Vzorec prehranjevalnih navad prevzamemo od svojih staršev in ga prenašamo na svoje otroke. Če imamo sami povečano telesno težo, jo bo ob nespremenjenih prehranjevalnih navadah slej ko prej imel tudi naš otrok. Doba dojenčka ali malčka je idealni čas za spremembo prehranjevalnih navad cele družine.

»Otroci se pogosto izgovarjajo, da prepozno vstanejo, da bi zajtrkovali. Če jim zajtrk pripravimo starši, je velika verjetnost, da ga bodo pred odhodom od doma tudi pojedli,« pojasni enega od »trikov«, kako otroke zjutraj spraviti za mizo, Andreja Čampa, univ. dipl. ing. živil., iz Pediatrične klinike Ljubljana.

Avtor: Mojca Šimenc

»Prehranjevanje doma je pomembno za privzgajanje zdravih prehranjevalnih navad. Tudi če gre za pozno kosilo – pripravite ga doma. Glede sladkarij naj v družini velja pravilo, da jim je namenjeno eno popoldne v tednu. Otroka nikoli ne podkupujte ali kaznujte s hrano. Priboljški naj bodo po obroku, redna telesna aktivnost pa naj postane vsakodnevni »obred« vseh družinskih članov. Če otroci vidijo, da se starši redno prehranjujejo in se veliko gibajo, bodo to kot vrednoto prevzeli tudi sami.«

Zakaj je tako pomembno, da otroka dojimo? Ali velja, da je tudi mesec ali dva dojenja za otroka bolje kot da ga od vsega začetka hranimo z mlečnimi mešanicami?

Zagotovo velja. Ker tudi s tistim »malo« dojenja mati otroku da protitelesa in ga s tem ščiti. To je posebej pomembno v prvih urah po rojstvu, zato otroka takoj po porodu pristavimo k materinim prsim. V prvih treh dneh po porodu se izloča kolostrum, ki je najbolj bogat z zaščitnimi snovmi, ki novorojenčka varujejo pred vplivi zunanjega okolja. Tudi če se vzpostavi samo minimalno dojenje, je bistveno bolje, kot če se dojenje sploh ne vzpostavi. Seveda smo najbolj zadovoljni, kadar je dojenček polno dojen. Zadnja dognanja tudi kažejo, da dojenček v prvih 4–6 mesecih starosti ne potrebuje dodatno niti vode, saj prav vse dobi z materinim mlekom. Polno dojenje se najlažje vzpostavi, če novorojenčka pristavimo k prsim vsakič, ko zajoka. Običajno potem v prvih treh mesecih sam vzpostavi ritem hranjenja približno na tri ure. V prvih mesecih je normalno dojenje 6- do 8-krat na dan, pa vse do 24-krat na dan. Če otrok po nekaj mesecih ne vzpostavi ritma hranjenja in se hrani enkrat na 4 ure, drugič na pol ure, pa mamico poskušamo usmeriti v to, da mu ritem hranjenja skuša vzpostaviti sama.

Kdaj naj začnemo uvajati mešano prehrano pri dojenčku? Je dojen otrok lahko debel?

Z dopolnilno hrano pri dojenčku nikoli ne začnemo pred dopolnjenim 4. mesecem starosti, ker to nima nobenih prednosti zanj. Po 6. mesecu pa moramo začeti z mešano prehrano, saj v materinem mleku začne počasi primanjkovati hranilnih snovi, ki jih otrok potrebuje. Mati lahko optimalno prehrani dojenčka do 6. meseca starosti. Pri tem so napovedni dejavniki njegova rast, teža in razvoj. Dojen otrok praktično ne more biti debel, saj sam pove, koliko hrane želi. Pri zalivančkih pa se to lahko zgodi, še posebej, če se starši bolj kot otrokovih »znakov« držijo navodil na mlečnih mešanicah, koliko naj bi otrok pri določeni starosti pojedel.

Kaj je treba vedeti, preden dojenček/malček v celoti preide na gosto hrano?

Velikokrat se zgodi, da mamice, ki imajo zelo veliko mleka in dojenček lepo napreduje, ne vztrajajo pri uvajanju mešane hrane, še posebej, če jo dojenček sprva zavrača. Dojenje brez mešane hrane se zavleče do osmega, devetega meseca. Takrat se lahko zgodi, da imajo starši hude probleme pri uvajanju mešane prehrane. Žvekalni refleks namreč postane šibkejši, spremeni pa se tudi otrokova dovzetnost za nove okuse. Po šestih mesecih pa dojenček poleg materinega mleka že potrebuje tudi druga hranila, ki zagotavljajo večji energijski vnos – več škrobnih živil in zaradi železa tudi nekaj rdečega mesa. Železo je eden od mineralov, ki ga novorojenček prinese s seboj na svet in ga izrablja v prvih mesecih življenja, potem pa mora zaloge obnoviti. Pri uvajanju mešane prehrane naj ne bosta prvi živili jabolko in banana, ki sta obe zelo sladki. Otroci okus za sladko prinesejo na svet, ostale pa izoblikujejo sami. Zato naj starši začnejo s hrano nevtralnega okusa, kot so riž, bučke, korenje, … Opažamo tudi, da doječe mame iz svoje prehrane izločijo veliko živil, kar ni dobro. Med dojenjem morajo jesti zelenjavo in sadje, saj okusi prehajajo skozi njihovo mleko, dojenček si jih zapomni in lažje sprejme zelenjavo in sadje.

Katere napake starši pri prehrani otrok najbolj pogosto delajo?

Pogosto opažam, da veliko mamic ne ve, da malčki ob prehodu na mešano prehrano ne morejo pojesti tako velikih količin hrane, da bi zadostili svojim velikim energijskim potrebam. Za primerjavo: novorojenček potrebuje 90–100 kcal na kilogram svoje telesne teže, odrasel pa 34 kcal na kilogram svoje telesne teže. Nikoli v življenju človek ne potrebuje toliko energije kot takrat, ko je dojenček. Pri štirih mesecih se energijske potrebe spustijo na 90 kcal na kilogram telesne teže, pri enem letu na 84. Dojenček ni sposoben pojesti 200 ml materinega mleka naenkrat, zato je narava poskrbela, da je mleko energijsko zelo bogato (vsebuje skoraj 40 odstotkov maščobe). Ko mame preidejo na mešano prehrano, jih vodijo načela zdrave prehrane za odrasle in lahko se zgodi, da je energijski vnos pri otroku prenizek. Mamice morajo vedeti, da morajo že takoj na začetku v kašice dodajati rastlinsko maščobo in kakovostna olja različnih vrst. Dojenčki so na maščobo navajeni in jo tudi znajo izkoristiti kot vir energije.

Kako je s hranjenjem dojenčka, kadar je ta bolan in posledično manj ješč? Naj spremenimo ritem hranjenja, naj mu ponudimo drugo vrsto hrane, naj ob dojenju začnemo dodajati?

Za bolnega dojenčka in malčka je najbolj pomembno, da pije dovolj tekočine, da ne pride do dehidracije. Če otrok izgublja veliko vode (driska, bruhanje), ne pije in ima visoko vročino, naj zdravnik odloči, kako ravnati. Načeloma pa velja, da če malček ali dojenček dan ali dva ne želi jesti, to pač upoštevamo. Ob običajnih obrokih mu ponudimo lažjo hrano ali tisto, ki jo ima rad. Ko ozdravi, hitro začne jesti in v tednu ali dveh že nadoknadi tisto, ker je med boleznijo izgubil. Dojenčki se med prehladnim ali drugim lažjim obolenjem (tudi, če ga spremlja povišana telesna temperatura) bistveno bolj dojijo. Tudi če otrok poleg materinega mleka že uživa drugo hrano, se običajno zgodi, da slednjo odklanja, dojenja pa ne. Če se noče dojiti, je treba poiskati zdravniško pomoč, saj v nekaj urah lahko pride do dehidracije.

Kako je z debelostjo pri otrocih?

Debelost pri otrocih, pa tudi pri najstnikih, postaja vedno večji problem. V bolnišnici se običajno srečujemo z ekstremi. Pri dojenčkih, ki so pretežki, se teža (če ne gre za bolezen) običajno ustavi, ko starši po naših navodilih zmanjšajo energijski vnos. Problem se začne pri malčkih, ko začnejo prehajati na družinsko prehrano. Včasih se zdi, kot da starši nimajo moči, da bi debelost zajezili. Pri otrocih nikoli ne gremo v redukcijo telesne teže, ampak stremimo k temu, da bi na trenutni telesni teži vztrajali leto, dve, in da bi se z rastjo potem teža ujela z njihovo višino. Vedno več je tudi tistih, ki zaradi kakršnegakoli vzroka zaidejo v drugo skrajnost – anoreksijo ali bulimijo. Obe bolezni ogrožata tako dekleta kot fante in v mnogih primerih zahtevata tudi hospitalizacijo. Pri nas sta za otroke z motnjami prehranjevanja pripravljena dva oddelka. Endokrinološki oddelek se ukvarja tudi s prekomerno telesno težo in z debelostjo. »Podaljšana roka« klinike je Šentvid pri Stični, kjer proces spreminjanja prehranjevalnih navad poteka dlje časa. Pedopsihiatrični oddelek se ukvarja z zdravljenjem anoreksije in bulimije, po končanem bolnišničnem zdravljenju pa otroke in mladostnike »prevzamejo« psihiatri v lokalnem okolju. V pripravi so tudi smernice za odkrivanje otrok s prekomerno težo na primarnem nivoju in vzpostavljanje šol zdravega prehranjevanja in telesnega gibanja v zdravstvenih domovih.

Kdaj je v obdobju otroštva s prehranskega stališča najbolj ključen trenutek za to, ali bo otrok razvil zdrave prehranske navade ali ne?

Dobre prehranjevalne navade se razvijajo praktično od rojstva. Če dojenček po nekaj mesecih ne vzpostavi ritma hranjenja, to je 5–6 rednih obrokov v približno enakih časovnih razmikih, ga morajo vzpostaviti starši. Med obroki naj dojenček ne je ničesar. Malčki pri letu ali dveh pokažejo svojo voljo tudi pri mizi. Starši so tisti, ki jim morajo tudi tu postaviti mejo. Nekateri so zelo popustljivi in ko otrok ne poje ene stvari, skuhajo drugo, tretjo, kar kmalu privede do začaranega kroga. Malčkom ne dajajmo zelo sladkih živil, saj slednja razen energije ne dajejo ničesar drugega, kar otrok potrebuje. Naučimo jih, da se za žejo pije vodo iz pipe. Pogosto se dogaja, da ko malček v celoti preide na družinsko prehrano, izpušča obroke, se prehranjuje neredno ali kar naprej, … Tak otrok nikoli ne bo razvil dobrih prehranjevalnih navad. Pomanjkanje telesne aktivnosti je samo pika na i. Res pa je, da so danes otroci vse manj zunaj in da je ukvarjanje s športom pogojeno s tem, ali so jih starši pripravljeni voziti na aktivnosti. Ko mladostniki začnejo enkrat izpuščati obroke, ko ne zajtrkujejo, ko je njihov prvi obrok šele opoldne ali celo popoldne, potem pa do večera ves čas jedo, je velika nevarnost, da se bo to odrazilo v debelosti.

Kdaj se začnejo kazati posledice nezdrave prehrane pri otrocih?

Ob rednem sistematskem pregledu pri petletnikih že ugotavljamo, da imajo povišan holesterol. Ne zaradi uživanja mastnih živil, pač pa predvsem zaradi uživanja preveč sladkorja in premalo gibanja. Večina otrok s povišanim holesterolom tudi nima prekomerne telesne teže. Neposredni posledici nezdravega prehranjevanja pri otrocih sta tudi previsok krvni tlak in sladkorna bolezen tipa 2, bolezni, ki jih še pred dobrim desetletjem pri otrocih sploh ni bilo.

September, 2009