Medicina definira življenje kot biofizikalno načelo, ki ga opredeljuje preskok elektronov v vodi. Krivulje teh tokov beležimo na EKG-, EEG- in EMG-posnetkih, prenos teh tokov v telesu pa omogoča sol. Raztopljena sol v vodi deluje kot elektroprevodni elektrolit in ustvarja pogoje splošne elektroprevodnosti. S tem omogoča pretok življenjske energije ali bioenergije, ki je enosmerni električni tok nizke napetosti in nizke jakosti.

Avtor: Vladimir Maganja, dr. med., spec. fizikalne medicine in rehabilitacije

Kaj se zgodi pri izgorevanju hrane?

To energijo naše telo pridobiva z oksidacijo ali izgorevanjem hrane. Proces izgorevanja oziroma oksidacije je oddajanje ali sproščanje elektronov, torej bioenergije. Pri tem nastajajo elektropozitivni odpadki, tako imenovani prosti radikali. Elektroni imajo težnjo nastopanja v elektronskih parih. Kadar imata atom ali molekula zadnjo oblo zasičeno z elektronskim parom, sta stabilna, če pa je na njej prisoten le en elektron, se atom ali molekula obnašata kot zelo reaktiven elektropozitiven prosti radikal. Ta intenzivno išče elektron za svojo nevtralizacijo in s tem preti, da nam povzroči oksidativno poškodbo, s tem oksidira (po domače »skuri«) katerokoli strukturo v telesu. Če je ta struktura DNA, ki vsebuje navodila za delitev celice, lahko pride do rakave preobrazbe z nekontrolirano delitvijo celic, lahko pa pride tudi do oksidativne poškodbe katerekoli strukture v telesu.

Iz do sedaj povedanega vidimo, da prosti radikali nastajajo v celici pri izgorevanju hrane, saj za vsak odtegnjen elektron proizvedemo en prosti radikal. Te radikale nevtralizirajo antioksidanti, molekule z viškom elektronov v presni hrani. Najbolj znani so vitamini A, C in E, seveda pa imajo rastline še veliko bolj ali manj znanih antioksidantov. Žal se ti pri kuhanju uničijo, saj že pri temperaturi 38–40 stopinj Celzija oksidirajo, torej izgubijo elektrone in s tem zaščitni antioksidativni potencial. Zato nekateri menijo, da bi moral človek za dober antioksidativni potencial pojesti vsaj 70 odstotkov presne hrane. Uživanje samo kuhane hrane je namreč Sizifovo delo, saj prav toliko elektronov, kot jih pridobimo z oksidacijo hrane, dolgujemo nevtralizaciji prostih radikalov, niti enega manj in niti enega več.

Živa voda

Neoksidirani vitamini nevtralizirajo proste radikale, nevtralizirati in iz telesa odstraniti pa jih je sposoben le en antioksidant – živa voda. Ta se nahaja v studencih, potokih, jezerih in rekah v neokrnjeni naravi. Voda je sposobna sprejemati in oddajati velike količine električne energije, dokaz za to je strela, ob kateri se iz vodnih kapljic v oblakih sprostijo ogromne količine električne energije. Živa voda zaradi viška elektronov nosi močan elektronegativen naboj, s katerim pritegne nase elektropozitivne odpadke oz. radikale, jih z elektroni nevtralizira in skozi ledvice ponese iz telesa. S tem omogoča in vzdržuje visok bioenergijski potencial organizma v celoti.

Ali voda vsebuje energijo?

V okviru šolskega znanja obstaja vsesplošno znano dejstvo, da voda ne vsebuje energije. Kemija meri vsebnost energije na tak način, da sežge maščobo, sladkor, ali beljakovino, nakar izračuna količino sproščene toplote na gram proučevane snovi. Ker voda ne gori in z njo lahko ogenj le pogasimo, se zmotno sklepa, da voda ne vsebuje energije. Dokaz, da temu ni tako, nam sporoča naravni pojav strela, pri katerem se sprostijo ogromne količine energije, ki strese zemljo in z bliskom in gromom razpara nebo. Če bi bilo elektrogospodarstvo sposobno to ogromno količino energije zajeti, bi nam ob njeni prodaji izstavilo ogromen račun. Žal pa je za kemika voda v oblaku, iz katerega je pravkar udarila strela, le H2O, in voda iz močno naelektrenega oblaka, iz katerega bo vsak čas udarila strela, prav tako H2O.

Živa naelektrena voda je v resnici nosilec najžlahtnejše, takoj razpoložljive bioenergije, saj pri njenem sproščanju ne nastajajo prosti radikali. Za pridobitev te energije ni treba vlagati energije za prebavo kot pri hrani. Še več, živa voda s svojim elektronegativnim nabojem pritegne nase elektropozitivne proste radikale, jih z elektroni nevtralizira in je edini antioksidant, ki jih je skozi ledvice sposobna ponesti iz telesa. Pri tem ji pomaga še en antioksidant živa sol, ki prav tako prispeva velike količine elektronov. Po kapaciteti antioksidativnega delovanja je najmočnejša živa voda, saj jo pijemo na litre, na drugem mestu je živa sol, ki jo uživamo v tisočkrat manjših gramih, ostale antioksidante in vitamine pa še v tisočkrat manjših miligramih.

Alkalnost je pomembna

Voda ima vodilno vlogo v borbi z zakisanostjo telesnih tekočin. Vse celice našega telesa so namreč proizvajalke kislin. Pri izgorevanju hrane se kisik spaja v ogljikov dioksid kot pri vseh vrstah gorenja. Ogljikov dioksid, ki je raztopljen v vodi, je ogljikova kislina, zato se vode z mehurčki imenujejo kisle vode. Živa voda v telesu deluje alkalno, saj z izpiranjem kislin iz telesa vzdržuje bazičnost naših telesnih tekočin. Ta je zelo pomembna, saj so naše celice sposobne živeti le v rahlo alkalni medcelični tekočini. V arterijski krvi je pH 7,4, v venski 7,36, pri 7,3 smo nezavestni, pri pH 7 pa nastopi smrt. Zavedati se moramo, da se iz vsake molekule sladkorja v pijači pri izgorevanju tvori šest molekul ogljikovega dioksida, zato deluje alkalno le voda brez sladkorja.

Se zastrupljamo?

Za zaključek je treba povedati tudi to, da se moramo zavedati, da je človeški rod, odkar se je pred enim do dvema milijonoma let razvil iz naših prednikov, v neokrnjeni naravi pil le živo vodo in užival živo sol ter užival hrano brez pesticidov, ki so zelo rakotvorni prosti radikali. Živa voda se nahaja v neokrnjeni naravi. Ko vodo spustimo v cev, se po osemdesetih metrih popolnoma razelektri, živa sol se devitalizira v postopku rafiniranja, s postopki modernega industrijskega kmetovanja pa obremenimo hrano.

Devitalizirane in s klorom zastrupljene vode, ki je povrhu vsega še obogatena s pesticidi in težkimi metali, devitalizirane rafinirane soli in hrane, zastrupljene s pesticidi, naše telo nikdar ni in nikdar ne bo potrebovalo, pa kljub temu plačujemo, da imamo vse to doma.

Zastrupili smo si dobršen del zemlje, vode, hrane in zraka, želimo uničiti vse, kar leze in gre po polju. Poljedeljski škodljivci postajajo na strupe odporni, kot bakterije na antibiotike, zato uporabljamo vedno nove kombinacije pripravkov, naša hrana pa je z njimi vedno bolj obremenjena. Sploh nam ni nič jasno in čudimo se, zakaj so kronična degenerativna obolenja v porastu. Lahko bi dejali: KDOR DRUGEMU JAMO KOPLJE, JE SAM SVOJE NESREČE KOVAČ!

Marec, 2012