Avtorica: Katja Štucin
Celulit oz. pomarančasta koža se, kot rečeno, pogosto zamenjuje s celulitisom, vendar je slednji bolezen. Celulitis ali flegmona je akutno difuzno gnojno vnetje kože z očitnim žariščem okužbe na koži ali brez njega. Ocenjujejo, da je pogostost pojavljanja od 30 do 50 primerov bolezni na 1000 ljudi letno. Pojavlja se v vseh starostnih skupinah ter na različnih delih telesa. Za celulitis je značilna oteklina, toplina, rdečina in občutljivost prizadetega dela kože. Rob ni ostro omejen od zdrave kože kot pri šenu, ker gre za vnetje v globini. Značilno je hitro širjenje otekline in rdečine, lahko je prisotno tudi vnetje limfnih žil in področnih bezgavk. Včasih se na prizadeti koži pojavijo mehurčki, bule in kožne krvavitve. Običajno so prisotne splošne težave, kot so vročina, mrazenje in slabo počutje, vendar so večinoma blage. Bolniki imajo lahko hude bolečine na prizadetem mestu telesa, če je to na nogah, težko hodijo.
Posebno pozorni moramo biti pri bolnikih, ki so imunsko oslabljeni, kajti pri njih klinična slika ni vedno izražena v celoti.
Celulitis povzročajo številne bakterije, ki so sestavni del normalne kožne flore ali so prisotne v našem okolju, npr. v vodi. Glavni povzročitelji celulitisa so streptokoki in stafilokoki, lahko so tudi druge bakterije in glive.
Celulitis se lahko pojavi nekaj dni po poškodbi sicer zdrave kože, ki je lahko tako majhna, da se je bolnik ne spomni in je nastala npr. ob britju ali pri športu. Večinoma pa nastane kot zaplet rane, razjede, poškodovane kože med prsti na nogi zaradi maceracije ali glivične okužbe ali dermatoze, itd.
Nezapletena oblika celulitisa se običajno hitro pozdravi. Vzroki za slab klinični odgovor na začetno zdravljenje so neobičajni (redki) povzročitelji, odporni sevi stafilokokov, globlja okužba, kot smo ocenili na začetku, in pridružene bolezni. Diagnozo postavimo s kliničnim pregledom. Pri bolnikih s težjo klinično sliko s pregledom krvi (laboratorijsko) ugotovimo povečano število belih krvničk, lahko je tudi zmanjšano, ter povečano koncentracijo C- reaktivnega proteina. Hemokulture in biopsije prizadete kože večinoma niso potrebne, razen pri bolnikih s sladkorno boleznijo, z rakavimi boleznimi in oslabljeno imunostjo ter pri ugrizih živali. Hemokultura je mikrobiološka preiskava krvi, ki je potrebna, ko sumimo, da je prišlo do vdora bakterij v kri. Pri celulitisu so hemokulture redko pozitivne (v manj kot petih odstotkih). Slikovne preiskave običajno niso potrebne, lahko pa si z ultrazvočno preiskavo pomagamo pri iskanju skritih abscesov ali ognojkov in pri natančnejši opredelitvi velikosti celulitisa.
Bolnike, ki nimajo znakov sistemske prizadetosti (vročina, mrzlica), običajno zdravimo ambulantno. Prehodno povečanje rdečine prvi dan antibiotičnega zdravljenja je pogosto posledica razpada bakterij, ki izločajo toksine. Če se med zdravljenjem pojavijo sistemski znaki vnetja, je potreben takojšnji ponovni pregled in po potrebi napotitev v bolnišnico. Bolnike z vnetjem limfnih žil, s sistemskimi znaki vnetja, hitro napredujočim celulitisom ali bolnike, ki potrebujejo kirurško obravnavo, zdravimo z intravenskimi antibiotiki v bolnišnici, običajno z antistafilokoknimi penicilini sedem do deset dni. Poleg antibiotikov so pomembni še dodatni ukrepi, in sicer dvig okončine, imobilizacija ter lokalne obloge s fiziološko raztopino. Najpogostejši zapleti celulitisa so sicer limfangitis, osteomielitis, gnojni artritis, tromboflebitis, bakteriemija in nekrotizirajoči fasciitis.
Nastanek celulitisa lahko preprečimo z zdravljenjem glivnih okužb med prsti, z dobro osebno higieno, z nego kože v okolici vnetja z mastno kremo in z uporabo kompresijske nogavice pri bolnikih s krčnimi žilami.