Avtor: Vlasta Žvikart, mag. farm.
Besede antibiotik se drži vsemogočen zven najbrž še iz časov odkritja teh zdravil, ko je svet navdalo z upanjem, da bo nekega dne mogoče izkoreniniti vse hude nalezljive bolezni. A dejstvo je, da postaja to protibakterijsko orožje zaradi nepravilne uporabe celo nevarno za našo prihodnost. Seveda imajo antibiotiki poleg želenega antibakterijskega učinka tudi neprijetne neželene učinke (uničenje koristne črevesne flore, posledično pojav drisk, padec imunskega sistema, razne alergijske reakcije in drugo). A najbolj zaskrbljujoče je, da postajajo antibiotiki dandanes vse manj učinkoviti. Prihaja do odpornosti (rezistence) določenih vrst bakterij proti učinkom posameznih antibiotikov, zaradi česar nam v prihodnosti grozi, da bodo obstoječi in tudi novi antibiotiki čedalje bolj izgubljali na svoji moči. To ima lahko za nas katastrofalne posledice, saj bodo, če bomo antibiotike še naprej tako neodgovorno uporabljali, ogrožene tudi operacije, kemoterapije in transplantacije organov. Vsakršno jemanje antibiotikov, še posebej pa njihova nepravilna uporaba (premajhni odmerki, neredno jemanje, prekratko trajanje zdravljenja, jemanje za bolezni, kjer ne bi bili potrebni) lahko pripelje do pojava rezistence.
Nadaljnjo neučinkovitost lahko preprečimo:
To pomeni manj antibiotikov in tudi njihovo menjavanje. Antibiotiki pri večini okužb in vnetij sploh niso potrebni. Pri vročini ni treba jemati antibiotika, ravno tako ne pri prehladih in gripi. Pri prehladnih obolenjih večinoma zadošča zgolj simptomatska terapija, ki utekočini izločke in olajša njihovo izločanje. Antibiotiki so zdravila, namenjena zdravljenju hudih okužb. Zdravniki pa jih žal predpisujejo prepogosto, v nekaterih državah Evropske unije prihaja tudi do njihove nezakonite prodaje, med ljudmi pa je priljubljeno samozdravljenje z ostanki predpisanih zdravil. Če bomo jemali antibiotike tudi pri virusnih obolenjih, bo edini učinek, ki ga bodo ti imeli na naše zdravje, vse bolj oslabljen imunski sistem, zaradi česar se bodo okužbe le še bolj ponavljale.
Ponavadi predpiše zdravnik prvi antibiotik na podlagi empiričnih podatkov. Nato naredi klinične in laboratorijske preiskave, s pomočjo katerih ugotovi, v katerem organu je nastalo vnetje, in izbere antibiotik glede na bakterije, ki v tem organu najpogosteje povzročajo okužbe, in glede na njihovo občutljivost na antibiotike. Odloči se za antibiotik, ki ima čim ožji spekter protibakterijskega delovanja in čim manj neželenih učinkov. Ko osami bakterijo, ki je povzročila okužbo, antibiotik po potrebi tudi zamenja.
Od razvoja prvega antibiotika leta 1929 (penicilin) je bila v nadaljnjega pol stoletja razvita večina antibiotikov, ki jih poznamo danes, zadnjih nekaj desetletij pa znatno manj. Razvijati bi bilo treba tudi inhibitorje encimov, ki povzročajo neučinkovitost antibiotikov, in kemijsko modificirati obstoječe antibiotike.
Antibiotik je treba jemati vedno ob uri in zadosti dolgo časa, tudi če se simptomi izboljšajo. Zdravljenja ne smemo samovoljno prekiniti.
Namesto samozdravljenja z ostanki antibiotikov v lekarni raje povprašajmo po močnih probiotikih in z njimi okrepimo lastno obrambo telesa. Raziskave kažejo, da so probiotiki pri številnih bakterijskih okužbah celo učinkovitejši kot antibiotiki. Koristni pa so tudi za obnovo črevesne flore in dvig odpornosti po končanem zdravljenju z antibiotiki.
Tudi antibiotična mazila niso primerna za pogosto uporabo, ki traja krajši čas. Najnovejše raziskave so sicer pokazale, da je razvoj rezistence pri lokalni aplikaciji antibiotika zanemarljiv, a le pod pogojem, da se za lokalno aplikacijo uporabljajo izključno antibiotiki, ki se ne uporabljajo za sistemsko. A vseeno je pri klasični oskrbi rane lokalna uporaba antibiotikov zaradi prisotnosti izločkov povsem neučinkovita in nekoristna. Zakaj nam v lekarni torej ne bodo prodali antibiotičnega mazila, ki nam ga je posodila soseda in je tako dobro pomagalo? Predvsem zato, ker je antibiotik kot mazilo v večini primerov (zlasti če gre za samozdravljenje po lastni presoji) povsem nepotreben.
Če na primer dežurni zdravnik otroku zgolj na podlagi empiričnih opažanj predpiše antibiotični sirup, se čez nekaj dni oglasimo pri osebnem zdravniku, ki bo ugotovil, ali je predpisani antibiotik v resnici ustrezen.
Prav tako so problematične odplake, predvsem tiste iz bolnišnic, pa tudi iz naših gospodinjstev. Odplake, ki vsebujejo ostanke antibiotikov, prek kanalizacije odtečejo v vodotoke, od tam v podtalnico in posledično tudi v našo pitno vodo.
Rezistenca pomeni, da se mikroorganizmi (bakterije) prilagodijo na antibiotike in ostale protimikrobne substance, tako da nanje niso več občutljivi. Mehanizmi za razvoj rezistence so npr. inaktivacija z encimom, ki ga proizvaja bakterija, sprememba antibakterijskega delovanja ali zmanjšanje bakterijske prepustnosti za antibiotike.
Kako pravilno oskrbimo manjšo rano brez antibiotičnega mazila ali pršila?
Najboljša izbira so sodobne obloge za rane v obliki polprepustnih folij, hidrogelov ali polimernih pen, ki imajo nalogo preprečevanja sprijemanja obloge z rano in prehajanja izločkov v višje plasti obloge, kar znatno pospeši čas celjenja. Rano vedno najprej dobro speremo pod tekočo vodo in odstranimo vse vidne tujke, nanjo nanesemo npr. hidrogel in jo pokrijemo s polprepustnim prozornim filmom z blazinico. Oblogo zamenjamo najkasneje v treh dneh.
Antibiotiki so zdravila, namenjena zgolj zdravljenju hudih okužb, zdravniki pa jih žal predpisujejo prepogosto. V nekaterih državah Evropske unije prihaja celo do njihove nezakonite prodaje, med ljudmi pa je priljubljeno samozdravljenje z ostanki predpisanih zdravil. Če bomo jemali antibiotike tudi pri virusnih obolenjih, bo edini učinek, ki ga bodo ti imeli na naše zdravje, vse bolj oslabljen imunski sistem, zaradi česar se bodo okužbe le še bolj ponavljale.
Februar, 2009