: zvišana ali znižana telesna temperatura (nad 38 °C ali pod 36 °C), povišana srčna frekvenca (več kot 90 utripov na minuto), upočasnjena frekvenca dihanja (manj od 20 vdihov na minuto ali delni tlak ogljikovega dioksida v arterijski krvi manj od 32 mmHg) in spremembe v krvni sliki (povečano število levkocitov). Za sepso gre, kadar sindrom sistemskega vnetnega odgovora povzroči okužba. Pri hudi sepsi se pojavijo simptomi in znaki motnje v delovanju posameznih organov ter znaki zmanjšane prekrvljenosti ali hipotenzija. Kadar se hudi sepsi pridruži arterijska hipotenzija, neodzivna na nadomeščanje tekočine, gre za septični šok.

Septični šok

Janja Zorko Kurinčič razloži, da je septični šok stanje, ko postane hipotenzija neodzivna na nadomeščanje tekočin, razvijejo se motnje zavesti, dihanja, delovanja srčno-žilnega sistema, motnje v delovanju ledvic. Odpovedujejo pomembni organski sistemi. Opozori, da je smrtnost pri razvitem septičnem šoku med 40 in 60 %. »Sepsa je torej življenjsko ogrožujoča bolezen. Odločilno je zgodnje prepoznavanje sepse in zgodnje antibiotično zdravljenje. Bolniki z mrzlico, visoko vročino, oteženim dihanjem morajo čim prej vzpostaviti stik s svojim osebnim zdravnikom. Če to ni možno, je seveda potreben obisk najbližjega urgentnega centra, od slabšanju stanja pa klic na 112 in ukrepanje ekipe nujne medicinske pomoči na terenu.«

Kako poteka zdravljenje?

Zdravljenje septičnega bolnika praviloma poteka v bolnišnici. »Ob sumu na sepso je treba opraviti pregled krvi, vključno z odvzemom krvi za mikrobiološke preiskave. S slednjimi izoliramo povzročitelja in v laboratorijskih pogojih preverimo njegovo občutljivost na antibiotike. Na rezultate mikrobioloških preiskav je treba počakati najmanj štiriindvajset ur, zato se za prvi antibiotik odločimo na podlagi izkušenj in zdravljenje začnemo takoj po odvzemu krvi za preiskave. Pozneje antibiotično terapijo prilagajamo glede na rezultate preiskav,« pojasni Janja Zorko Kurinčič in doda, da je v primeru težjega poteka bolezni treba uvesti tudi vso podporno terapijo. Takšne bolnike zdravijo na enotah za intenzivno terapijo.

Sepsa pri otrocih

Povišana telesna temperatura pogosto spremlja različne otroške bolezni. Kdaj je torej treba pomisliti na sepso? »Kadar otrok zboli nenadno, z visoko vročino preko 39 °C in ob natančnem kliničnem pregledu ne najdemo mesta okužbe, moramo pomisliti na prikrito bakteriemijo, ki se nezdravljena lahko razvije v sepso, hudo sepso in septični šok. Slednji pripelje do odpovedi vitalnih organov. Prikrito bakteriemijo povzročajo različne bakterije, najpogosteje Streptococcus pnumoniae, Neisseria meningitidis, Haemophilus influenzae … Najbolj so ogroženi otroci, mlajši od dveh let. Ob sumu na prikrito bakteriemijo je zdravljenje z antibiotiki treba pričeti čim prej. Tako kot pri odraslih je tudi pri otrocih treba odvzeti kri za mikrobiološke in biokemične preiskave. Izbor antibiotika je najprej izkustven, pozneje se zdravljenje prilagaja glede na izvide mikrobioloških preiskav. Zdravljenje se izvaja v bolnišnici,« pojasni Janja Zorko Kurinčič.

Preprečevanje sepse

Z zdravim načinom življenja lahko pomembno vplivamo na pojavnost kroničnih bolezni, na ta način pa posredno vplivamo tudi na preprečevanje sepse. Pomemben preventivni ukrep je tudi cepljenje. Cepljenje je lahko učinkovito v odnosu do preprečevanja okužb in tudi sepse. S cepljenjem je mogoče dokaj učinkovito preprečiti pnevmokokne okužbe. Žal je zaščita omejena na seve pnevmokokov, ki so prisotni v cepivu, in tiste, ki so jim podobni. Cepljenje učinkovito zaščiti pred invazivnimi okužbami z omenjenimi tipi pnevmokokov, zaščita je tudi dolgotrajna. Na voljo sta dve vrsti cepiva: polisaharidno in konjugirano.

Obe cepivi sta mrtvi in preprečujeta okužbo s serotipi pnevmokokov, ki najpogosteje povzročajo invazivne bolezni. Polisaharidno cepivo ščiti proti 23 serotipom pnevmokov in je namenjeno zaščiti oseb, starih dve leti in več, s povečanim tveganjem za invazivno pnevmokokno okužbo. Cepivo je namenjeno tudi vsem osebam, starim 65 let in več. Druga vrsta cepiv so konjugirana cepiva. Konjugirani cepivi proti 10 oz. 13 serotipom pnevmokokom vzpodbudita boljši odziv imunskega sistema kot polisaharidno cepivo in nudita zaščito tudi dojenčkom in majhnim otrokom. Cepiva proti pnevmokoknim okužbam so se v kliničnih raziskavah izkazala kot varna. Kljub temu proti pnevmokoknim okužbam ne smejo biti cepljene osebe, ki so imele hudo alergično reakcijo po predhodnem odmerku istega cepiva oz. osebe s hudo alergijo na katerokoli sestavino cepiva.

 

Preberite tudi prispevek: Cepljenje proti pnevmokoknim okužbam – ABCzdravja.si

 

Povišano tveganje za sepso imajo …

Najmanj ogrožena je zdrava populacija srednjih let. Ogroženi so predvsem starostniki nad 60 let, še pogostejša je pri bolnikih nad 80 let. Zelo ranljiva skupina so tudi novorojenčki oziroma dojenčki. Ob teh imajo povišano tveganje za sepso še:

• bolniki z aidsom in rakavimi obolenji,
• bolniki, ki prejemajo kemoterapijo ali so obsevani,
• starejši ljudje s kroničnimi boleznimi,
• bolniki, ki imajo vstavljen urinski kateter,
• ljudje z umetnimi sklepi,
• bolniki s presajenimi organi,
• bolniki, ki jih umetno predihavajo,
• dolgotrajni sladkorni bolniki,
• bolniki s hudimi opeklinami ali poškodbami,
• bolniki z odpovedjo ledvic ali jeter,
• bolniki brez vranice.

Prepoznajte simptome in znake sepse!
Najpogostejši znak sepse je visoka vročina, ki jo pogosto spremlja mrzlica. Kljub temu pri nekaterih bolnikih ne pride do porasta temperature, temveč ta pade pod normalno vrednost. Med druge simptome strokovnjaki uvrščajo še: slabost, pospešen srčni utrip, zmanjšan apetit, zmanjšana količina urina, bruhanje, hitro dihanje, izpuščaje po koži, motnje zavesti, mrzlico, razdražljivost, zaspanost, zmedenost.