V zgornjem delu nosno-žrelne votline leži žrelnica (adenoidna žleza), na prehodu iz ustne votline v žrelo pa par ovalnih tvorb, ki jih imenujemo mandlji (nebnice). Žrelnica in mandlji so del limfnega sistema, ki je obrambni mehanizem organizma. Vnetje nebnic in žrelnice (tonzilitis), bolj znano kot angina, je v večini primerov nenevarna bolezen, ki pa lahko nezdravljena povzroči tudi resnejše zaplete s trajnimi posledicami.

Avtor: Maja Vičič, dr. med.

Kakšni so dejavniki tveganja?

Za angino zbolevajo otroci v vseh starostnih skupinah, še zlasti pa med 3. in 5. letom, saj v teh letih njihov imunski sistem še ni povsem razvit, razmeroma velike nebnice in žrelnica pa so ravno v tem obdobju zelo izpostavljene okužbam z mikroorganizmi.

Vnetje večinoma povzročajo bakterije iz skupine streptokokov, najpogostejši povzročitelj gnojnih angin je betahemolitični streptokok (Streptococcus pyogenes). Angino lahko povzročijo tudi številni respiratorni virusi, med njimi Epstein-Barr, ki povzroča infekcijsko mononukleozo.

Nevarnost širjenja obolenja je večja v vrtcih, šolah in v skupinah, kjer se zadržuje večje število oseb in kjer prihaja do neposrednih stikov. Svoje doprinese tudi dolgoročna izpostavljenost cigaretnemu dimu, ki zmanjša imunsko sposobnost organizma in poveča možnost za nastanek vnetja. Približno 15–20 % šolskih otrok je bacilonoscev. Bolnik prenaša okužbo s tesnim stikom z zdravo osebo preko delcev žrelnega izločka. Predvsem otroci se lahko okužijo z vstavljanjem »umazanih« rok v usta, bakterijo pa lahko raznesemo tudi preko okužene hrane (mleko). Bolezen je pogostejša v zimskih dneh, inkubacijska doba je od 12 ur do 4 dni.

Kako prepoznati angino?

Odrasel človek prepozna angino po pekočem žrelu in bolečinah pri požiranju sline. Zaradi oživčenja z istim živcev se ob tonzilitisu pogosto pojavi tudi bolečina v ušesih. Majhni otroci pogosto ne morejo povedati, da jih boli žrelo, opazi se le, da so nekoliko bolj razdražljivi, zaspani ter da zavračajo hrano. Slabemu počutju se pogosto pridruži tudi glavobol, bruhanje in povišana telesna temperatura. Zdravnik pri pregledu največkrat zatipa povečane vratne bezgavke, nebnici sta nabrekli in pordeli. Na njih so vidne belkaste gnojne obloge, ki se jih ne da odluščiti brez drobne krvavitve.

Otroci, mlajši od treh let, ob okužbi, ki jo povzroča S. pyogenes, nimajo angine, ampak dolgotrajen izcedek iz nosu, nekoliko zvišano telesno temperaturo in povečane vratne bezgavke. Če se vnetju nebnic, ki ga povzroča S. pyogenes pridruži še folikularni izpuščaj na koži, ima bolnik škrlatinko. Potek škrlatinke je povsem enak poteku streptokokne angine. Izpuščaj se navadno pojavi drugi dan bolezni in se približno čez teden dni prične luščiti.

Ker angina lahko povzroči zaplete, je dobro, da obiščete svojega izbranega družinskega zdravnika ali pediatra v primeru bolečega žrela, ki traja več kot 48 ur, in ob prisotnosti visoke vročine. Prav tako obiščite zdravnika, kadar vas močno boli žrelo, vendar niste prehlajeni. Nemudoma pa obiščite zdravnika v primeru hujših težav s požiranjem ter ob pojavu težjega dihanja ali bolečin v prsnem košu.

Postavitev diagnoze

Ker gre za razmeroma pogosto obolenje, zdravnik angino največkrat diagnosticira s pomočjo temeljitega telesnega pregleda. Predvsem pri majhnih otrocih se večkrat poslužuje tudi analize odvzetega brisa žrela. Opravi ga s pomočjo sterilne vatirane palčke, s katero podrgne po otrokovem žrelu. S tem dobi vzorec oblog ali gnoja, ki ga nato analizirajo v laboratoriju. Tako lahko natančno določijo povzročitelja in opravijo antibiogram, s pomočjo katerega se zdravnik lahko odloča o nadaljnjem antibiotičnem zdravljenju.

Zakaj je angina lahko nevarna?

Angina je potencialno nevarno obolenje zaradi številnih morebitnih zapletov. Zapleti so septični (gnojni) in imunsko pogojeni (negnojni). Septični nastanejo zaradi širjenja streptokokov v okoliško tkivo. Če se vnetje razširi na tkiva v okolici in se ob mandljih ali za njimi ustvari novo žarišče, nastane peritonzilarni ognojek oziroma absces. Oteklina je lahko tako velika, da lahko celo ovira dihanje in požiranje. Ob tem se obilno izloča slina, včasih pa privede celo do čeljustnega krča. Dihanje lahko ovirata tudi nabrekli nebnici ali žrelnica.

Ker je žrelo povezano z ušesom preko t.i. Evstahijeve cevke, lahko predvsem pri otrocih pride do okužbe srednjega ušesa. Občasno se lahko pojavijo tudi streptokokni celulitis (okužba kože in podkožnega tkiva), vulvovaginitis ter vnetje obnohtnega tkiva.

Med negnojne zaplete spada ledvična okvara, ki je lahko prehodna ali celo trajna. Akutni postsreptokokni glomerulonefritis se lahko pojavi 7–21 dni po bolezni. Pojavi se glavobol, slabost, bruhanje, zviša se krvni tlak, v hujši obliki se lahko pojavijo tudi edemi okrog oči, na spodnjih okončinah in drugod po telesu. Resen zaplet je tudi revmatična vročica, ki nastane 2–3 tedne po akutni fazi bolezni.

Za njo je značilno, da prizadene srčno mišico, sklepe, podkožje in osrednje živčevje. Običajno se do 25 dni po streptokokni okužbi pojavijo bolečine v sklepih in otekanje sklepov, tahikardija (hitrejše bitje srca), zvišana telesna temperatura, opazne pa so že vnetne spremembe na srcu in v podkožnem tkivu. Za vnetje sklepov je značilno, da so prizadeti predvsem večji sklepi ter da se vnetje običajno seli iz enega sklepa na drugega. Prizadetih je lahko več sklepov hkrati. Najbolj nevaren zaplet revmatske vročice je karditis (prizadet je lahko perikard, mikokard, endokard ali celotno srce), saj lahko pušča trajne okvare na srcu.

Kako zdraviti angino?

Angino, ki jo povzroči okužba s streptokoki, zdravimo s pomočjo antibiotikov. Največkrat so to penicilini, zdravljenje pa traja 10 dni. Alternativa je cefalosporin prve generacije ali makrolid. Čeprav se bolnik že po nekaj dneh jemanja antibiotika počuti veliko bolje, ne sme prekiniti z jemanjem antibiotika. Predčasna opustitev terapije zelo pogosto povzroči nastanek bakterij, odpornih proti antibiotikom. Pri nekaterih majhnih otrocih je občasno potrebna tudi hospitalizacija in parenteralno dajanje antibiotika. Pri tistih, ki pogosto zbolevao zaradi angin, se večkrat odločijo za kirurško odstranitev nebnic.

Okužbe je treba preprečevati

Najboljša zaščita pred okužbo je še vedno izogibanje tesnim stikom z obolelo osebo ter temeljito umivanje rok z milom in vodo, ki jih nato obrišete z brisačko za enkratno uporabo. Prav tako ne uporabljajte istega pribora ali kozarcev kot obolela oseba. Priporočljivo je pitje večjih količin tekočine, potreben pa je tudi počitek. Slednje še posebej velja za otroke. Priporočena je predvsem blaga prehrana, zelo dobra izbira so npr. juhe, izogibati se je treba gaziranim pijačam. Odločite se lahko tudi za vlaženje suhega zraka v stanovanju.