»Jejte mleko in mlečne izdelke!« priporočajo knjige in revije o zdravi prehrani. In gremo v trgovino ter kupimo sir. Pa smo lahko prepričani, da smo kupili pravo živilo oziroma živilo, ki bo pripomoglo k našemu zdravju? Ali je živilo, ki ga kupujemo, res zdravju prijazno ali skriva v svoji sestavi prehranske pasti? Nikar slepo ne nasedajmo nazivom, ki se nahajajo na prehranskih izdelkih, kajti tudi nazivi lahko zavajajo. Žal.

Avtor: Damijana Škrlj

Imitacija sira (in drugih prehranskih izdelkov)

Ne boste verjeli, vendar obstaja tudi imitacija sira. Kaj je imitacija sira? Govorimo o prehranskem izdelku, ki po videzu sicer spominja na sir, kot ga poznamo, vendar pa je po sestavinah bistveno drugačen. Imitirani siri, kot strokovno imenujejo analoge sira, imajo nizko ali ničelno vsebnost mleka, namesto mlečnih maščob se v njem nahajajo rastlinske maščobe, vsebujejo tudi več vode, barvil, arom, na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije pa kot sestavino omenjajo tudi vsebnost rekonstruiranih proteinov. »Umetni« siri so v osnovi bolj namenjeni veganom, ki ne uživajo maščob živalskega izvora, vsejedega potrošnika pa »zavajajo« tako z videzom, nazivom ter s ceno, ki je običajno nižja od cene klasičnega izdelka.

Deklaracija

Izdelek sir mora na svoji deklaraciji vedno vsebovati naslednja podatka: količino maščobe in količino maščobe v suhi snovi. Sicer pa je beseda sir po evropski zakonodaji rezervirana za izdelek, proizveden po natančno določenih tehnoloških postopkih iz mleka sesalcev (kravjega, ovčjega, kozjega), sirišča, mlečnokislinskih bakterij ter soli. Seveda se analogi sira lahko prodajajo kot živila v primeru, če jih človek lahko uživa brez nevarnosti ogrožanja svojega zdravja.

Vsekakor bodimo pozorni na deklaracijo o vsebnosti sestavin, da ne bomo v dobri veri, da uživamo pravi sir, uživali njegov analog. Pozorni moramo biti tudi na zakonsko opredeljene definicije kakovosti, tako npr. pomeni sadni sok sok iz 100 % sadnega deleža, mleko je izdelek mlečne žleze sesalca in podobno. Večinoma so imena izdelkov določena s pravilniki, kot npr. ime mleko, in predstavljajo osnovno informacijo potrošniku, kakšno živilo sploh kupuje.

Deklaracija sestavin na živilih – čemu so sploh namenjene?

Potrošniki imamo pravico vedeti, kaj kupujemo in uživamo. Deklaracije nas seznanjajo s sestavo živila, nam dajejo napotke, kako z živilom ravnati in nas z informacijo o sestavinah usmerjajo k nakupu in uživanju izdelkov, ki nam po svoji sestavi odgovarjajo tudi takrat, ko se prehranjujemo v skladu s smernicami zdravega načina prehranjevanja.

Označevanje je predpisano s številnimi zakoni, pravilniki in podobnimi uredbami ter je pod stalnim nadzorom državnih organov. Informacije morajo biti podane v jeziku države, kjer se izdelek prodaja, informacije ne smejo biti pomanjkljive, neprimerne ali kako drugače zavajajoče. Biti morajo nedvoumne in razumljive, hkrati pa se teh obveznih označb na predpakiranem živilu ne sme prekrivati z dodatnimi etiketami.

Podatki, ki jih mora deklaracija vsebovati, so:

• ime in neto količina izdelka, ki pa ni obvezna v primeru, če gre za kosovno prodajo, npr. jajca in se jih zlahka prešteje;
• seznam vseh sestavin (tudi aditivov in alergenov), ki morajo biti navedene v padajočem vrstnem redu, torej od tiste, ki je je največ, do tiste, ki je je v izdelku najmanj;
• Med alergene sodijo naslednje sestavine: jajca, žita, ki vsebujejo gluten, listnata zelena, raki, arašidi (kikiriki), ribe, soja, lupinasto sadje – najrazličnejši oreščki (lešniki, orehi, pistacija, indijski orešček, ameriški oreh, brazilski orešček, mandlji, makadamija in orehi queensland), gorčično seme, sezamovo seme, mleko in mlečni izdelki, ki vsebujejo laktozo ter žveplov dioksid in sulfiti (če je koncentracija večja od 10 mg/kg oziroma 10 mg/l), ki so izraženi kot SO.
• Živila, ki vsebujejo aditive, morajo imeti tudi to označeno. V EU je nadzor nad aditivi v živilih zelo strogo nadzorovan. Če živilo vsebuje aspartam, mora biti še dodatno omenjen z navedbo, da »izdelek vsebuje vir fenilalanina«.

• rok uporabnosti (hitro pokvarljiva živila nosijo oznako »uporabno do« in jih je treba po pretečenem roku takoj zavreči, saj so sicer lahko zdravju škodljiva, bolj neobčutljiva pa oznako »uporabno najmanj do«);
• če je ime sestavine posebej navedeno (npr. jabolčni) ali pa se slika izdelka nahaja na embalaži, mora biti na deklaraciji obvezno naveden delež te sestavine v izdelku;
• navodila za shranjevanje in uporabo;
• naziv proizvajalca, uvoznika ali trgovca, ki živilo prodaja v EU, če so živila proizvedena izven EU, pa mora biti v deklaraciji navedena država proizvodnje. Navedba porekla se navaja le takrat, ko bi bil potrošnik zaradi odsotnosti tega podatka zaveden o pravem poreklu živila. Obvezne pa so navedbe o poreklu govejega mesa, ki vključuje državo rojstva, državo reje, državo zakola; pri sadju in zelenjavi pa je obvezna država pridelave;
• če proizvajalec izdelek obogati npr. s kalcijem, mora biti ta podatek obvezno naveden v deklaraciji, in sicer v obliki hranilne vrednosti živila ter v kolikšni količini je dodatek uporabljen;
• podatek, ali je živilo oz. njegova sestavina gensko spremenjena (če je bila za izdelek uporabljena le ena gensko spremenjena sestavina (GS), mora biti le-ta na izdelku ustrezno označena). Ekološka živila s certifikatom v nobenem primeru ne smejo vsebovati gensko spremenjenih sestavin).

Neobvezno navedeno:

• hranilna ali prehranska vrednost, ki pa se mora vedno nahajati na dietičnih živilih oz. živilih, namenjenih za posebno prehranjevanje, ko npr. vsebuje manj soli, manj sladkorja, manj maščobe, z nižjo energijsko vrednostjo.

Ne pustimo se zavesti videzu živilskega izdelka

Ob nakupni odločitvi smo dostikrat v precepu, kateri živilski izdelek je sploh primeren za našo prehrano oziroma dejansko odslikava lastnosti, ki jih želimo z nakupom in uživanjem takega izdelka izkoristiti. Danes smo pod velikim vtisom in vplivom agresivnega oglaševanja, ki dostikrat presega meje etičnega oglaševanja in navaja lastnosti, ki za izdelek ne veljajo ali pa s prefinjenim načinom zavaja potencialnega kupca in ga navaja k lastnemu, a napačnemu vtisu.

Zunanji videz, embalaža, dvoumne trditve, drobno zapisana deklaracija, slavne osebnosti, ki se podpišejo pod izdelek ali pa z lastnim zgledom pospešujejo njegovo porabo, so le nekateri primeri, ki nas lahko nagovorijo k nakupu nekega živila. Primer takega zavajanja je borovničev čaj, ki lahko vsebuje zgolj 0,5 % borovnic ali pa mu je dodana le aroma borovnic. Verjetno bo tak čaj slabo koristil, če imamo težave z drisko. K nakupu varljivih izdelkov nas mnogokrat prepriča nižja cena, ki pogosto botruje naši nakupni odločitvi. Žal je število imitiranih izdelkov v porastu in jih od pravih izdelkov (če ne beremo deklaracije) le težko ločimo.

Žal ne moremo mimo sladkorja in soli

Ta dva dodatka sta v živilih »zlorabljena«, saj ju pogosto dodajajo v prevelikih količinah. Mnogokrat se nam zdi, da uživamo sol v zmernih količinah, a pogled na deklaracije zaužitih izdelkov kaže drugačno sliko. Po ocenah strokovnjakov naj bi zaužili največ 1 čajno žličko soli dnevno, kar pomeni 2.300 mg, vendar jo večinoma zaužijemo skoraj še enkrat toliko. Kupljena hrana je običajno občutno preslana, kar nas lahko napenja, poleg kopičenja maščob pospešuje tudi lakoto. Pomislimo, katerega kruha pojemo več: skorajda neslanega ali tistega, ki ima nekoliko večjo vsebnost soli, tudi v obliki polnozrnatih prehranskih izdelkov?

Sladkor

Premalo pozornosti namenjamo tudi preveliki vsebnosti sladkorja v živilih, saj recimo jogurt s sadjem vsebuje več sladkorja, kot si mislimo, in torej le ni tako dobra izbira za zajtrk, kot se nam zdi na prvi pogled (preverite kalorično vrednost živila na deklaraciji). Raje si privoščite navaden jogurt in mu dodajte na koščke narezano sadje in po potrebi osladite z žličko medu. Nedvomno primernejša izbira.

Podobna »potegavščina« velja tudi za najrazličnejše »zdrave« polnozrnate ploščice, ki vsebujejo ali veliko dodanega sladkorja ali pa umetnih sladil, ki prav tako niso zdrava. Primer »zlorabe« sladkorja predstavljajo tudi manj mastna živila, ki jim s tem, ko jih v procesu proizvodnje osiromašijo maščob, za boljši okus dodajo sladkor (npr. nekatere vrste arašidovega masla z manj maščobe vsebujejo posebno vrsto sladkornega sirupa, ki pa se sicer uporablja za krašenje sladic in tort. Jedilna žlica takega namaza, ki bi mu marsikdo zaradi manjšega deleža maščob rekel »lahki«, vsebuje skoraj pol čajne žličke sladkorja).